Življenju pisatelja v bran

V našem delu je vsaka zavest nepopolna in posamezna. Resnico pogosto dojemamo kot skrivnostnost ali osamo. To je kombinacija šibkosti, obsedenosti, sposobnosti in znak zrelosti.

Literatura je vezno tkivo vseh naših dejavnosti. Živimo v "literarnem laboratoriju" naših misli. Tako bijemo po notranjem ritmu pisanja. Nenehno smo obkroženi s čustvi iz vseh naših knjig in naše prejšnje knjige vedno najdejo način, da komunicirajo s tem, o čemer pišemo v danem trenutku.

Vsako naše delo narekuje svoj lasten ritem, zahteva drugačno inkubacijsko dobo, tekmuje z obveznostmi vsakdanjega življenja in na koncu postane predmet založnika. In tudi mi se spreminjamo iz leta v leto. Literatura je vzdržljivostna tekma in na neki točki lahko mirne duše skrenemo iz začrtane poti tekme. Potem prenehamo biti tekači in znova lahko postanemo gledalci.

Ko pišemo, se ne zapletamo v pogovor z javnostjo. V resnici niti ne vemo, kdo je ta javnost. Ko pišemo, se zapletamo v pogovor z besedili - ta nas vodijo v našem raziskovanju človeškega obstoja in literatura je naše delovno orodje, s katerim seciramo ta obstoj. Vsekakor v vsem izhajamo iz sebe. Tako ko naše knjige zapustijo naše roke, niso namenjene bralcu, temveč ostanejo inertne. Želimo si, da bi bile kot stopnice na vhodu v svet misli.

V tem smislu so naše knjige namenjene tistim, ki jih bodo doživeli kot odprta vrata. Na koncu vodijo k fundamentalnim vprašanjem: smrti, ljubezni, prepletom sanj in resničnosti, umetnosti, božanskosti.

Razmerje med obliko in vsebino ima največji vpliv na način, na kakršnega dojemamo literaturo. Veliko težo dajemo obliki (tako strukturi in stilu) in je nismo zmožni ločiti od drugih elementov zgodbe, na primer zapleta, osnovnih idej ali tem. Vse te dejavnike zaznavamo kot celoto, kot dele celote. In celota, ki je končano delo, je nekaj več kot preprosto seštevek vseh delov. Uspešno delo pušča prostor za več sinergij, ki vladajo med temi elementi. Verjamemo, da je stil nekaj, s čimer se ukvarjajo vsi umetniški ustvarjalci in v primeru literature se to izraža skozi jezik.

Realnosti ne zaznavamo na prizemljen način. Živimo kot opazovalci. Kot postopači. Živimo v realnosti, ki je neka predstava, kot zgodba ali film. Ta izbira ni vrednostna odločitev. Tako deviacije in zločin postanejo pretiravanja ali končne točke ali različice vsakdanjega življenja. Niso izjeme vsakdanjemu stanju stvari. Vseeno pa nas zanimajo le kot primeri, ki razkrivajo globlje, osnovne motive, protislovja in prepričanja. Naši liki ničesar ne vzamejo za samoumevno. Z življenjem se soočajo kot s subjektivno izbiro in moralna vprašanja, ki se postavijo, so problemsko obranavana.

Naše knjige so izrazi tega, kar smo. V njih so vključena notranja razširjena izpovedovalna besedila, kot tudi vrsta zadev, ki se nas tičejo. Če to ni jasno razvidno, je to zato, ker prestanejo vrsto zaporednih preoblek. Ta postopek je tako osebna kot estetska izbira. Iznašli smo skrivnostnost in zaprtost. Namerne mehanizme prikrivanja in nagonsko potlačevanje. To je nastalo iz naših prepričanj, da nikoli ne moremo poznati stvari v celoti. Ne verjamemo v obstoj vsestranskih primerov. Narava in človeštvo se skrivata. Pogosto ne razkrivata vsega, kar konstantno dobiva obliko.

V našem delu je vsaka zavest nepopolna in posamezna. Resnico pogosto dojemamo kot skrivnostnost ali osamo. To je kombinacija šibkosti, obsedenosti, sposobnosti in znak zrelosti.

Laboratorij pisanja je prvotne pomembnosti. Naše osebne metode bi lahko definirali kot zbirko običajev, odločitev in nalog. Te vključujejo skrbno odločitev o tem, kar preberemo medtem ko pišemo, med upravljanjem vsakdanjega življenja, zbiranja zapiskov ali naključnih najdb, iskanjem dokaznega materiala, revizij, itn. Pri tem ustanovimo tovarno za obdelavo idej. To je strogo definiran postopek do te mere, da izključi izbire kot so asociativno pisanje, brainstorming, ali izpovedno pisanje. Tako to ostane nekakšno pogajanje, saj je drugačno vsakič, ko se usedemo k delu, odvisno od faze, v kateri je knjiga, od našega počutja, od vprašanj, s katerimi se ukvarjamo.

Literatura je vezno tkivo vseh naših dejavnosti.

Naše knjige so izrazi tega, kar smo.