Med inštrukcijami za srednje šole so običajno najbolj iskane tiste, ki nudijo obnovitev in poglobitev znanja iz naravoslovnih ved: inštrukcije kemije, fizike in matematike. Tem sledijo inštrukcije poklicno specifičnih predmetov, na primer elektrotehnike, za njimi pa so inštrukcije jezikov, na primer angleščine in nemščine.
Zakaj srednješolcem najpogosteje škripa pri naravoslovju? V prvi vrsti zato, ker se ga za razliko od družboslovnih ved ni možno učiti na pamet, temveč je potrebno učno snov razumeti ter jo znati uporabiti v praksi oziroma na posameznih primerih nalog. Inštruktorji, ki nudijo inštrukcije kemije, fizike in matematike, dobro vedo, da težava ni v memorizaciji snovi. Težava je predvsem v uporabi snovi! Tudi v primeru, ko se dijaki uspešno na pamet naučijo posameznih formul ali zakonov, imajo namreč zaradi pomanjkanja razumevanja snovi težave z reševanjem nalog.
Poglejmo si na primer kemijo. Tu se pogosto zatakne že zato, ker dijaki pravijo, da ne morejo razumeti stvari, ki jih ne vidijo. Za marsikoga je kemija popolna znanstvena fantastika. Kot inštruktor kemije jim zato povem, da imajo dve možnosti – ali si vtepejo v glavo, da atomov, molekul in še marsikaterih drugih stvari pač ne moremo zaznati s prostim očesom (ponavadi jim dam za primerjavo ljubezen), ali pa lahko še naprej vztrajajo, da gre pač za neumnost, Kakor koli, naučiti se bo treba. Je pa lažje, če nimaš že na samem začetku odnosa, da so atomi pač neumnost.
In kako jim pomagati, da bodo inštrukcije kemije čim bolj uspešne? Običajno pričnem s samim periodnim sistemom, iz katerega kemija pač izhaja. Če pri kemiji ne znaš uporabljati periodnega sistema, je enako, kot pri pisanju ne bi poznal črk. Dejstvo je, da mnogo dijakov sploh ne ve, kako so razvrščeni elementi v periodnem sistemu, zakaj so na določenem mestu v sistemu, ter kaj to pove o njihovih značilnostih. Če mislijo, da so številke, zapisane ob kratici vsakega elementa za okras, če ne poznajo razlike med posameznimi skupinami v sistemu, potem jim kemija pač ne bo šla. Temeljita razlaga periodnega sistema je torej osnova, s katero začnem, in marsikdo je presenečen, kako postanejo kemijske formule ob poznavanju lastnosti atomov posameznih elementov povsem enostavne. Od tu naprej je marsikatero zadevo možno ravno tako razložiti na razumljiv način, nekaj je »piflanja« računskih formul, nekaj pa je dejansko tudi kemijskih formul, ki se jih je treba vsaj kratkoročno napiflati. Vseh kemijskih formul namreč niti profesorji ne moremo znati vedno na pamet, saj za to dejansko ni nobene potrebe. (Nenazadnje, zakaj pa so razni leksikoni in podatkovne baze?)
Tako kot velja za inštrukcije kemije, da je pogosto potrebno začeti od samega začetka, velja to tudi za fiziko in matematiko. Tudi tam je potrebno poznavanje osnov, iz katerih sledi nadgradnja. Če ne poznaš črk, ne moreš pisati besed. Če ne znaš hoditi, ne moreš znati teči … Kot inštruktor z dolgoletnimi izkušnjami sem prepričan, da bi bilo potreb po inštruiranju naravoslovja mnogo manj, če bi bili v naših šolah profesorji, ki bi znali nekoliko ponoviti osnove, pokazati posamezne naravne zakonitosti s praktičnimi primeri, ter narediti ure bolj zanimive. Žal pa je tako, da je naravoslovje v naših gimnazijah in srednjih šolah pogosto precej suhoparno in dijaki niti nimajo občutka, da gre za uporabno znanje.