Stanje stvari, 2. del

"Že zgolj zato ne, ker so gnus in gnusenje, kljubovanje vsemu in vsakomur, ignoranca in odpor afektni element ne zgolj politične progresije, ampak tudi podeželskega duha in je tako del v dobršni meri skrivne vojne, ki jo je približno sto petdeset let vodilo in vodi podeželje proti mestu v vsej evropski regiji. Srbski filozof Radomir Konstantinović v delu "Filozofija podeželja" ta regionalni pojav opisuje kot agonijo plemenske družbe. V novi madžarski demokraciji sta se tradicionalni odporniški tendenci, odporniška tradicija politične progresije in na vsestransko obrambo naravnana strategija preživetja plemenske regresije, srečali z neprijetnimi posledicami."

Izvirnik

V svojih historičnih formacijah madžarska družba ne prepozna svoje današnje podobe. Že zgolj zato ne, ker so gnus in gnusenje, kljubovanje vsemu in vsakomur, ignoranca in odpor afektni element ne zgolj politične progresije, ampak tudi podeželskega duha in je tako del v dobršni meri skrivne vojne, ki jo je približno sto petdeset let vodilo in vodi podeželje proti mestu v vsej evropski regiji. Srbski filozof Radomir Konstantinović v delu "Filozofija podeželja" ta regionalni pojav opisuje kot agonijo plemenske družbe. V novi madžarski demokraciji sta se tradicionalni odporniški tendenci, odporniška tradicija politične progresije in na vsestransko obrambo naravnana strategija preživetja plemenske regresije, srečali z neprijetnimi posledicami. 

Madžarska družba na najrazličnejših ravneh potrebuje iritacijo. Na iritiranosti je zgrajena kultura negodovanja, nezadovoljstva, pritoževanja in ustrahovanja, s katero so se v monarhiji že avstrijski uradniki trdno spoprijeli, toda naj se jim je zdela smešna ali so se zaradi nje jezili, niso vedeli, kaj naj bi z njo. V resnici ni vlade, s katero madžarsko ljudstvo ne bi shajalo, in zato ni niti take vlade, ki je ne bi sovražila, navrtala, načela, raztelesila s svojimi skrivnimi gibanji preživetja in jo onemogočila pri delovanju. V stoletjih zatiranja je destrukcija postala kolektivna lastnost, ki bi jo bilo dejansko dokaj zapleteno slediti z logičnimi in državno organizacijskimi načeli. Organizira jo anarhija delovanja nagona preživetja. V tej anarhiji si resnična notranja struktura družbe in njeni vzorci, ideje in ideali, ki jim želi slediti, ves čas ne ustrezajo, zato nagon preživetja stalno predpisuje načela smotrnega organiziranja življenja, česar družbena zavest enostavno ne registrira. Madžarsko politično mišljenje odgovornost za anarhijo ne glede na stanje strank prelaga na svoje zunanje okolje, dosledno ignorira uničujočo realnost delovanja nagona. V interesu preživetja mora loviti privilegije, ki jih delijo zunanje ali domače interesne zveze, iskati mora grešnega kozla, verjeti v srečo, se prilizovati tujim oblastem, dvoriti lastnemu ljudstvu in ugajati v vlogi vsakokratne žrtve in mučenika. Kar je seveda v vsakem posamičnem elementu gledališče. Gledališče, ki ga morajo zaradi uspeha predstave najprej sprejeti nastopajoči. Danes, na primer, morajo narodni konservativci in madžarska cerkev skupaj verjeti, da je možno stalno in skupno ropanje revežev, poniževanje manjšin ali celo najbolj surov rasizem utemeljiti na načelih krščanske ljubezni. Kot blagoslov zadošča papeška avdienca. Socialisti pa morajo verjeti, da je možno iz državne blagajne obilno deliti tudi denar, ki ga še nihče ni in ga niti ne bo zaslužil, z eno besedo živeti je možno na puf. Nakopičiti astronomsko zadolženost države, saj Nemci, Francozi in Američani delajo enako. V svojem nezadovoljstvu najprej posamezniki pozabijo na razlike v velikosti, ki posamezne evropske regije in znotraj njih družbene razrede dejansko ločijo med sabo, politiki, ki se ukvarjajo z maksimiranjem glasov pa s svojim nagonom preživetja sledijo neumnežem, obljubljajo in delijo, dokler potem predsednik države Sólyom ne izjavi, da Madžarska sodi med srednje velike sile. S čimer okrepi tiste, ki se dolgo trudijo, da si Madžarska povrne pozicijo, ki bi ji zgodovinsko pripadla, če ji trianonska mirovna pogodba pred 90 leti ne bi vzela dveh tretjin njene površine. Nereflektiran nagon preživetja hoče Veliko Madžarsko. Sploh pa ne površine Madžarskega kraljestva pred prvo svetovno vojno, ampak srednjeveškega. Saj je bila tisto dejansko večje. Četudi ima madžarska vojska vsega dve letali, s katerima lahko vzleti. Hrepenenje po velikosti se v kulturi preživetja ne nanaša na kvaliteto, ampak na obseg, na maso, na količino, na moč predpravic. 

Kakršno koli temo je imela gledališka predstava v zadnjih dveh desetletjih, madžarske družbe k nevarno regresivnima tradicijama dejansko nista pripustila ne samo zunanje okolje in delovanje monarhične baze javne uprave, ampak predvsem lastna modernizacijska prizadevanja; njena globoka nagnjenost k najmodernejšim tehnikam, upravičen strah, da v okviru zaprte družbe, v popolni izolaciji ne pride do najnovejših tehnologij, temeljit strah, da s historično regresijo modernizacija niti tretjič ne bo uspela. Madžarska družba svoje zdaj že večstoletne privlačnosti in strahu pred modernizacijo ne more javno priznati. Morala bi javno oznaniti svoje predhodno nakopičene zmote, napake, zamude in grehe. Pustiti jih hoče v kritju. S to namero stopnjuje stoletje in pol negovani iluzionizem in pripadajočo amnezijo. Raje igrati zvonko gledališko igro. Ima temeljit razlog, da niti jutri ne uvidi oziroma da kljub vsem glasnim frazam o spremembi zelo tiho deluje na tem, da vse ostane po starem. Pozna vsaj anarhijo nagona preživetja.

V prvi fazi (ki se je de facto zaključila z volitvami l. 2010) tretjega modernizacijskega poskusa, ki je za nami, katera koli stranka naj je vladala ali delovala v koaliciji s kakšno drugo stranko, je pri njihovem delovanju enotno dominiralo načelo skrbne države. Seveda v nobenem primeru ni šlo za klasično skrbnost, za karitas ali providenco, ampak za delitev privilegijev in za postrežbo klientele, ki se zbira okoli strank. Iz česar je sledilo, da se nobena vlada ni lotila žgoče potrebne reforme državnega gospodarstva. Doslej še nobena stranka ni tvegala avtoritarnega vladanja. Diktatura je bila še preblizu. Svobodni demokrati, ki so bili prej kot demokratična opozicija diktature tudi osebno nagnjeni k temu, da vedno vse bolje vedo od vsakogar, so celo z verbalnimi poskusi organiziranja avtoritarnosti pridobili več sovražnikov kot prijateljev. Socialiste je njihova sramotna enostrankarska preteklost zadržala celo pred bolj energičnim vladanjem. Mladi demokrati pa so po narodnem konzervativnem preobratu hitro odkrili, s kakšnimi sredstvi je treba večjo polovico ljudstva prepričati o nujnosti avtoritarnega vladanja oziroma o anarhičnem brzdanju anarhije nagona preživetja. Še veliko pred njihovim prihodom na vlado so morali upoštevati, s kakšno stoletno odporniško izkušnjo razpolaga madžarsko ljudstvo, in kako se bo izognilo ali nevtraliziralo vladne ukrepe, ki mu niso pogodu. Storilo je to proti Turkom, Avstrijcem, Rusom in proti svojim madžarskim kolaborantom, zakaj ne bi to storilo proti tistim, ki jih je izvolilo. Storilo bo. Taktika vladanja ministrskega predsednika Orbána je v znamenju prepoznanja te karakteristične dvojnosti, na tem spoznanju je zgrajena. Stoji nasproti tistim, ki jih zastopa, ker tisti, ki jih zastopa, stojijo prav tako nasproti vsemu in vsakomur.

V času prve vladavine ministrskega predsednika Orbána med letoma 1998 in 2002 bi si lahko še mislili, da se za dvojno videnje, dvojno merilo, protislovnost manifestiranja notranje in zunanje politike, dvojno uporabo jezika lahko zahvalimo njegovi močni osebnostni impulzivnosti in improvizacijam, ki so iz te sledile. Po prvem letu njegove druge vladavine se že bolje vidi, da mu politično moč daje prav premišljena dvojnost. Zavestna uporaba mišljenja z dvojnim dnom, dvojnega merila in dvojezičnosti so njegovo najbolj osebno politično odkritje. V sebi je prepoznal tisto, kar želijo od njega, in to ustrežljivo izpolnil, da bi si pridobil tisto, kar si želi on. Ni nagonska slutnja, ampak je resnično spoznanje, s katerim je po tavajoči mladosti ukrojil svojo kariero. Avtokracija je bila v očeh madžarskega ljudstva vedno sprejemljiva ali nesprejemljiva glede na privilegije. To prepoznanje nudi gotovost ministrskemu predsedniku Orbánu in v znamenju tega spoznanja postane neodvisen od domačih in tujih kritik, čeprav je bila njegova kariera na začetku živa kritika prav te tradicionalne dvojnosti. Mlad se je še rigorozno, žaljivo trudil za enoumnost. Njegovi govori so učinkovali kot ropotanje logične strojnice. Njegovo dojemanje in mišljenje sta veliko hitrejša od povprečja, ima majhno govorno napako, žlobudra, kot nekdo, ki težko sledi lastni hitrosti. To ni hitrost mišljenja, ampak prej prepoznanja situacije. Ministrski predsednik Orbán je danes človek, ki o sebi trdi, da še nikoli ni lagal. S čimer bi lahko na obrazu vsakogar izzval prizanesljiv nasmešek. Po historični in socialni merski enoti dvojnega videnja, dvojnega govora, z vsem, kar ga z volivci veže tako globoko, z močjo sokrivde, je to celo res. Pravilno prepoznava svoj položaj. Ni resnično eno ali drugo njegovo mnenje, to volivci dobro vedo, ampak obe skupaj, celo vsa skupaj. Če pove nekaj takega, kar njegovim volivcem ni pogodu, so tudi tedaj lahko gotovi, da to pravi v njihovem interesu in bo jutri povedal nekaj drugega. O eni sami stvari ima lahko celo tisoč mnenj. Služijo temu, da pred zunanjim svetom skrivajo njegove resnične cilje, kar je njegovim volivcem nadvse ljubo in znano.

Demonstrativna dominacija načela državnega skrbništva je v desetletju in pol po spremembi sistema služila temu, da bi lahko privatizacijo izpeljali za kulisami skrbništva v korist izoliranih posameznikov in interesnih skupin strankarske politike oziroma v breme javnega dobra. Iz planskega gospodarstva, kjer nihče ne lastnini, a je načelno vsak lastnik, je možno v tržno gospodarstvo prestopiti le na škodo nekaterih. Ne vemo še, kdo bodo ti nekateri, bodo pač tisti, ki bodo. Prva demokratično izvoljena madžarska vlada je v interesu tega anarhičnega načela razbila tudi dobro delujoče zadruge. Približno tretjino podeželskega prebivalstva je takoj naredila za siromake. Predvsem Cigane; njihovo število so tiste čase ocenjevali na okoli šeststo tisoč, kar je šest procentov vse populacije. V zadrugah so delali kot gozdni, kmetijski ali mezdni delavci oziroma kot kvalificirani delavci v stranskih obratih zadruge. Ti obrati so delovali kot varovalni organi gospodarstva v senci, ki ga ni bilo možno legalizirati. Družbo so oskrbovali s stvarmi, ki so manjkale pri njenem delovanju. Dolgoročni interes madžarske družbe je torej bil, da privatizacijo izvede kakor koli, takoj, četudi v škodo zdrave pameti. Saj je zadnje desetletje kadarizma govoril prav o tem, da pomanjkanje legalne zasebne lastnine stoji na poti organskemu procesu modernizacije.

Prva demokratična madžarska vlada, ki se je imela za predstavnico idej o svobodi 19. stoletja, je s privatizacijo takoj odprla pot zdaj že dvakrat prekinjeni madžarski modernizaciji. Videla je, kaj hoče, toda ni upoštevala, kaj vse je podedovala od diktature. Podedovala je gospodarstvo v senci in črno gospodarstvo, v tem okviru se je nekoč skrivna privatizacija že zgodila, čeprav kadaristična zakonodaja pro forma izvedeni privatizaciji de jure ni pustila do veljave. Ni pustila, da bi se lokalna mala kraljestva, ustanovljena na dobičku obratov, ki so delovali v okviru zadrug, lahko podedovala, s čimer bi lahko sloj podeželskega prebivalstva, ki je bil obdarjen s podjetniškim zagonom, načeloma lahko vstopil v premožno meščansko življenje. Legalna vlaganja zadrug je Kadarjeva administracija strogo omejila, ni hotela, da zadružna lastnina zrase čez glavo državni lastnini, s čimer je dejanske denarne tokove prisilila v ilegalo. Sodelavce pri skrivnih poslih je v dobršni meri pahnila v menjalno trgovanje, kakršno je bilo pred regulirano denarno politiko. Pogodbena razmerja je nadomestila z ustnimi dogovori, udeležencem skrivnih poslov je skoraj prepovedala pisno obliko in bančno poslovanje. To so vedeli vsi, vsi so bili deležni blagoslovov in anomalij zasebnega sektorja, toda le komaj kdo je o tem spregovoril na glas. Molk je bil tako rekoč v interesu vsakogar, da bi bilo nezavidljivo situacijo možno vzdrževati. V poslovnih stikih sta dana beseda in račun za dolga desetletja izgubila veljavo. Kršitve ilegalno dane besede ni bilo in tudi danes ni možno urediti na sodišču, zaradi nje je bilo treba nekaj razstreliti ali nekoga ubiti. Po štiridesetih letih socializma v madžarskem jeziku tako ni bilo več praktične razlike med da in ne. Prevladala je dvojna uporaba jezika, treba je bilo reči takšen ne, ki je bil lahko tudi da, ali obratno. Račun, na primer, je dobil izredno negativen prizvok. Če nekomu manjka račun, ga zaprosi ali ga zahteva, potem njegova gesta vse do danes pomeni, da je skrivni nadzornik davčne uprave ali zlobnež, ki ne sodeluje v plemensko ali narodnostno pravični in moralni operaciji kraje in goljufije, in ga je treba zaradi tega izločiti. 

Družba je bila v trenutku spremembe sistema lačna legalnega lastninjenja, čeprav ni bila pripravljena na dolžnost izgovorjave da-jev in ne-jev, saj je v interesu preživetja tudi tradicionalno kultivirala dvojno uporabo jezika in dvojna merila; ni bila pripravljena niti na odgovornost negovanja in povečevanja posedovanja, vlaganja, izstavljanja računov, plačevanja davkov ali celo zasebne lastnine sploh. Modelu, ki mu je hotela slediti, ni ustrezala struktura, v kateri je živela, in ki je zelo virulentno funkcionirala.

Brez privatizacije, naj se zgodi kakor koli, ponovno privzetje modernizacijske tradicije, pa tudi progresija sama ne bi bila več možni. Vlade, ki so si sledile, so se odločile, da bodo nadaljevale modernizacijsko tradicijo, da bi Madžari v doglednem času postali enakovredni partnerji velikih industrijskih družb in so se prav zato odločile za ohranitev struktur diktature. Že samo zato so gradile na strukturi in vodilnih osebnostih gospodarstva v senci, zasebnega sektorja in črnega gospodarstva, ker drugega ali drugih, ki bi imeli take kompetence, niso poznali. Ministrski predsednik Orbán kot mlad strankarski predsednik smisla strateške odločitve leta in leta ni dojel, oziroma se mu pripadajoča dvojna uporabe jezika, dvojna merila in mišljenje z dvojnim dnom moralno niso zdeli sprejemljivi. Privatizacija, ki v republikanskem smislu daje primat dobrobiti, bi bila načelno seveda možna, pri čemer bi morali nastopajoči vsaj delno poznati demokratična pravila igre in bi se jih morali sami, tako kot tudi drugi, držati. Od kod naj bi jih poznali. Ne spomnim se političnega združenja, ki bi družbi to možnost oziroma preglednost in kontrolo, načelo sorazmerja dolžnosti in pravic, cen in storitev dejansko ponudilo. Ponuditi bi moralo močno državo. 

Stranka ministrskega predsednika Orbána, Zveza mladih demokratov, se je prva zapletla v korupcijski škandal. Pozneje je Zveza svobodnih demokratov svojo skoraj celotno volilno bazo izgubila prav s tem, da ni ponudila možnosti za preglednost svojega korupcijskega škandala, niti v obliki popravka. Uradnike, ki so bili odgovorni za korupcijo, je pustila v uradih. Ko sem vprašal člana predsedstva stranke, kolego Istvána Eörsija, pesnika, zakaj niso storili politično neizbežnega, je odgovoril, da so se le tako lahko izognili temu, da bi vodstvo stranke zdrsnilo v roke partijskemu voditelju, ki si je do takrat že nakradel veleposestvo in je v svoji strasti nezaustavljiv. Vsaka nova ali na novo ustanovljena stranka je od prvega trenutka dalje hotela temo, hotela je ribariti v kalnem, drugače ni mogla napredovati. Strankarski ljudje, ki so zaradi svoje moralne izbirčnosti zapustili v korupciji zgnile stranke, niti slučajno niso naglas delili svojega védenja. Če bi se med strankami, ki so utemeljile tretjo Madžarsko republiko, našla ena sama izjema, bi se med ostalimi morala izkazati s tem, da hoče prispevati k javnemu dobru, na pa kaj dobiti od njega ali mu kaj vzeti. Želja po lastninjenju se je v štiridesetih letih diktature tako povečala, da so celo katoliške cerkve oziroma židovska verska skupnost hotele le dobiti in dobiti, dati pa nikomur niti fillérja.

(se nadaljuje) 

Prevedla Gabriella Gaál