Severnjaška dvojna merila

Izvirnik

Medtem ko se evrska kriza poglablja, ko stopnja brezposelnosti v južni Evropi narašča, ko se po vsej celini nezadržno dvigajo desničarska politična gibanja in ko se porajajo resne skrbi v zvezi s prihodnostjo Evropske unije, si lahko srečni prebivalci ene države privoščijo, da od daleč in brez vpletenosti spremljajo odvijanje te drame. Naključje je hotelo, da te države leta 2008 finančna kriza skorajda ni prizadela, v prihajajočem letu pa jo bo, če bo na jugu znova divjal orkan, najverjetneje oplazil le lahen vetrc.

Omenjena država je Norveška, ki je na dveh referendumih (leta 1972 in leta 1994) zavrnila članstvo v Evropski uniji, danes pa se zdi njena vključitev bolj oddaljena kot kdajkoli prej. V zadnji javnomnenjski raziskavi je bil odstotek Norvežanov, ki so se opredelili za vključitev, rekordno nizek – za članstvo bi se danes odločilo le enajst odstotkov prebivalcev. V običajnih razmerah se število zagovornikov vključitve giblje od tretjine do polovice prebivalstva. 

Zdi se, da se danes na Norveškem vsi strinjajo, da je država lahko srečna, da ni polnopravna članica Evropske unije. Prek celovitih in obsežnih sporazumov o EGP (Evropskem gospodarskem prostoru) je Norveška sicer de facto članica Unije v mnogih pomembnih pogledih, od trgovine do schengenskega sporazuma in raziskovalnega sodelovanja. Vendar omenjeno ne vključuje neposrednega političnega vpliva in nobene neposredne odgovornosti. In vsi se strinjajo, da je to v trenutnem položaju vsekakor prednost. Preprosto povedano, Norveški ne prinaša njen status izobčenca nič drugega kot koristi.

Vendar bi lahko na tej točki vse skupaj osvetlili s še enega zornega kota. Ne glede na močna nacionalistična čustva, ki so jih v preteklosti spodbujale protievropske kampanje, je Norveška ostala izven Unije predvsem iz sebičnih ekonomskih razlogov. Država, ki je bogata z nafto, plinom, ribami in lesom, si je lahko, za razliko od Finske, privoščila ostati sama. Norveška je dobro organizirana država z odlično socialno politiko. Je redko poseljena, družbeni konflikti so razmeroma blagi, stopnja brezposelnosti pa zelo nizka. Poleg tega ima država dolgo tradicijo humanitarne in razvojne pomoči in je že pred naftnim razcvetom vsako leto vlagala milijarde kron v dobronamerne poskuse razvoja in zmanjšanja trpljenja prebivalcev globalnega juga. Tu se upravičeno postavlja vprašanje, kako je mogoče, da kljub vsemu omenjenemu danes, v času krize, Norveška izkazuje tako malo solidarnosti kolegom Evropejcem? 

Nenavadno je, da se je vprašanje solidarnosti komaj kdaj pojavilo v norveških razpravah o članstvu v Evropski Uniji. Prevladujoča politična levica je bila vedno proti članstvu. Kljub temu je v času drugega referenduma leta 1994 na soočenjih precej socialistov priznalo, da bi morda spremenili svoja stališča, če bi se Uniji pridružila tudi Poljska in ostale srednjeevropske države. V tem primeru, so povedali, bi Evropska unija ne bila več "klub bogatašev", z nevidno pregrado ločen od bede ostalega sveta. (Kot da je Norveška kaj drugačna!) Ko so jih o tem povprašali leta 2004, ko se je takšna širitev dejansko zgodila, se na vprašanje niso odzvali.

Kljub splošno razširjeni težnji, da zavzame Norveška, ko se primerja z manj srečnimi državami, zelo moralno držo, je to v skoraj vseh pogledih presenetljivo običajna evropska država. Tudi mi se prepiramo okrog priseljevanja, predvsem okrog muslimanskih priseljencev, ne strinjamo se glede okoljske politike in glede skrbi za prihodnost naših otrok. Tako kot v večini držav članic Evropske unije je tudi pri nas deregulacija trgov privedla do privatizacije nekdanjih državnih podjetij, kot so na primer podjetja za telekomunikacije in poštne storitve. In ideologija novega javnega managementa je pripeljala do enake absurdnosti kot kjerkoli drugje, saj se javne ustanove kot so bolnišnice in univerze tudi pri nas pretvarjajo, da so zasebna podjetja, ki iščejo dobiček. In nenazadnje, Norveška se v tujini predstavlja kot prvak varstva okolja, kljub temu, da svoje bogastvo dolguje fosilnim gorivom, pridobljenim iz morskega dna Atlantika. 

V nekaterih pogledih norveško dojemanje sebe spominja na Izrael: ker so Norveška in njeni prebivalci po definiciji moralno boljši od ostalih, lahko počenejo kar se jim zljubi, ne da bi jih kdorkoli obsojal ali jim sodil po običajnih merilih. Če se bo torej vprašanje o solidarnosti z Evropo spet pojavilo, bo odziv kot običajno začuden: zakaj bi morali mi, ki smo v preteklosti izbrali pravo pot, skrbeti za to? Medtem pa običajna norveška razlaga evropske krize ostaja enaka: govori o slabem upravljanju in disfunkcionalnih institucijah na jugu ter preveč ambicioznih socialnih inženirjih v Franciji in Nemčiji, vse skupaj pa je začinjeno z malo tesnobe in strahom, da bi zlom evropskega gospodarstva utegnili poslati uničujoče valove tudi do oddaljenih obal Norveške.

S poglabljanjem evropske krize pa se lahko kaj kmalu zgodi, da bodo norveško zadovoljstvo zamenjala drugačna čustva. Kot najbogatejši otrok iz razširjene evropske družine je postala Norveška v zadnjem času pravi magnet za priseljence, ki ne privablja samo beguncev iz tretjega sveta in družinskih članov migrantov, ki so se tu že naselili v preteklosti, ampak tudi na tisoče Evropejcev. Nova kategorija evropskih priseljencev se zdaj pridružuje švedskim trgovkam in poljskim gradbenim delavcem, ki že živijo na Norveškem. To so mladi strokovnjaki iz južne Evrope, ki doma ne vidijo nobene prihodnosti. Slišimo lahko poročila o pravkar diplomiranih španskih ekonomistih in italijanskih inženirjih, ki se priseljujejo na Norveško in se učijo našega jezika (in se po vsej verjetnosti težko soočajo s hladom in temo severne zime). Ta novi val migracije bo zanimiv eksperiment za državo, ki se kronično bori za vključitev priseljencev v skupnost doslej zelo etnično opredeljenega naroda. Morda bodo čez nekaj let klasični slabšalni izrazi, kot je na primer degos, znova oživljeni (degos je bil izraz za temnopolto, po česnu zaudarjajočo osebo iz južne Evrope; beseda se je umaknila iz uporabe okrog leta 1980, ko so Pakistanci in drugi ne-Evropejci prevzeli družbeni položaj, ki je bil prej rezerviran za degose). Če se bo ta scenarij res uresničil, se bo nesrečna saga odnosov med Norveško in Evropo nadaljevala: Norveška ne bo ne čisto znotraj, ne čisto zunaj, z moralnega vidika pa zagotovo nad vsemi.