Strah in neposredno: Sanje

Samo tako, da nekaj spoznamo za absurdno, lahko vemo da smo budni. Vredno je raziskati to trditev in skušati ugotoviti, na kaj je mislil Hobbes. Namreč, kaj bi pomenilo če bi lahko izkusili sanje kot absurdne med sanjanjem. In podobno, če bi bili neobčutljivi za absurdnost naših budnih življenj, kaj bi to pomenilo za mejo med sanjskim svetom in svetom budnosti.

V prvem ciklu te serije člankov, kjer sem govoril o dogodku in travmi, smo videli strašno zmožnost dogodkov v horizontu njihove neposrednosti, v njihovem odmiku in v njihovem odzvanjanju. V drugem ciklu serije, si bomo ogledali še en nujen del človeškega življenja, namreč kraljestvo sanj, ter ga na enak način povezali s strahom.

Tu ne gre zgolj za nočne more, fantome noči, niti naša najbolj vzvišena prizadevanja ali najgloblje strahove. Kot bomo videli, v kraljestvu sanj ne gre samo za hitro premikanje oči (rapid eye movements). Nasprotno, sanje so del našega zavestnega življenja, integralen del našega razumevanja sveta.

Neposrednost sanj

Z neposrednostjo sanj mislim na nekaj zelo preprostega. Sanje nam povzročajo grozo, vznesenost, strah, blaženost ali paniko prav zato, ker jih v njihovi prisotnosti ne moremo razločiti od resničnosti. Medtem ko sanjamo, so sanje resnične: naša resničnost je resničnost sanj. Kdo med nami se ni že kdaj prebudil, negotov glede tega, kaj je res in kaj so bile le sanje?

To ni nikakor novo opažanje. Primer misleca, ki je sanjam posvetil veliko časa, prostora in misli je Thomas Hobbes. Njegovo opažanje, enako mojemu, se morda zdi nenavadno za angleškega političnega filozofa šestnajstega in sedemnajstega stoletja, ki ga, skupaj s tako slavnimi misleci kot je Machiavelli, štejemo med ustanovitelja šole političnega realizma. Hobbes, ki je bil materialist, rojalist in zagovornik ideje absolutnega suverena (čemur bi danes rekli diktatura ali preprosto absolutizem) se ne zdi ravno kot kandidat za naziv filozofa sanj.

V prid temu nazivu pa govori dejstvo, da je v svojem velikem delu, Leviathan, domišljiji posvetil celo razpravo. Hobbes da v njej sanjam veliko veljavo. Zanimivo je, da Hobbes sanje očigledno šteje za domišljisko nadaljevanje budnosti, pri čemer se to začne med budnostjo in konča med spancem. Ta težnja k projekcijam, ki jih ustvarjajo telesna stanja je za Hobbesa tisto, ker porodi vero v prikazni in vizije - fantazme, ki motijo naš mir tako v sanjah kot v budnosti.

"Privilegij absurda, ki mu ni podvrženo nobeno živo bitje razen človeka."

Ta Hobbesov citat leži v jedru njegovega razumevanja razlike med sanjami in budnostjo. Gre za njegovo trditev, da se nam v sanjah nič ne zdi presenetljivo ali absurdno. Samo tako, da nekaj spoznamo za absurdno, lahko vemo da smo budni. Vredno je raziskati to trditev in skušati ugotoviti, na kaj je mislil Hobbes. Namreč, kaj bi pomenilo če bi lahko izkusili sanje kot absurdne med sanjanjem. In podobno, če bi bili neobčutljivi za absurdnost naših budnih življenj, kaj bi to pomenilo za mejo med sanjskim svetom in svetom budnosti.

Hobbes je trdil, da sanje zaznamuje pomanjkanje sovisnosti, saj jih ne vodi misel na nek konec ali cilj, prav tako pa jim manjka jasen občutek za čas. Mar niso to med drugim tudi temeljne lastnosti strahu? Nedvomno bi lahko trdili, da je občasno (običajno zjutraj, ali pa to velja samo zame) velik del naših življenj prav tako zaznamovan s pomanjkanjem sovisnosti. Cilji, ki si jih zadamo v vsakdanu so poljubni ali instrumentalni. Glede na to, da naša življenja v celoti sestavljena iz vsakdanjikov, bi lahko to lastnost razširili na vse naše življenje. V naših življenjih, ki so v kozmičnem merilu le trenutek, imamo prav tako omejen občutek za čas, ki ga doživljamo le kot nekaj, kar nam beži iz rok. Brezštevilni pisatelji in filozofi so objokovali omejenost človeških zmožnosti v tem oziru.

Posvetovati se s Hobbesom je poučno, sploh v odnosu do strahu. Ko govori o strahu in sanjah, pravi, da sanje najlažje zamešamo z budnostjo (ali pa ne prepoznamo razlike med obema), "kadar po naključju ne opazimo, da smo spali: to se rado zgodi človeku, polnem strašnih misli, čigar vest je hudo nemirna." Po Hobbesu najpogosteje zaspimo na ta način, kadar se na to ne pripravljamo in spanca ne pričakujemo. Hobbes nam ponudi čudovit primer besedila, v katerem pride do zmešnjave pri razločevanju med svetom spanca in budnosti. Kaže nam, kako lahko sanje lahko napačno razumemo, kot prikazen v budnem svetu. Takole pravi:

"O Marku Brutu (ki je bil svoje življenje dolžan Juliju Cezarju, čigar najljubši je bil, pa ga je kljub temu umoril), beremo, kako je pri Filipi, na predvečer spopada s cezarjem Avgustom, zagledal strašno prikazen, ki jo zgodovinarji običajno navajajo kot privid, vendar jo lahko zlahka imamo, glede na okoliščine, za kratke sanje. Kajti medtem ko je sedel v svojem šotoru, zamišljen in obremenjen s svojim groznim dejanjem, ki ga je prenagljeno storil, mu ni bilo težko zadremati v mrazu in sanjati o tem, kar ga je najbolj plašilo; s tem ko ga je strah postopoma prebudil, je hkrati postopoma izginil privid: in ker ni imel zagotovila da je spal, ni imel razloga, da bi jo imel za sanje, pač pa za prikazen."

To je za Hobbesa, ali katerega koli drugega filozofa njegove dobe, izjemno jasno in nedvoumno. Kdo med nami se ni že kdaj zbudil, ko ga je njegova lastna domišljija prestrašila iz globin sanjskega sveta, in je, prepričan, da je buden, še vedno občutil prisotnost nečesa sanjskega.Ta občutek prisotnosti sanjskega v budnem svetu se v tistem trenutku ne zdi nič manj resničen od vsega drugega. Za Hobbesa je to razlaga za vero v vseh sort fantastičnih bitij. "Neznanje, nerazločevanje sanj in drugih močnih predstav od videnja in čutov," je tisto, kar je porodilo religiozno in mistično prepričanje. Ta zmota je v preteklosti omogočila vero v "satire, favne, nimfe in podobno; kakor danes neizobraženi ljudje verjamejo v vile, duhove, škrate ter čarovniške sposobnosti."

Po več kot tristo petdesetih letih je v Hobbesovem Leviathanu še vedno veliko resnice – morda le takrat, kadar ni govora o politiki. To razumevanje neposredne zmede med sanjami in budnostjo je bilo in ostaja temeljni kamen mnogih kulturnih predstav o sanjah. Nemudoma nam lahko na pamet pade fantazmatsko bodalo iz Shakespearovega Macbetha, vendar mislim na bolj sodoben primer iz popularne kulture, ki bi lahko bil bolj relevanten in zanimiv. Kolikor že obožujem Shakespeara, bi se bilo dobro vsaj za kratek čas vrniti iz sedemnajstega stoletja.

To, da se nam v sanjah nič ne zdi absurdno, kakor je dejal Hobbes, je nekaj, kar se mi zdi še posebej očitno v filmu Matrica. To lahko jasno vidimo ko Morpheus pravi Neu: "Videti si kot nekdo, ki sprejema kar vidi, ker pričakuje da se bo zbudil." Prilagodljivi odnos med sanjami in resničnostjo je v tem filmu učinkovito uporabljen, še posebej ko se Neo zares "zbudi" v "resnični svet", ki mu vladajo stroji. To je svet neznanske grozljive sile, ki je kljub temu nekoliko absurden. Svet v katerem Stroji gojijo ljudi, da bi izkoriščali njihovo energijo, v katerem ljudje živijo v skritem podzemnem mestu imenovanem Zion, ter so vpleteni v skrito vojno, elektronsko vstajo, ki jo s svojih lebdečih vozil vodijo proti Strojem. Nihče od likov v tem "resničnem svetu" pa se ne zaveda te absurdnosti, čeprav se silovito zavedajo njegove groze.

Morda je uporaba matrice – računalniško ustvarjene umetne resničnosti – osnovno sredstvo za presojo absurdnosti svetov v njej. To razkrivajo predvsem posebni učinki ter mesijanski lik Nea, čigar moči se primarno manifestirajo v sanjskem svetu matrice. Njegove sposobnosti, da se umika izstrelkom, kasneje pa tudi leti, so, tako kot večina likov, ki jih spoznamo v matrici, iz filma v filem absurdnejše. Matrico naseljujejo Oraklji, Vampirji, Ključarji ter nenazadnje tudi sam veliki arhitekt. Matrica, računalniško ustvarjeni sanjski svet je absurden kraj, toda kraj, v katerem se liki jasno zavedajo te absurdnosti. V matrici, tej umetni resničnosti, liki lahko cenijo absurdnost, ter jo izkoriščajo v svojem boju proti strojem. Če si to priznamo, potem lahko zlahka razumemo željo lika po imenu Cypher, da izda svoje tovariše, ter se povrne v "zdravorazumski" svet matrice, kjer obstaja jasno začrtana meja med vsakdanjim in absurdnim, ki očitno manjka "resničnemu" svetu Ziona, kjer stroji gojijo ljudi kot baterije. In, to Cypher najbolj ceni, v matrici se dobi zrezke.

Če potegnemo analogijo z našim svetom, potem moramo, kot že mnogi pred nami, priznati, da budno življenje ni nič manj absurdno in nič manj strašno od sanjskega. Naš svet bi zlahko lahko analizirali na enak način kot sem to storil s svetom Matrice - ne le zato, ker je osnovan na našem. Zapeljivo zavetišče sanj je bilo in ostaja popularna tema pisateljev in dramatikov, od Shakespearovega Sna kresne noči do nedavnega holivudskega visokoproračunskega spektakla Inception. Oba si delita to nujno negotovost razlike med iskušnjo budnosti in sanj.

"Veslaj čolniček svoj

nežno, nežno, dol

Življenje so le sanje

Veslaj veselo bolj."

(angleška otroška pesmica)

Filozof, sociolog in glavni slovenski kulturni izvoz Slavoj Žižek je v svojem dokumentarcu, Pervert's guide to Cinema, analiziral tudi Matrico. V dokumentarcu Žižek pravi, da je matrica sicer nedvomno stroj za proizvajanje fikcij, vendar o njej ne smemo razmišljati kot taki. Kot pokaže Žižek, njenim fikcijam ne moremo neposredno ubežati. Nasprotno pa te fikcije posledično že sestavljajo našo družbeno resničnost. Brez njih naša družbena in kulturna realnost nima smisla. Za Žižka je izbira med rdečo in modro tabletko v filmu lažna izbira, saj obema realnostima tako ali tako vladajo te iste strukture fikcije. Žižek bi raje imel "tretjo tabletko", takšno, ki nam ne bi omogočila, da vidimo resničnost za fickijo, pač pa resnico v fikciji. Sanje lahko obravnavamo na enak način.

Kot pri uspavanki lahko rečemo, da je življenje del sanj ali obratno. Medtem, ko so sanje snovno sicer urejene tako, da so življenju slične, se zdijo kot budno življenje, to vendarle niso. Življenje ni vedno sestavljeno kot sanje, vendar ima svoje bolj ali manj lucidne in bolj ali manj sanjske trenutke. Trdili bi lahko, da je v tem smislu obseg budnega življenja morda enak sanjam, saj imamo tudi sanje, ki so bolj lucidne in bolj življenju podobne.

Možnost absurdnega in možnost groze gresta tu z roko v roki. Ko smo, budni, soočeni z nečim absurdnim, lahko to prepoznamo, absurdnosti svojih sanj pa (kakor je pokazal Hobbes) ne prepoznamo dokler se ne zbudimo. Ko smo v sanjah soočeni z nečim grozljivim, instinktivno pobegnemo v budnost. Kakšen je torej odnost med grozo in budnostjo ter sanjami?

To bomo lahko videli naslednjič.