Paradoks starega socialističnega privatnika

Medtem ko so običajni delavci že dolgo stvar trga, so se stari »privatniki« in protikomunistični prvoborci navdušeno in kar dve desetletji uspešno borili proti trgu. Ali to ni zanimiva vsota paradoksov? Je v tem kaj logičnega? Morda, saj tu velja, da je trg bolj usoda delavcev kot privatnikov samih.

izvirnik/original

Zadnje čase na zagrebških ulicah vlada specifična napetost, celo do fizičnih obračunov prihaja, med dvema poslovnima subkulturama – starimi in novimi taksisti. Stare lahko prepoznate po tem, da so brez posla, v vrstah stojijo na postajališčih in besno gledajo nove taksiste, ki so ves čas v akciji, ker so neprimerno cenejši. Vse doslej je imel Zagreb enega najdražjih taksijev v Evropi, cene je postavljalo edino združenje taksistov, ki je onemogočalo vsako konkurenco, potem pa je, poglejte, dvajset let po padcu socializma na ulici nastopil zakon trga. Sicer nisem zagovornik tržnega principa, posebej, ko se ga dandanes uvaja tja, kjer nikoli ne bi smel vladati (zdravstvo, šolstvo …), a situacija s taksiji je ideološko paradoksalna, polna zgodovinskih nesporazumov, ki sestavljajo tranzicijo.

Stari taksisti in njihov monopol nad uslugami namreč izhaja še iz socializma, pri tem pa je zanimivo, da so eden zadnjih reliktov starega režima prav taksisti, ki so bili že v socializmu »privatniki«. Spomnimo se: kakor je bilo zasebno poslovanje v socializmu omejeno na drobne dejavnosti, tako je bil taksist redek lik »podjetnika«, na nek način tujek v sistemu, individualec, sam svoj šef. Kot privatnik se je javno navduševal nad kapitalizmom in nemškimi avtomobili, ki jih je ponosno vozil kot kak zahodnjaški free-lancer, ne pa kot običajni delavec »združenega dela« s šefom, delavskimi sveti in partijo v podjetju. Socialistični taksist je vse to s posmehom preziral – saj je bil vendar človek Zahoda, bil je nočna ptica, bil je v stiku z elito, ki se vozi s taksiji, s tujci, z glamurom in podzemljem, skoraj kot kak lik iz ameriškega filma …

Tako so se socialistični taksisti sebe navadili dojemati kot nekoliko boljše od drugih, a so, jasno, kar naprej pozabljali, da se imajo za to predstavo o sebi zahvaliti prav specifikam socializma in da je v kapitalizmu taksist zgolj in samo voznik, pogosto revež ali imigrant. Še več, kot »privatniki« so taksisti v veliki večini prezirali socializem – razumeli so se kot njegove nasprotnike in jim zato nikakor ni padlo na pamet, da so morda oni sami, prav takšni, kakršni so bili, njegov proizvod. Neštetokrat sem jih slišal, kako s pravičniškim gnevom obračunavajo s socializmom, še leta po spremembi sistema so se pritoževali nad ostanki socializma, češ da so ti čeri, ki nas motijo na poti, da bi naš tranzicijski kapitalizem »zares funkcioniral« (»kot v Nemčiji«). Naš kapitalistični razvoj, so večinoma razmišljali – in v tem niso osamljeni –, se ne more zares zagnati, dokler se ne rešimo vsega tega socialističnega balasta, ki je naše socialno in mentalno prekletstvo. Poleg tega so, kot rečeno, v Zagrebu in drugih hrvaških mestih združenja taksistov ohranjala monopol in preprečevala, da bi se na trgu pojavila kakršnakoli konkurenca. Medtem ko so običajni delavci že dolgo stvar trga, so se stari »privatniki« in protikomunistični prvoborci navdušeno in kar dve desetletji uspešno borili proti trgu. Ali to ni zanimiva vsota paradoksov? Je v tem kaj logičnega? Morda, saj tu velja, da je trg bolj usoda delavcev kot privatnikov samih. Delavci tega ne morejo, privatniki pa se praviloma, če je le mogoče, izmikajo trgu, tako da povezujejo svoja podjetja z državnimi posli ali da ustvarjajo monopole, kakršen je Microsoftov. A stari taksisti so se precenjevali – niso niti Bill Gates niti močni bankirji, da bi kar tako dizajnirali svet po logiki svojega interesa, drugim pa prodajali »objektivne« zakone konkurence.

Zdaj so se torej stari taksisti srečali s svojimi sanjami. Kapitalizem je naposled vstopil v njihovo ulico, nekdanji oholi privatniki, ki so se nekoč počutili nekoliko boljše od drugih in se je to poznalo tudi na njihovih cenah, zdaj v avtomobilih, parkiranih na stojiščih, s srdom gledajo nove poceni taksiste. Ti pa niso več samostojni privatniki, temveč vozijo za velikega šefa, podjetnika z več sto taksiji, ki prosto zaposluje vozače.

Ti novi taksisti se držijo povsem drugače od starih privatnikov. Vidi se, da nikoli niso pomislili, da je voziti taksi kaj posebnega. Na njih ni nikakršne oholosti, ne sedijo v taksiju kot šefi, ne govorijo z globokim glasom, nimajo brkov, ne mrščijo se, ne komentirajo politike, kot da bi bili njeni akterji, prijazni so kot običajni, skromni šoferji. Večinoma gre za mlade, ki so bili na borzi dela. Običajne delavce, taksiste-proletarce.

Stari taksisti-privatniki zdaj šokirano gledajo taksiste-proletarce, kot da bi se zagledali v nekakšnem zrcalu Doriana Graya.

Zdi se, da se nikomur ne smilijo in da nihče ni na njihovi strani.

Prevedel Andaž Jež