Sovraštvo do Maribora

V osebni zgodovini vsakogar izmed nas verjetno obstaja nenapisan seznam ljubih pogledov. Na mojem se najvišje uvrščajo razgled, ki se odpre na ovinkasti cesti iz Črmošnjic v Semič, ko se očem naenkrat razprostre Bela krajina, najprej zaradi lepote videnega, malo pa tudi zaradi moje Katalene; pogled na MacDougal street v New Yorku ob sedmih zjutraj, ko pred vsemi tistimi prijetnimi lokali namesto kozmopolitskega konglomerata gostov bivakirajo smeti, ker ... ker je to pač moj New York; in pa pogled, ki se na štajerskem odseku slovenskega avtocestnega križa odpre, ko zapustimo predor Golo rebro, ko se na levi izriše Pohorje, ves preostali zorni kot zasede Dravsko polje in potnika, ki je ravno pomislil, da bi se ustavil na hitri kavi, opozori na dejstvo, da je do (spet: mojega) Maribora samo še dobrih petnajst minut. Drug, podobno pomemben in prav tako nikoli zapisan seznam tvorijo spomini na prijetne občutke. Občutek blagega hladu na topel pomladni dan v nepokriti cerkvi toskanskega San Galgana, vonj vročega moskovskega asfalta takoj po poletni nevihti ter občutek, ki se pojavi vselej, kadar vlak zapelje čez Dravo, in ki se povsem nehote oblikuje v stavek: »Zdaj sem pa doma.« Na obeh seznamih ima mesto, ki me je rodilo, iz katerega sem odšel in v katero se neprestano vračam, pomembno mesto. Zakaj torej pišem o sovraštvu?

Sovraštvo v tem pisanju predstavlja dvoje: je prispodoba in parafraza, v obeh primerih pa igra vlogo miselnega pomagala. Ker priznam, z Mariborom imam težave, kar je precej tipično za odnose, ki jih po eni strani zaznamuje navezanost na izvor in nevidno dediščino, po drugi pa zgolj občasna prisotnost in na trenutke vzajemno pomanjkanje razumevanja. Za odnose, ki so z eno besedo ambivalentni. Pascal Quignard v svojem nenavadnem in hkrati navdušujočem besedilu »Sovraštvo do glasbe« vpeljuje koncept sovraštva kot teoretsko berglo, ki razmišljujočemu omogoča vzpostavitev kritične distance do obravnavanega, v njegovem primeru glasbe, ki torej ponuja tisti dobro znani »pogled s strani.« Po drugi strani Quignard izhaja iz prepričanja, da je tovrstno sovraštvo možno zgolj v relaciji do nečesa, kar smo nekoč ljubili oziroma kar še zmeraj (skrivaj) ljubimo. V tem smislu je sovraštvo tudi prispodoba, prispodoba nemoči in oropanosti, negotovosti in izgube. Vse to na neki ravni velja za moj odnos do mesta, o katerem pišem. Še več: že samo dejstvo, da se, ko razmišljam o Mariboru, zatekam k parafrazi in prispodobi, priča o moji nemoči. Ker parafraza je orodje negotovih in prispodoba orožje šibkih, negotovost in šibkost pa spremljata vsak moj sprehod po ulicah mesta, ki me je rodilo. Z Ljubljano teh težav nimam. V Ljubljani živim, z Ljubljano sem zadovoljen, ne bi je zamenjal za nobeno drugo mesto, niti za moj New York ne, in čeprav se neskončno slastim, ko po Nevskem prospektu zasledujem like iz romanov Dostojevskega, je tudi Sankt Peterburg zgolj turistična destinacija in sprehod ob Nevi, ki je gotovo najlepša reka, kar sem jih videl, ne more nadomestiti kave na Petkovškovem nabrežju ob Ljubljanici, ki je – roko na srce – zgolj karikatura reke. Z Ljubljano sva zmenjena vse. Z Mariborom se ne morem zmenit nič.

Maribor me dela žalostnega. Ko se parafraza in prispodoba izpojeta, nam ostane čista emocija. In ta emocija zveni banalno, vem. Kadar pišemo o poeziji, literaturi, umetnosti nasploh, kadar se v takšnem ali drugačnem kontekstu igramo teoretike in intelektualce, ki si jemljejo pravico komentirati svet okoli sebe, spadajo izrazi, kot je »žalosten«, v sfero prepovedanega, saj ne povejo ničesar, poleg tega pa še izpričujejo piščevo nesposobnost ubesedovanja na ravni, ki bi bila višja od osnovnošolske. Žalosten človek je majhen in preprost, žalost je otroško čustvo. In ko hodim po mariborskih ulicah, sem majhen in preprost, zataknjen v nekem minulem času, negotov, šibek in po malem izgubljen. V Ljubljani sem odrasel moški, Maribor pa iz mene potegne tistega malega dečka, ki je na nekem pradavnem zimovanju v državi, ki je takrat nosila še drugo ime, oblečen v prevelik, od bratranca sposojen kombinezon, in brez rokavic, ker jih je pač pozabil v koči, zmrzoval in potiho jokal. Ker je bil sam in ker ga je bilo strah. Verjetno zato sovražim Maribor. In verjetno ga imam zato neizmerno rad. Mesto, ki me je rodilo, me vsakič znova olupi vsega, kar so mi prinesla leta: samozavesti, pridobljene z uspešnim delom in priznanji s strani tistih, ki jih cenim; gotovosti vase, ki so jo prinesli ukvarjanje s sabo in poglobljene refleksije notranjih strahov; trdnosti in suverenosti, s katerima počnem vse, kar pač počnem. Maribor iz mene naredi otroka, kar pa ni nikakršna nostalgija, idila. Ker biti otrok je sicer res prekrasna stvar, je pa tudi prekleto zajebano.

Verjetno je razumljivo, da si včasih zaželim, da tak kraj, kot je Maribor, ne bi obstajal oziroma da bi igral v moji osebni zgodovini in topografiji drugačno, manj težko vlogo. Ampak po drugi strani: še dobro, da tak kraj obstaja, ker je prav, da sta gotovost in prepričanost vase, ki sta včasih tudi iluzorični in umetno napihnjeni, kdaj pa kdaj postavljeni pod vprašaj. Prav je, da se samozavest občasno zazre v zrcalo, ki ne ponuja vselej najlepše podobe. To mi dela mesto, ki me je rodilo, in do tega ima vso pravico, saj me brez njega ne bi bilo. Ljubljana je odgovorna za mojo vsebino, Maribor za mojo golo eksistenco. In zato ga bom, svojega temnega spremljevalca, vedno sovražil. Z največjo ljubeznijo.