Žalost je kot odsotnost

Vendar pa je žalost molčanje, kar je hkrati paradoks, kajti molk je skorajda materija, ki se kopiči, bodisi v preteklosti bodisi v načrtovani prihodnosti. Res je, žalost je lahko tudi prihodnost, neozdravljiv virus, celična spojina, v katere sestavinah se utaplja cel mikrokozmos organizmov. In samo ena je, čeprav lahko nastane iz večih, na prvi pogled različnih vzrokov, na koncu je vedno samo ena, nagonsko vcepljena: saj ne obstaja brez telesa! A ni telesna. Ugasniti telo pomeni ugasniti zavest o žalosti, žalost pa obstaja, ker obstaja telo, ki bo nekoč ugasnilo. Ali je žalost naše vnaprej ugasnjeno telo? Ali je žalost zavest telesa, ki je neodvisna od razuma?

Izvirnik/original

Trenutek, ko človeka prevzame prisotnost žalosti. Ves dan jo nosi v sebi in ne ve, ali nosi tudi majhen strah pred tem, da bi jo definiral ali preprosto le eksistencialni nemir; a od časa do časa vsak notranji kompas preneha kazati, kje je sever in kje so edinstvene koordinate, s katerimi obdaja vse svoje majhne, že prečkane poti kot tudi tiste druge, ki so v glavnem izmišljene. Pravzaprav jo prepozna samo tu in tam, saj je vedno tukaj.

Ne morem se spomniti lepšega in bolj oprijemljivega opisa žalosti od tistega v istoimenski zgodbi A. P. Čehova. Trpeč kožijaž nima nikogar, komur bi lahko povedal o svoji žalosti, zgodba o zunanjih okoliščinah, ki so povzročile to pasivno občutenje pa je pravzaprav nepomembna. Edino, kar ni nesmiselno, je zgodba o naključnih detajlih in neznanih ljudeh. V teh dveh kategorijah se žalost morda lahko razlije v neosebno morje in končno ravnodušje, a ne tudi v sončni zahod. Ta sin, sin moža, Jonov sin je umrl in zunaj je dolga ter hladna ruska zima, prav takšna, kakršno si zamišljamo v romantičnem govoru profesorja književnosti ali v pocukranem filmu; dolga je tudi noč, v kateri ni prostora za zgodbo ali kočijaževo tožbo – razen v prisotnosti živali, te zmeraj enake tolažbe osamljenih. Ker je žalost nema, ne ustreza ljudskemu jeziku, ne pojavi se, ko o njej pripoveduješ, medtem ko jo lahko v nekem čisto nepomembnem trenutku na plano privabi neka povsem banalna prigoda. Hrup nepričakovanih gostov, čas prebit v mestnem prevozu ali nalezljiv smeh. Skupinica veselih in z alkoholom segretih, katerih glasovi razbijejo tudi praznino ulice ...

Ona je še kar tu, samo da je razpršena v periodične pozabe. Ne spodobi se pisati o žalosti, o njej ni kaj reči ali pa je nekaj malega, kakor da se ena praznina zamenjuje z drugo. Žalost je kot odsotnost; odsotnost človeka, čigar ime je samo še senca in spomin. Žalost pa vseeno ni strah, kajti žalost se pojavi kot post festum vseh možnih doživetij ali, ponovno, odsotnosti doživetij. Strah so doživetja v svetu žalosti, ki spominja na duh v odsotnosti. Enkrat edinkrat sem jo videla opredmeteno v zgodbi, katere naslov ni mogel biti nič drugega kot „Žalost“. Tu je podobna valu, ki niti zares ne privre niti ne ponikne, ampak se vedno znova preliva po skoraj zaspalem pejsažu, v katerega smo po bralsko zazrti; tolaži nas, ker nas oddaljuje od naše lastne žalosti. Ta Jonov sin bi prav tako lahko bil naš sin, sin božji, prisoten in odsoten, mrtev, a tako zelo živ v svojem očetu in v našem memento mori, kakor bi temu rekli modri, intuitivni antični filozofi. Spominjajoč se smrti, življenje izgleda oddaljeno kot nedotaknjena ozvezdja, od tam smo varni pred vsakršno žalostjo.

Vendar pa je žalost molčanje, kar je hkrati paradoks, kajti molk je skorajda materija, ki se kopiči, bodisi v preteklosti bodisi v načrtovani prihodnosti. Res je, žalost je lahko tudi prihodnost, neozdravljiv virus, celična spojina, v katere sestavinah se utaplja cel mikrokozmos organizmov. In samo ena je, čeprav lahko nastane iz večih, na prvi pogled različnih vzrokov, na koncu je vedno samo ena, nagonsko vcepljena: saj ne obstaja brez telesa! A ni telesna. Ugasniti telo pomeni ugasniti zavest o žalosti, žalost pa obstaja, ker obstaja telo, ki bo nekoč ugasnilo. Ali je žalost naše vnaprej ugasnjeno telo? Ali je žalost zavest telesa, ki je neodvisna od razuma?

Našemu Joni ni treba stopiti s knjižnih strani, da bi mu dodelili vlogo zastavonoše žalosti. Stopimo na ulico, koliko žalosti v tem trenutku stopa po naših mestih. Kaj se sme reči vsem tem slučajno dotaknjenim ljudem. Ali je vse v redu z vašo žalostjo? Ona obstaja, ne skrbite?! Vsepovsod je! Misel na to mi hladi dlani in ustvarja občutek, da se mi v ušesu nabirajo drobni koščki ledu, ki hladijo bobniča; in očesni duplini bledita kot zimski pejsaž. Odsotnost. In odsotnost zvoka.

Tako gre ta zavestno žalosten ali nezavestno žalosten mož mimo zapuščenega psa in v njem naleti na soudeleženca v nedefiniranem, a zmeraj prisotnem občutku, ampak ga z besnim mahanjem rok podi stran, medtem ko preklinja in ga zmerja, kakor da bi podil neprijetnega duha; mimo priteče mravlja in človek jo nevede pohodi, mačka izgine pod prvimi avtomobilskimi kolesi ... Slepi smo za druge; nema žalost pa ostaja z nami. Razsuje se samo takrat, ko se tudi naša koža razpre kot snežna perut.

Jonov sin ni več žalosten. Njegovo srce je ogreto z metafiziko, o kateri ničesar več ne ve, medtem ko mu srce že greje neka nova klica življenja, s katero hkrati rase neka povsem nova žalost.

Ali je lahko žalost lepa? – kot mrtva nevesta romantičnih pesnikov. Prevedla: Staša Pavlović