Oj, ti naša kmečkost

Danes se celo pojavljajo glasovi (in ni jih malo), ki želijo stopnjo meščanstva soditi kar po generacijah vaših prednikov. Več generacij, kot je vaša družinaživela v mestu, bolj urbani (in s tem civilizirani) ste. Posledično naj bi bili »stari« meščani boljši in bolj pomembni od »prišlekov« prve ali druge generacije,pač zato, ker so bili njihovi pradedje že za časa Franca Jožefa meščani, ne pa neki običajni kmetovalci ...

Stvar sem začel spremljati takrat, ko je njegovo Kanglerstvo ukazalo izrezbariti nesrečni hrast v mestnem parku. Odločitev je sprožila val protestov med katerimi je bil najodmevnejši verjetno tisti, ko se je Primož Premzl v viničarskem predpasniku s kuro in vilami v rokah slikal za plakat »Ruralna prestolnica kulture«. Razumel sem, zakaj so ljudje besni, razumel sem, da so protestirali zoper neprimerno ravnanje s starimi drevesi, Premzl je nedvomno pokazal veliko ostrino duha, ki pa je bila zame celo prevelika, saj nikakor nisem mogel razumeti njegove poante. V tistih vaseh, ki sem jih obiskal, so imeli cel kup najrazličnejših težav, toda nikjer nisem videl, da bi rezljali celotna, še zakoreninjena drevesa. Zakaj je bilo dejanje občine ruralno? In sem začel podrobnejše spremljati naše medije, da bi našel odgovor, kaj je ruralnega v početju, ki ga v ruralnem okolju ne izvajajo.

Na odgovor še čakam, sem pa odkril celo reko sramotenja, zanikanja in degradiranja vsega, kar ni tesno povezano z urbanimi, kozmopolitskimi in največkrat tujimi okolji. V Večeru sem recimo bral sledeče: »Slovenija je imela nesrečo, da je dvakrat prišlo do revolucij, ker so neurbani ljudje prevzeli urbana središča; prvič se je to zgodilo leta 1945, uničili so kavarne, vse, kar je bilo meščanskega, drugič se je to zgodilo leta 1991. Poln kufer imam tega, da za vse vedno krivijo Ljubljano: nismo imeli enega predsednika ali premierja, ki bi bil Ljubljančan.«

Aljoša Harlamov pa je v svojem besedilu Slovo intelektualca prispeval sledeče »modrosti«: "Intelektualec je meščan. Danes je moj odnos – vsaj kadar nimam kakih posebnih razlogov za slabo voljo – tako do domače vasi kot do že skoraj povsem domačega mesta precej bolj umirjen in zrel. Oba sta odlično opravila svojo nalogo: to, da sta me brcnila iz gnezda, je namreč točno tisto, kar je bila njuna funkcija. Intelektualec preprosto nima kaj iskati na vasi, razen če se ob svojem delu sprošča z vrtičkanjem. Na vasi lahko spi, vas je celo idealen kraj za kontemplacijo, toda živi in diha lahko samo v mestu. Na vasi sanja, toda intelektualec mora sanjati tudi na ves glas, sredi med drugimi sanjami, v dialogu z njimi – v mestu. Tako pač je, tudi na vasi nimajo kaj početi z intelektualcem, razen, če je pozicija vaškega norčka še nezasedena.

Ko pišem mesto, mislim mesto. Prometejska entiteta, ki je več kot spomeniško varovane & razpadajoče hiše in mladinski klubi po kleteh, več kot kavarne na soncu in steklene & jeklene nebotične pošasti. Mesto je trg v žlahtnem pomenu besede, pretok, je trkalnik ljudi, jezikov, kultur, idej. Mesto je kraj, ki je odprt v svet, k drugim mestom. Nikoli ni samo eno, mesto ne more biti samozadostno, če je, ni mesto – slovenska mesta niso nobena posebnost glede tega; mesto lahko nastane le v stiku med vasmi, zraste med vasmi in v odvisnosti/komunikaciji z njimi, toda je več kot vas ali skupek vasi, obenem pa je mesto zmerom samo ena od postaj do drugih mest, do mest sveta. To je razlog, da intelektualec nikoli ni doma v/na enem mestu, njegov dom je svet, so vsa mesta sveta. Intelektualec je kozmopolit. Provincialec je tisti, ki je statičen, ki ostaja na/v enem mestu.«

Tovrstna besedila in odnos, ki jih izražajo, so silno popularni in jih podpirajo tudi ljudje, ki si sicer zaradi svoje demokratičnosti in modrosti zaslužijo spoštovanje, vendar se mi zdijo iz večih razlogov sporna. Najprej seveda zato, ker so nestrpna, saj vse ljudi, ki niso imeli sreče, da so se rodili ali vsaj odraščali v betonski džungli avtomatično odpravi kot nesposobne, napol civilizirane, umsko okorele/omejene itd. Ta koncept postane še posebej moteč, če ga privzamejo levičarski intelektualci, saj naj bi ravno oni zagovarjali tezo, da noben človek ni slab/pomanjkljiv/pokvarjen sam po sebi, temveč ga je takšno ustvarilo okolje na katerega sam ni imel veliko vpliva, kar seveda ni združljivo z avtomatičnim zavračanjem vseh nemeščanov. Drugič lahko temu nazoru očitamo tudi pomanjkljivo logiko. V skladu z njim namreč sestre Brontë ne morejo biti dobre pisateljice, saj so živele in odraščale v izrazito provincialnem okolju podeželskega Yorkshira, prav tako pa je moral biti Andrej Bajuk nujno boljši predsednik slovenske vlade kot pa Janez Drnovšek, saj je ta prihajal iz zasavskih revirjev, Bajuk pa iz veliko bolj kozmopolitskega Buenos Airesa. In v kolikor je kvaliteta države premosorazmerna z odstotkom njenega meščanskega prebivalstva, so Monaco, Singapur in Vatikan daleč najboljše državi na svetu. Obstaja še dodatna dimenzija. Taka mentaliteta meščane tudi odvezuje odgovornosti do svoje okolice. Argument je namreč zgrajen na predpostavki, da bi urbani prebivalci lahko dobro vodili vsako stvar, če jih ruralci pri tem ne bi ovirali. Za probleme, ki se dogajajo na slovenski periferiji so torej krivi kar ljudje, ki živijo tam (kaj pa vdirajo v urbane sfere, kjer nimajo kaj iskati), za težave mest pa so vedno krivi priseljenci iz ruralne okolice, nikakor pa ne meščani sami. Ko postavimo antiruralne argumente v tak okvir, se lahko seveda prepričamo, da je z njimi nekaj močno narobe in da morajo na kvaliteto mišljenja, ustvarjanja, življenja pa še česa vplivati še drugi vzroki, kot pa samo čisto meščansko poreklo.

Toda od kod se je pojavil ta trend deljenja na velikanski bazen umazane ruralne kulture, ki ne more prispevati ničesar pomembnega in nekaj vzvišenih otokov, kjer je doma plemenita in splošno koristna urbana kultura, ki edina lahko ustvarja tiste »prave« umetnike, mislece in voditelje? Najprej je treba seveda omeniti, da so te modele zasnovali kar meščani sami in bilo bi čudno, če ne bi hvalili sebe. Možen razlog je seveda tudi razvpita slovenska zavist. Slovencev nas je skupaj toliko, da lahko kvečjemu zapolnimo predmestje Londona, zato po velikost naših mest ne moremo konkurirati drugim. Mi nismo in ne bomo nikoli mesto gigantskih prestolnic, kar nas seveda teži, toda ker smo hkrati vajeni ponižnosti do tujcev tega čustva ne obrnemo navzven, temveč navznoter; sovraštvo do tega, da ne moremo biti Nemčija ali Švica pač usmerimo v tiste elemente, ki so od naše vizije Berlina, Münchna ali Basla, kot brezmadežnih centrov kulture in uspeha najbolj odmaknjeni. Obstajajo seveda tudi druge razlage. Človeško bitje neprenehoma išče nove doze vznemirjenja, kar v majhnem mestu rasno in kulturno dokaj homogenega prebivalstva seveda ni mogoče. Bill Bryson je v svoji knjigi The Lost Continent opisal ravno ta občutek; naveličanosti običajnosti, predvidljivosti in kontinuitete v svojem domačem mestu, ki ga je prepričalo, da je šel iskat bolj barvito in zanimivo življenje v Veliko Britanijo. Obstaja pa še preprostejša razlaga. Naša definicija ruralnosti je negativna: Ruralno je to, kar ni velikomeščansko/kozmopolitsko. In posledično se v kategorijo ruralnega uvrsti vse kar je po javnem mnenju neokusno, primitivno, nekulturno, nemestno; tudi če nima neposredne zveze z dejanskim kmečkim okoljem ali tamkajšnjimi navadami in ljudi. Takšno neobrzdano lepljenje oznake ruralnosti na dogodke, ki se po našem mnenju v naši mestni okolici ne bi smeli dogajati in ljudi, ki so jih povzročili, je po mojem mnenju neprimerno, saj predstavlja žalitev pravih podeželanov, ki s temi dogodki in osebami nimajo nobene zveze.

Ne glede na to, katera izmed razlag naše (zlo)uporabe pridevnikov »ruralec«, »kmet«, »ruralno« je dejansko pravilna, se bodo vedno našli ljudje, ki bodo svoj odpor do vsega, kar ne diši po sodobnem megalopolisu gnali še naprej. Danes se celo pojavljajo glasovi (in ni jih malo), ki želijo stopnjo meščanstva soditi kar po generacijah vaših prednikov. Več generacij, kot je vaša družina živela v mestu, bolj urbani (in s tem civilizirani) ste. Posledično naj bi bili »stari« meščani boljši in bolj pomembni od »prišlekov« prve ali druge generacije, pač zato, ker so bili njihovi pradedje že za časa Franca Jožefa meščani, ne pa neki običajni kmetovalci. Ta pot je srhljivo podobna »pravilu ene kaplje« iz globokega ameriškega Juga in bi jo bilo pametno označiti kot slepo ulico.

P. S.
Seveda sodobni megalopolisi niso samo »trkalniki jezikov, ljudi, kultur in idej« ampak so tudi središče kriminala, revščine in kapitalističnega potrošništva, da o ekološki škodi, ki jo povzroča vsako mesto in je običajno sorazmerna z njegovo velikostjo, ne govorimo.