Pisma iz Džehenema 8

Ulica, moja domovina: Džidžikovac – Kodeljevo In zdaj, skoraj dvajset let pozneje, je vse zopet tu: celo vsi dragi in bližnji stanujejo v bližini in jih ni bilo težko vseh zbrati na Kodeljevem. Pijemo pivo in se pogovarjamo o preteklosti. Tu so tudi otroci, oni bodo že pravi Evropejci, njim, vsaj tako upam, ne bo treba skozi naša ponižanja, skozi naša iskanja identitete, ki so bila vsaj toliko nesmiselna kot so bili naši poskusi prepričati se, da bo enkrat, po vojni, vse znova bolje in da se bodo stvari normalizirale. Takrat je bilo treba verjeti v to.

Izvirnik

Vse je tukaj, še vedno stoji in kakor slika niti ni moglo nikamor oditi. Samo pogled je drugačen, distanca je naredila svoje. Sonce se dvigne nad Kodeljevo iz smeri reke, morda se prav zato te podrobnosti tako vtisnejo v spomin. A to so detajli, ki jih vedno iščem. Ali so to morda mnemonične slike? Nekaj krošenj, skozi katere prodira sonce, sence in tisti predvečerni mir, ki ga tu in tam zmoti Viatorjev avtobus, linija 5, Podutik – Štepanjsko.

To je bilo sredi devetdesetih, ko smo še živeli tukaj. Seveda so bili to povsem drugi časi: časi nedokončane privatizacije, ostrih ideoloških nasprotovanj, časi poskusov obnovitve vrednot, ki jih je začetek vojne razstavil na prafaktorje. Tako je, takrat se še ni prav zares vedelo, kaj je čigavo, družba pa se še ni razslojila na dve skupini, ki ju dobro pozna kapitalizem: bogate in revne.

Ali pa smo v iluziji, da še ni vse razdeljeno, živeli samo mi? Nismo imeli časa misliti na to, kajti potrebno je bilo sešivati življenja. Neskončne begunske ure preživete čez cesto Magistrata v Društvu za prostovoljno delo, v Helsinškem odboru za človeške pravice, vsi ti sestanki in debate v Sorosu danes delujejo tako naivno.

Kakor da so tisti, ki so bili pred zadnjo vojno znani kot “predvojni komunisti”, v sedemdesetih pokopavali svoje iluzije, ko so ugotovili, da so vojna oligarfija in direktorji velikih podjetij ustanovili višji razred, “razred bolj enakih”.

Ulica Jana Husa 2, pri Virkovih, je bil naslov, na katerega so prihajala pisma iz obkoljenega Sarajeva. Ta besedila so bila polna hrepenenja in, zdi se, neke čisto blage zavisti, najpogosteje ne zaradi tega, ker za razliko od njihovih življenja nas, beguncev, niso bila v neposredni nevarnosti, ampak zato, ker se neizprosno izmika čas, v katerem lahko postanemo ljudje, ki se nimajo o ničemer pogovarjati. Paralelni liniji.

Kakor sva midva postala partnerja, ki se nista več slišala. A vojna je gospodarica in kraljica vsega, njej nikoli ne moreš uiti, niti v to oazo miru, v dvosobno, kletno stanovanje, v katerem sva po nekaj menjavah naslova, našla dom.

Nisem monumentalist: čez nekaj sto let lahko to mesto na Kodeljevem postane to, kar so za nas sedaj rimske izkopanine. Definitivno pa bi si zaslužilo nekakšno spominsko ploščo. Zgleda da bi bilo glede the stvari dobro poslušati Braca Dimitrijevića, Sarajevčana in svetovno znanega konceptualnega umetnika, ki ustvarja umetniške intervencije s ploščami, ki jih namešča na hiše v vseh mestih po svetu. Na teh njegovih ploščah sicer piše: “To bi lahko bilo zelo pomembno zgodovinsko mesto”.

Braco trdi, da se na ta način bori proti enostranskemu, v osnovi utilitarističnemu konceptu zgodovine, ki obeležuje mesta, na katerih so recimo temu živeli in delali znani ljudje. Kolikokrat ste v Londonu, Amsterdamu, Mariboru, Zagrebu ali Mostarju naleteli na ploščo, na kateri piše, da je “tu in tu, od takrat do takrat živel in delal ta in ta”? Za vse ostale, ki so živeli tu, v zgodovini ni prostora, zato bo najverjetneje ta hiša ostala brez obeležja.

Ker treba bi bilo popisati vse stanovalce iz te stavbe na Husovi ulici, a to ne bi bilo enostavno. Zdi se mi, da je najprej živel tu Esad, pesnik iz Ljubljane in življenjski prijatelj, ko se je prvič poročil, potem se je vselil pokojni Ivo Štandeker, katerega je ubila granata v sarajevskem predmestju Dobrinja. Izkrvavel je, ker ga srbske sile niso želele spustiti v mesto, v bolnišnico. Potem sva prišla midva z A., za nama pa ne vem kdo, medtem ko je zdaj, tako sem slišal, tam neka študentka Akademije za glasbo, ki prelepo igra klavir. Če postane znana umetnica, ne bom imel nič proti, če se morebitna spominska plošča postavi njej v čast. A vseeno bi bilo bolje, če se čez cesto postavi Bracova plošča – “To bi lahko bilo zelo pomembno zgodovinsko mesto”. In je stvar rešena. Kajti vse bo pozabljeno, morda bodo iznašli kakšno tableto, s katero se bo zavest uspešno uprla toku časa. V Ljubljani je moj dom bil in ostal na Kodeljevem. Te ulice na poti proti stadionu Slovana. Kajti zame dom v osnovi ni hiša. Prav tako kot pravi Braco: “Louvre je moj studio, a moj muzej je ulica.”

Glede studia - tu in tam: nekje moram imeti prostor za računalnik, a glede ulice ni nobenega dvoma. Ona je moj muzej, moja inspiracija, moja domovina.

N. je imel takrat edini med nami lep avto. Novega, rdečega golfa. Vsak dan naju je obiskal, delal je v Državni agenciji. On je Srb iz Bosne. Zdelo se mi je, da se je najino prijateljstvo v Ljubljani tem bolj krepilo, čim bolj je bila vojna v Bosni ostrejša in bolj nesmiselna. Kot da bi želela sebi in svetu dokazati, da se da živeti kljub tem neumnostim.

Seveda nič od tega ni bilo popolnoma zavestno, midva sva bila človeka, ki so ju povezovali podobni interesi, šport, gostilne, ženske, literatura … In preteklost, na katero sva hotela pozabiti.

In zdaj, skoraj dvajset let pozneje, je vse zopet tu: celo vsi dragi in bližnji stanujejo v bližini in jih ni bilo težko vseh zbrati na Kodeljevem. Pijemo pivo in se pogovarjamo o preteklosti. Tu so tudi otroci, oni bodo že pravi Evropejci, njim, vsaj tako upam, ne bo treba skozi naša ponižanja, skozi naša iskanja identitete, ki so bila vsaj toliko nesmiselna kot so bili naši poskusi prepričati se, da bo enkrat, po vojni, vse znova bolje in da se bodo stvari normalizirale. Takrat je bilo treba verjeti v to.

Medtem ko hodimo mimo Slovanovega igrišča, E. pravi:

- Po vsem, kar sem videl, je moje samo to tukaj.

- Malo pa je tudi moje, odgovorim.

Mesto, kjer sem odraščal v Sarajevu, Džidžikovac in Kodeljevo, sta edini dve mesti na svetu, ki ju imam za svoji. Ne živim v nobenem od njiju. In bolje je tako: sta namreč neki osebni Arkadiji, v kateri je vtkano upanje, da je možno iti po drugi poti kot vsi ostali. Pa naj stane kar hoče.

Kajti Džidžikovac je naselje Bauhausovih zgradb sredi Sarajeva, Kodeljevo pa napol srednjeevropska in napol balkanska četrt v Ljubljani. Če zame obstaja mesto pod soncem, je to zagotovo med tema dvema svetovoma.

In pogosto razmišljam o tem, kako so ti narodi zajebali, ker niso podprli reformacije in protestantizma.

Slovenija je svojega, najbrž prvega literarnega genija Trubarja, zaradi njegovih protestantskih idej uradno izgnala v Nemčijo. Mi v Bosni nismo niti mogli imeti reformacije, vseeno pa evangeličanska cerkev, ki jo je zgradila Avstro-Ogrska, nečemu služi. Danes je tu Akademija za likovno umetnost, jaz pa stanujem takoj za njenim poslopjem. Tolažim se, da to ni slučajno, kot tudi to ne, da sem na Kodeljevem stanoval na Jana Husa, ki je jo kot prvi skupil zaradi svojih reformatorskih idej. A njemu ni uspelo, kot je to uspelo Lutherju, svojih idej zabiti na vrata cerkve.

V Hercegovini, od koder je vse moje poreklo, še vedno kroži zgodba o duhovnikih, ki so v času Napoleonove okupacije Dalmacije prihajali v te kraje, da bi med ljudmi širili svojo vero.

Ni se jih “prijela”, kajti pri nas je sprejemljiva samo tista vera, ki jo nastavi oblast.

Stare ženske, med njimi tudi moja mama, so ne prav resne ljudi, izgubljence in pustolovce klicale – lutorji. Če sem naredil kaj slabega, mi je, ne brez simpatije, rekla – “ti moj lutor”. Pravijo, da je to človek poln neobstojne vere, jaz pa mislim na to, kako je takšno ime lahko nastalo samo v krajih, kjer ljudem ni preveč mar za pismenost, a se zato prav tam stvari imenuje z najpreciznejšimi imeni.

Lutor – to je najbrž najbližje temu, kar smo takrat bili in kar smo v veliki meri še danes – ljudje nestalne vere, protestanti, reformatorji, ljudje, ki so želeli spremeniti svet, v katerem so se vsi pretvarjali, da se ničesar ne da spremeniti.

In živeli smo na ulici Jana Husa, prav tako lutorja.

Nomen est omen.

Prevedla Staša Pavlović