ZGUBE V VRTU ROŽ

Če sedaj (neupravičeno) pustimo ob strani ekstremno žalostne primere težkega otroštva v državah s preveč problemi, večina otrok začenja svoje življenje obdana z idiličnimi slikami. Lutke, dvorci, dobre plišaste živali, nasmejani medvedi in pojoče pande, kolesa, ki se z lahkoto vozijo, ker imajo veliko koles, lepe visoke plavolase princese in popolno izklesani princi ...(...) Ni vam pomoči. Končali boste nesrečni, do konca čakajoč na srečni konec svoje pravljice in zmago pravice nad krivico. Umrli boste nesrečni in razočarani. Da, umrli boste. Ne verjamete? Žal mi je, umrli boste, ker vsi umrejo, ne samo hudobne čarovnice z bradavico na nosu.

Izvirnik/original

Vem da je to, o čemer bom sedaj na glas razmišljala popolna utopija, na meji z znanstveno fantastiko, ampak zakaj pa ne – bralci prav temu tudi služijo, med drugim tudi zato: da z njimi podelimo svoje sanje in svoje najdrznejše fantazije. Ena od mojih fantazij o življenju je videti nekako tako.

Ta svet potrebuje eno resno, temeljito, sistematično spremembo vzgojnega sistema. S tem ne mislim samo naše države, niti naše regije, niti Evrope, pač pa mislim na ves svet, na ves planet! Potrebujemo vrtce in šole, kjer bi se otroci naučili kaj resnično pomeni življenje in kaj lahko od življenja realno pričakujejo. Ko bi obstajale takšne šole, bi imeli svet s povsem drugačnimi ljudmi, močnejšimi, razumnejšimi, bolj prilagodljivimi, z ljudmi, ki ne bi tako z lahkoto padali v depresijo in v različne nespametnosti izzvane zaradi neuresničenih upov ...

Če sedaj (neupravičeno) pustimo ob strani ekstremno žalostne primere težkega otroštva v državah s preveč problemi, večina otrok začenja svoje življenje obdana z idiličnimi slikami. Lutke, dvorci, dobre plišaste živali, nasmejani medvedi in pojoče pande, kolesa, ki se z lahkoto vozijo, ker imajo veliko koles, lepe visoke plavolase princese in popolno izklesani princi ... Pravica vedno zmaga, zlo je vedno kaznovano, junaki vsake zgodbe pa so nagrajeni s stavkom, da bodo živeli dolgo in srečno do konca svojega življenje, ali pa celo za vedno! Tu, v teh stereotipih se začenjajo, po mojem mnenju, vse hudobije tega sveta. Pri poskusu, da bi otrokom dajali ljubezen, jim najpogosteje s to isto ljubeznijo, damo tudi kup vzorcev in kup neuresničljivih laži. Formiramo njihova pričakovanja, s katerimi se bodo kasneje borili do konca svojega (dolgega in srečnega) življenja – ali pa celo, kot pravi pravljica, za vedno.

Najprej, se postavlja vprašanje kako naj otrokom definiramo kaj je to sreča oziroma kaj naj bi sreča morala biti. Večina stereotipov iz otroških filmov in knjig pravi, da je sreča dolgo in zdravo življenje v velikem družinskem okolju. Pogosto je sreča tudi zmaga nad nepravičnostjo in izvedba zmagoslavne pravičnosti. Materialno bogastvo, ki pogosto meji s kraljevskimi dvorci in čudovitimi vrtovi, prav tako obljublja neskončno dolgo srečo. V otroških knjigah je le malo tega, da se sreča lahko prepozna skozi uživanje v majhnih stvareh, skozi skromnost, skozi delo in kreativnost, malo je tega kar bi otrokom sugeriralo, da srečo, če sploh obstaja, morajo poiskati v sebi, v običajnem dnevu, v enostavnosti namesto v ekstremih. Pravljice in otroške knjige se v večini primerov ukvarjajo s skrajnostmi. Revež postane kralj. Žabec postane princ. Speče lepotice se zbudijo iz stoletnega spanja, belolične in sveže. Dvorci zaraščeni s trnjem in podrastjo, naenkrat postanejo kraji nebeških vrtov. Otroštvo je čas, ko vse okoli nas vztraja pri tem, da verjamemo v čudeže. In čim bolj so ti čudeži neverjetni in neresnični, tem bolj se od nas pričakuje, da v njih verjamemo.

Na nekem nežnem vetriču vas bo štorklja prinesla v naročje skrbne in spokojne mame, živeli boste nekaj časa v pernati košarici obkroženi z angelsko glasbo, potem boste tekli skozi vrtove vrtnic obkroženi z Bambiji in ljubkimi kosmatinčki, kužki in medvedki in povrhu, boste postali princ ali princesa in boste vstopili v večno srečen zakon z enako idiličnim primerkom nasprotnega spola. Imeli boste veliko otrok in za vedno boste živeli v svojem čudovitem gradu, kjer bo v ognjišču vedno gorelo, vrtnice in jablane pa bodo cvetele in dajale sadje istočasno, medtem ko bodo srečne ribe skakale iz potoka in vas pozdravljale, ko se boste sprehajali po stezah okoli svojega dvorca. Ptičke vam bodo priletele in sedle na vaša ramena, nikoli pa vas ne bo nobena pokakala, samo žvrgolele vam bodo, o tem kako ste čudoviti. Eto, življenje je, dragi moji otroci, prav to.

Če se vam bo zgodilo v življenju, kaj manj od navedenega, pa se svobodno označite za zgubo, vrednega prezira. Na voljo so vam številna sredstva, s katerimi se vam bomo trudili pomagati: za začetek so tukaj zapolnjene police s knjigami o samopomoči, tukaj so tudi naši predragi terapevti in psihiatri, tu je tudi joga, religija, alkohol se je prav tako izkazal za precej učinkovitega, da o mamilih niti ne govorimo. Vse vam bo pomagalo, da pozabite, četudi samo za trenutek, kako ste zgrešili. Leta se boste poskušali potolažiti tudi s seksom, ampak ker noben poljub ne bo povzročil prebujanja Trnuljčice iz stoletnega spanca v vas, niti, da se iz žabca spremenite v princa, vam bo na koncu tudi seks postal dolgočasen. Čudeži se – za čuda – ne bodo dogajali, čeprav so vam bili obljubljeni v času, ko se je v obljube še verjelo.

Vse kar se bo dogajalo v vašem nadaljnjem življenju, vas bo učilo nekaj povsem drugega: da je treba živeti za danes, da je potrebno uživati v majhnih stvareh, da morate živeti korak za korakom, da uživate sami s sabo, da ne iščete sreče v drugih, bla, bla, bla ... Vse to pa je zaman, saj ste vi svojo osnovno lekcijo prejeli že veliko prej in ne obstaja nobena Oprah oddaja, ki bo izgnala vsa tista velika pričakovanja v vas. Ni vam pomoči. Končali boste nesrečni, do konca čakajoč na srečni konec svoje pravljice in zmago pravice nad krivico. Umrli boste nesrečni in razočarani. Da, umrli boste. Ne verjamete? Žal mi je, umrli boste, ker vsi umrejo, ne samo hudobne čarovnice z bradavico na nosu.

Od kje bi, pravzaprav, morali začeti v eni taki radikalni spremembi izobraževanja? Kaj bi moral biti prvi stavek? Morda: dragi otroci, življenje je težko in zapleteno. Ne obstaja srečen konec. Edina stvar, ki je v življenju gotova, je ta, da konec obstaja.

Vse kar se na svetu dogaja, vse te eksplozije moči, vse te nenormalne razlike med revnimi in noro bogatimi, vse te izgubljene duše z žilami polnimi heroina in skunka, vse te za konec tedna pijance in jokajoče žene, vse to vidim kot rezultat tiste začetne laži, ki nam je vsem vsadila napačna, nemogoča, neuresničljiva pričakovanja. Nihče nas ni opozoril na bolečino. Nihče nas ni opozoril na samoto. Pustili so nam, da to odkrijemo takrat, ko je že prepozno. In potem so, na vem že katerikrat, presenečeni, če se nek obupanec povzpne na kakšen stolp in strelja po življenju kot takem. Tudi mene včasih prime, da bi zakričala na sredi Terazije, še kako me prime. Edino kar me zadrži je ostanek upa, da bo pravica na koncu vseeno zmagala. Še vedno sem otročja, oprostite.

Prevedla Ivana Komel