NESKONČNI TOLMUN SINJEGA

V vodah Ljubljanice sem pogosto videval kri, ki so jo vanje spuščali iz klavnic ob očesni kliniki, kjer sem ležal. Tudi ta kri se je stekala v Črno morje – z mojimi očmi, z njihovo modrino. Po tistih tolmunskih vodah je priplavalo in obležalo, zapuščeno, na bregu tudi truplo oftalmologa, ki je tako globoko razumel mojo žalost, ker nisem mogel postati mornar. Premlad sem bil, da bi mu pomagal in mu preprosto rekel:"Zapustite ta kraj in pojdite na Jadran."

Morja nisem videl nikoli, čeprav moja domovina dobiva po njem ime: Primorje. Tako blizu je bilo, da bi ga lahko videl od daleč, onstran kraške planote in to že, če bi se povzpel na bližnji hrib. Nikoli tega nisem storil in tudi takrat, ko sem se povzpel dovolj visoko, mi meglice niso dovolile, da bi zaznal neskončno nebo na robu obzorja. Temu navkljub pa ohranja Jadran zame ves svoj čar: je poslednji dom mojih potokov, rek, ki jih sprejemajo vase, in tiste moje veličastne Soče, ki jih poslednjič pozdravi, preden jih pogoltnejo njene vode.

Kot otrok sem bil prepričan, da se iz Trsta vidi do Amerike, zakaj v Trstu so dvigale sidro velike prekooceanske ladje. Zgodbe moje tete so pripovedovale o mnogih Slovencih, ki so odpluli v novi svet, kjer so upali na srečo. Posebej pa sem rad poslušal našo mamo, ki je preživela v Trstu nekaj let kot guvernanta viceadmirala avstroogrske mornarice v pokoju. Ta izjemno ugledni morski volk ji je povedal tragično zgodbo znane avstro-ogrske oklopnice Viribus Unitis. Kapitanov pogum je močno spodbujal mojo otroško domišljijo: ladjo in njenega kapitana je namreč presenetil nenadni napad italijanskih patriotskih gorečnežev ob koncu prve svetovne vojne. Kapitan ni hotel zapustiti ladje, ki je postala na koncu njegov plavajoči dom. In ladja je bila napadena, ko je bilo vojnih bitk že konec, medtem ko je bila privezana na pomolu v Puli, ki je bila dotlej pomembna avstroogrska pomorska postojanka. To nepotrebno uničenje je povzročil Raffaele Rossetti s svojimi somišljeniki, ki so podtaknili eksplozivni naboj, dinamit, na dno ladje. Ta zgodba je v meni vzbujala veliko spoštovanje do tistih mož, ki so vedeli, kaj pomeni pojem časti in odgovornosti. Ko sem se prvič dotaknil sidra te velike ladijske enote pred beneškim arzenalom, me je prevzelo noro upanje, da bi lahko ponovno obudili staro avstroogrsko monarhijo, o kateri Tržačani pravijo:"Kako dobro se nam je godilo, ko se nam je godilo slabo ..." Sanja o starih časih, o mojih starših, avstroogrskih državljanih, vezanih na Jadran, na njegove legende in na njegove pomembne pomorščake, in zgodbe moje mame, ki so pripovedovale o tistih lučeh, ki jih je videvala v temi, o tistih ladjah, ki so priplule v Trst: vse to me je preplavljalo s hrepenenjem. Njene besede so me globoko in čarobno zavezale tistemu pristanišču in tistemu morju, ki sta znala sprejemati tako pomembna brodovja. In v tej tako pomembni luki je moja mama spoznala ženo nekega avstrijskega oficirja – podmorničarja, ki je vsled hude nesreče ostal hrom. Njegova žena, katere imena se še danes spominjam, je ponavljala: "Z njim sem ostala vseh nadaljnih dvajset let. Iz ljubezni. Z njim sem doživela najlepši dve leti svojega življenja." Jadransko morje ima moč, da ustvari legendarne zvestobe in neprimerljive ljubezni.

O vsem tem sem razmišljal, ko sem se, slep, učil plavanja v taistih vodah, tako nevarnih in prepojenih z dogodivščinami. Ko je prišel čas mojega vojaškega nabora v Titovi armiji, bi si bil želel odslužiti vojaščino v mornarici, kljub temu da bi ta perspektiva trajala tri leta. Mladost je prepričana, da življenje traja v nedogled in ne čuti bridkosti minevanja. V tistih privilegiranih letih se vse zdi mogoče in vsi sanjajo neskončnost, morje, njegova brezmejna obzorja, njegovo večnost, kakor da bi šlo za zasebno lastnino. Moj dragi prijatelj Milan Kundera razmišlja: "Če želiš spoznati neskončnost, zapri oči." In v tem smislu sam takoj pomislim na Jadran: ne morem zatisniti oči nad te neskončne vode, lahko sem jih pa zaprl v odnosu do tistih nesreč zgodovine, ki je v svoji perverzni igri neštetih vračanj, kjub temu, da se je že zdavnaj pred mojo nesrečo končal oboroženi spopad, iz mene naredilo vojno žrtev. Moj pogled je ugasnil (za to, da se je za vedno osredotočil na Kunderovo neskončnost) po krivdi nekega starega detonatorja. Za generacije otrok Srednje Evrope, ki so bili zaznamovani od teh starih vojnih predmetov in neeksplodiranih bomb, s katerimi je posejan njihov svet iger, se to stoletje neskončnih vojn nikoli ni končalo.

Kot otrok sem rad izdeloval barčice iz lesa ali iz papirja in nato na njih spuščal svoje hrepenenje in svoje sanje preko potokov, ki so se stekali do Jadrana. Morda morja nikoli niso dosegle – hekatomba potrebe po uniformiranju se nikoli ne izpolni ali se morda izpolni samo v tistem neskončnem brez povratka. Temu navkljub pripadam Jadranu. Mogoče bom nekoč, ob Poslednji Sodbi, to lahko preveril z lastnimi očmi, potem ko sem Jadran spoznaval samo posredno, preko književnosti in poezije. Srečanje s pisateljem Borisom Pahorjem, z njegovo besedo, me je vrnilo Jadranu: našel sem izvor svojih sanj na Sredozemlju in vsakič, ko se slišiva po telefonu, začutim njegov pogled na morje, ki se odpira pod njegovimi okni in se razprostira do tržaške luke. In tudi ko se srečava v Parizu, razmišljam o njegovem pogledu, ki se nikoli ne more odvrniti od Mediterana. In razmišljam o mučeniški slovenski zemlji, kjer nas je zgodovina oropala in je bilo zato nujno za te kraje in ta ljudstva, da domujejo v sanji, v hrepenenju in nedosegljivi bolečini. Bolečini, ki nas zaveže narodnemu mitu Lepe Vide, ženski različici Odiseja, ki se obsesivno poraja v pisavi Borisa Pahorja. Bistveno je razumeti slovenski mit, ki se pri Slovencih vseskozi obnavlja in je odraz tragične usode naše kulturne in jezikovne identitete. To legendo nam zrcalo zgodovine odraža vsak trenutek in ga tudi moderna Evropa s svojim demokratičnim diskurzom ne more omiliti. Za razliko od Grkov naša nacionalna Odisej(evka) ni priznana, zakaj narodom, ki niso del "velike" zgodovine, ni priznana pravica do lepote, posebej ko je ta lepota odraz njihovega bistva. Jadran tako nosi v sebi tragedije, ki se obnavljajo, in tvorijo iz njega neko "grenjko" morje, kakor so Grki poimenovali Sredozemlje. Je pa ta grenjkoba podobna tisti iluziji, ki je vzrasla v Slovanih, ko so se prvič soočili z neskončnostjo morja. Tako sem si razlagal sliko v šolskem poslopju mojega rojstnega kraja, ki je upodabljala prihod Slovenov na obalo Jadrana. Ti Sloveni, oviti v koštrunje bunde, z lokom in sulicami v rokah, so upirali svoj zamaknjeni pogled v sinjino, ki se je odpirala pred njimi. Če se prav spominjam te podobe iz svojega otroštva, je bila slednja zame prvi in edini pogled. Uročen sem sam kakor moji predniki: s ponosnim pogledom, ki vse doume – brez da bi karkoli zaobjel.

Morebiti me bo želja, da bi nekoč videl Jadran, zasidran v meni, spremljala do dokončne presežnosti. Do skrajne meje svojega življenja bom ostal tisti prvi Sloven na jadranski obali, z otroško zamaknjenostjo, ki poskuša razumeti nedoumljivo in je še vedno zmožen potopiti svoj pogled v neskončnost sinjega. Včasih se mi zdi, da vse življenjske poti vodijo do morja kakor tokovi nepomembnih potokov, zakaj taka je usoda naših drobnih življenj.

Že zdavnaj sem razumel, da sem bil še vedno, čeprav mi ni bilo dano, da bi ga videl, vsemu in vsem navkljub, v zibelki njegovega globokega bistva: trdno prepričan v upanje, da ti pritoki vodijo do prostranosti, v neskončnost. Moji poslednji vodni mlini in moje barčice mi morda niso mogli razložiti Jadrana. Da bi lahko razumel to neizrekljivost Jadrana, kjer še vedno lebdi slovenska dediščina, kjer ribiči z ribami govorijo slovenski jezik, kjer veter z grškim imenom dojema moj materni jezik, je samo po sebi umevno – v to danes verjamem – da mi je fatum za vedno zagrnil oči.

Ta isti fatum me je oddaljil od Jadrana, ko sem moral oditi: po moji vojni nesreči sem moral v Ljubljano, ki je onkraj razvodja in jo zato priklepa zakon Črnega morja. Do te zavesti sem prišel, ko sem prebral Kocbekovo poezijo Črno morje, ki je zanj tudi tatarsko, turško, bizantinsko, ker prinaša s seboj pravila okupatorjev in zakon propada našega notranjega bistva. Črno morje ostaja v tej liriki simbol brezizhodnega pokopa, ker sprejema vase vode, blato, pepel- vse to, kar smo.

Vse naše vode /težijo vate, Črno morje...

V tvojih algah smo že/ in v tvojih požrešnih ribah,/del tvoje globine smo že,/Črno morje.

Vsi snegovi in plazovi/ in vse povodnji/ hitijo vate,/ turško morje...

Na drugi strani te znamenite črte sem si začel predstavljati tok podtalnih slovenskih voda, ki se nekje pod Krasom usmerjajo v eno ali drugo morje. Preveč naiven napram življenju še nisem vedel, da bo moj odhod v Ljubljano zaznamoval izgubo Jadrana, možnost, da bi gledal njegovo modrino s svojimi očmi. Federico García Lorca piše: "Morje je Lucifer sinjega. Padlo nebo, ker je hotelo biti luč." In v Ljubljani sem bil obsojen na dokončno izgubo luči, moral sem se odpovedati neskončnemu nebu Jadrana; včasih pomislim na svoje oči, tako modre, žrtvovane temi Črnega morja, ki jim ni bilo dano, da bi pregnale noč, ki me je zalila v tistem mestu. In vendar, moj dar je bil iskren: sprejel sem tisto usodnost z modrostjo otroka, ki še verjame, da se vse lahko spremeni, da temo lahko razblinijo moč sinjega, lepote in dobrote. Tam, na meji drugega morja, sem razumel negostoljubno naravo slovenske prestolnice, katere reka, ki jo zaliva, nikoli ne bi mogla sprejeti velikih podmornic. Smešno je bilo verjeti, da bi lahko uresničil svojo sanjo jadranskega mornarja, še manj, da bi lahko postal častnik podmornice, vreden zvestobe kakšne ljubljanske dame.

V vodah Ljubljanice sem pogosto videval kri, ki so jo vanje spuščali iz klavnic ob očesni kliniki, kjer sem ležal. Tudi ta kri se je stekala v Črno morje – z mojimi očmi, z njihovo modrino. Po tistih tolmunskih vodah je priplavalo in obležalo, zapuščeno, na bregu tudi truplo oftalmologa, ki je tako globoko razumel mojo žalost, ker nisem mogel postati mornar. Premlad sem bil, da bi mu pomagal in mu preprosto rekel:"Zapustite ta kraj in pojdite na Jadran." Lahko bi mu tudi rekel, da tam "ljudje plešejo s stopali, ne z nogami", kakor pravi Nietzsche, ko primerja Mediteran s celino. Bolj kot sem se usodno oddaljeval od Jadrana, bolj sem si predstavljal njegove obale, izseke njegovih prodov. In prav tedaj sem začenjal metati svoja sanjska sidra in zasajati svoje številne svetilnike, da bi ponovno našel, znova in znova, pristan, ki ga je moje nepotešeno srce zahtevalo zase s tolikšno silo. V Ljubljani je vse ostajalo zapečateno, zakaj nad mestom je lebdel mit hada: tisti Povodni mož, ki je prihajal od Črnega morja, da bi ukradel lepo, ponosno Urško, kakor pravi Prešeren. V resnici je vsakokrat, ko sem dvoril kakšnemu ljubljanskemu dekletu, isti strahotni mit v različnih podobah, zdaj kot oficir, zdaj kot poslovnež, uničil mojo srečo in moje iluzije. Tistega zlega Povodnega moža sem že srečal na jezu pri moji rojstni vasi, kjer je moj bratranec kot otrok izgubil življenje. Ko so mi pripovedovali o tem tragičnem dogodku, je moj otroški pogled začel iskati v globinah tolmunov ob jezu; prestrašil sem se, ker se mi je zdelo, da gledam grozljive zelenkaste oblike, podobo Povodnega moža. Tista prikazen iz mojega otroštva je napovedovala mojo osebno tragedijo, zavezano slovenski prestolnici, mestu, ki več ne more verjeti čudesom Jadrana, katarzični resnici morja, ki daje našemu življenju nepoznani smisel, čast in ponos naše pripadnosti. Ko sem prvič šel čez mostove tega mesta, mi je mama povedala zgodbo o dečku, ki je padel v vodo in ga nihče ni poskušal rešiti. Ljudje so gledali z mostu, kako se bori s tokovi do poslednjega diha – prizor, ki si ga moja mama nikoli ni mogla razložiti: zakaj ona je bila dedinja sredozemske civilizacije, Svetega pisma in grške etike.

Kljub letom, ki sem jih preživel ob bregovih Črnega morja, na drugi strani slovenske zemlje, me njegove sence še strašijo. In sem prepričan, da bi Boris Pahor ne mogel preživeti svojega taborišča, če ne bi uprl svojega nedosegljivega pogleda proti tržaškemu zalivu. In sem prepričan, da ga je rešil njegov notranji transfer od tržaškega Krasa do Natzweiler-Struthofa, zakaj kot mornar, izkušen v tokovih človeške eksistence, je z obronka opazoval morje niča. In zaradi geometrije njegove interiornosti je Pahor v svoji Nekropoli spremenil barake stopničastega taborišča v paštne nad Tržaškim zalivom. Brez edinstvene izkušnje sinjega nikoli ne bi mogel preseči tako težke izkušnje. In ni naključje, da je njegov rojak Srečko Kosovel primerjal pot v smrt z neskončnim padanjem v sinjino. V njegovi poeziji smrti ni: pesnik reši življenje s tem, da se prepusti zaporednemu padanju v nedosegljivo, zakaj to je padanje v neskončni tolmun sinjega. To bi lahko simbolno preimenoval v jadranski "umirjeni obup" Umberta Sabe, ki vsemu navkljub onemogoča smrti, da preraste v nekaj dokončnega, za večno zaključenega.

Prevod Tatjana Rojc