Tu ni čudno, če spoznate človeka, ki iz strahu pred revščino in hkratnega strahu pred novim na glas razmišlja o vstopu v Evropsko unijo in o tem, da na gejevski paradi ubije kakega pedra.
Da bi ustvarili predpogoj za adekvatno življenje v teh temnih pašalukih kapitala, katerih narode so temeljito razlastili in jim pravice odvzeli neofevdalci in kompromitiran sistem, da bi pripomogli k svetu, kakršnega bi privoščili lastnim otrokom, bo treba še veliko čistiti; čistiti temeljito, odgovorno. Z drugimi besedami: četudi dobrodošlo, nas kakšno prijetje sem in tja ne more izvleči iz dreka.
Zato so lahko vsi natančno slišali, razumeli brez pomote, tako homoseksualci kot homofobi, ko so se zganili veliki brki in so se končno odprle tesno stisnjene ustnice, policistove besede, ki jih je izrekel naravnost v tetovirane, nevidne obraze mladih nacistov s kapuco: ne meci buzerantov. Ne. Meci. Buzerantov.
Medtem ko so običajni delavci že dolgo stvar trga, so se stari »privatniki« in protikomunistični prvoborci navdušeno in kar dve desetletji uspešno borili proti trgu. Ali to ni zanimiva vsota paradoksov? Je v tem kaj logičnega? Morda, saj tu velja, da je trg bolj usoda delavcev kot privatnikov samih.
"Miti rastejo, zato da bi se rušili. Danes je Bosna spet provinca na meji, razpeta med željo po evropski integraciji in nefunkcionalnem političnem modelu, ki je prinesel mirovni sporazum v Daytonu. Med skrajnostmi."









