Nam lahko knjiga reši življenje?

Literarni svet definitivno ni več prostor kontemplacije ali subverzije, duhovno obogatujočega eskapizma ali odkritja, temveč svet spektakla. Tudi knjiga ni več »hram duha«, ampak goli izdelek, prav kakor steklenica coca-cole. Literati so lahko »igralci lota«, zanesenjaki, iznajdljivi poslovni ljudje, »intelektualni proletarci«, ekshibicionisti, »content providers«, karkoli, toda vsi so, ne da bi to hoteli, soudeleženci družbe spektakla. Zmerjeni z njenimi merili se delijo na poražence in zmagovalce.

izvirnik/original

Med svojim kratkim bivanjem v Jeruzalemu sem se sprehodila po ulicah Mea Shreaima, slikovite mestne četrti, v kateri živijo haredski Židi. Nevednemu turistu se zazdi, da je zašel na snemanje filma o življenju židovskega štetla iz devetnajstega stoletja. Življenje v Mea Shearimu je avtentično, kolikor se je konzerviralo in ostalo takšno, kot je bilo pred kakimi stotimi leti. Prebivalci te četrti s to eksotičnostjo ne služijo, turisti so tu (za zdaj) nezaželeni. Moje oko je ulovilo zanimivo podrobnost: trojico suhih bledih moških z visokimi črnimi klobuki na glavah, oblečenih v črne plašče. Moški so stali v krogu, kakor da bi skupaj mrmrali besede neke molitve. Eden je v roki držal debelo knjigo z usnjenimi platnicami. Ko je lastnik Biblije (zgolj ugibam) odprl platnice, sem opazila, da je knjiga znotraj izdolbena, da je to v bistvu škatla, kamuflirana v knjigo. V škatli so se svetlikale ročne ure. Ta detajl me je razveselil, za trenutek se mi je zazdelo, da sem se znašla v Odesi iz Babljevih zgodb.

Argentinska umetnica Marta Minujin je maja 2011 na trgu San Martin v Buenos Airesu razstavljala instalacijo z naslovom Torre de Babel de Libros. Stolp je bil visok petindvajset metrov, narejen pa je bil po vzoru knjig iz celega sveta. Hrvaški časopisi so s ponosom objavili popis hrvaških knjig, ki so bile vključene v umetničin projekt, kot da bi šlo za velik mednarodni uspeh hrvaške književnosti. Mit o babilonskem stolpu namreč sugerira povsem nasprotno: neuspeh. Gradnjo stolpa je začel Noetov potomec Nimrod z željo, da bi zgradil »mesto in stolp z vrhom do neba«. Jahve se je razjezil zaradi ljudske oholosti in pretiranih ambicij, zato je zrušil stolp in kaznoval graditelje tako, da jim je dodelil različne jezike in pri tem ukinil še Google translate program. Tako ali malo drugače pravi zgodba.

Tako ali drugače so bile knjige od zmeraj multifunkcionalne: nekomu so služile kot sredstvo za netenje ognja, nekomu za grmado, nekomu kot kamuflaža za steklenico z alkoholom, nekomu kot statusni simbol, nekomu kot držalo za knjižne police, nekomu kot podstavek za steklenico vina, nekomu kot hišna skrivališča denarja, nekomu kot papir za pomivanje oken. Toda Marta Minujin ni ena in edina med mnogimi sodobnimi umetniki, ki so uporabili, izkoristili in odtujili knjigo na razne načine. V instalacijah Richarda Wentwortha so knjige z vrvicami obešene na stropu in lebdijo nad našimi glavami ali pa so za njihove liste zataknjeni označevalci strani v obliki razbitih krožnikov, ročnih ur in ovitkov od sladkarij. Najnovejša knjiga Jonathana Safrana Foerja Tree of Codes je umetniška instalacija, ki jo lahko kupi kdorkoli. Foer je vsako stran svojega priljubljenega čtiva, Schulzove knjige Ulica Krokodilov, »razmrcvaril«: na vsaki strani je »okno«, ki spreminja pomen izvirnega besedila. Schulzovo besedilo, ki je šlo skozi »vandalsko« umetniško obravnavo, je na koncu postalo originalno delo »vandalov«, kakor npr. znamenita Mona Lisa z brki Marcela Duchampa.

Tudi video odlomki, ki trenutno krožijo po internetu, služijo »vandalski« naraciji. V odlomku Can a Book Save Your Life profesionalec z revolverjem strelja v nekaj najnovejših knjig, da bi stestiral njihovo neprebojnost, bulletproof. Drugi odlomek Bill Simman's Book can save your Life dokazuje, da Simmanova knjiga lahko reši življenje, če nanjo streljamo z 9-milimetrskim revolverjem. Definitiven konec Gutenbergove dobe je španski video Did You Know the Book, na katerem simpatični mladi promotor obravnava knjigo kot povsem nov izdelek in pojasnjuje vse njegove prednosti (knjiga ni vezana na žice, nima baterije, ki bi jih bilo treba polniti, boljša je optična organizacija besedilnega materiala, upravljanje z njo je enostavnejše, ni nevarnosti virusov ipd.). Norveški video ima podobno sporočilo: v knjižnici nekega samostana se priletni menih muči s knjigo prav kakor so se prvi uporabniki na začetku mučili z računalnikom. Mlajši menih potrpežljivo pojasnjuje starejšemu, kako uporabljati knjigo, nato pa izgubi potrpljenje in pusti starejšega z manualom, priročnikom za uporabo knjige.

Te podrobnosti – nekatere so kar tako pobrane iz kulturnega mainstreama, druge pa enako naključno z njegovega roba – jasno kažejo na smrt knjige pa tudi same književnosti (poslednja je umrla v trenutku, ko je književnost postala »knjiga«, torej blago). Pa vendar se avtorji (v založništvu bolj znani pod imenom content providers ali dobavitelji vsebin), delavci v knjižni industriji (ko so jim nekoč rekli založniki) in potrošniki (še do nedavnega znani pod imenom bralci) ne sprijaznijo s to situacijo, ampak se na svoj način trudijo obuditi mrtveca, da bi iz njega izvlekli še zadnji profit in se seveda sami obdržali pri življenju. In trdnejše ko postaja dejstvo o smrti knjige, bolj živa in močna je obuditeljska dejavnost. Založniška industrija proizvaja vse več knjig in to dela vse hitreje. Dobri stari časi, ko so se knjižni bestsellerji pojavljali na nekaj let, nato pa vsako leto, so nepovratno mimo. Danes se svetovni bestsellerji pojavljajo vsakih mesec dni in ugašajo hitro kot novoletne kresničke. Hitra slava, ogromni književni avansi, ki niso več skrivnost (razen tega, da jih dobivajo le redki srečneži), kot tudi letni prihodek top-zaslužkarjev1 ne – vse to spodbuja apetit milijonom revnih začetnikov. Primeri debitantov-srečkotov sugerirajo, da je to lahko vsak, če hoče, dovolj je le malo soli v glavi, dober videz in malo sreče – in spektakularna (in spektakularno hitra) kanonizacija je zagotovljena.

Samo proizvodnja knjig je tako pospešena, da knjige ne dosegajo več niti branosti niti vrednotenja. Vrednotenje so prevzeli anonimni komentatorji na Amazon.com (kratki komentarji, like it – don't like it, zvezdice), blogerji, tviteraši (še krajši komentarji) in sami avtorji. V Guardianovi seriji video odlomkov Review my book avtorji goreče pojasnjujejo, zakaj bi morala biti recenzirana ravno njihova knjiga in na koncu povedo še avto-recenzijo, ki bi si jo želeli slišati. Književnikom se je težko sprijazniti s tem, da se na literarni sceni izgubljajo in utapljajo v nepreglednem morju drugih avtorjev in knjig, zato vse bolj jemljejo stvar v svoje roke. Nekateri vse pogosteje objavljajo samopropagandne videe ali pa, kot Umberto Eco, predelujejo knjige v nove, predelane, poenostavljene, ebook-friendly ali kindle-friendly izdaje (Ime rože), kar pravzaprav ni nič drugega kot panično dejanje samo-obujanja. Mnogi avtorji v strahu pred izginotjem prakticirajo strategijo mentalnih tagov, se trudijo obelodaniti kakšno dodatno strast ali dejavnost, da pustijo še dodatno avtorsko sled ter razširijo klub somišljenikov in potencialnih bralcev. Tako nekateri zagovarjajo zaščito ptic ali pand, drugi vegetarijanstvo, tretje skrbi globalno segrevanje, četrti pa ne izbirajo sredstev. Popularna Charlotte Roche – avtorica (kakor sama pravi) »hemeroidalnega romana« Wettlands – je v televizijskem intervjuju vzela iz ust protezo, pokazala gledalcem, da ji manjka prednji zob, nato vrgla protezo v zrak in jo ujela z usti ter z jezikom postavila na svoje mesto, s čimer je požela navdušen aplavz prisotnega občinstva.

»Ta svet ne bi hitel s tako hitrostjo, če mu lastno rušenje ne bi bilo stalno za petami,« je rekel anonimni kolektivni avtor manifesta Izostali upor. Literarni svet definitivno ni več prostor kontemplacije ali subverzije, duhovno obogatujočega eskapizma ali odkritja, temveč svet spektakla. Tudi knjiga ni več »hram duha«, ampak goli izdelek, prav kakor steklenica coca-cole. Literati so lahko »igralci lota«, zanesenjaki, iznajdljivi poslovni ljudje, »intelektualni proletarci«, ekshibicionisti, »content providers«, karkoli, toda vsi so, ne da bi to hoteli, soudeleženci družbe spektakla. Zmerjeni z njenimi merili se delijo na poražence in zmagovalce.

In če smo že omenili steklenico coca-cole, naj povem vic iz repertoarja hladnovojnega humorja. Sredi noči zbudijo Ronalda Reagana.

- Gospod Reagan, fantje iz imperija zla barvajo Luno na rdeče!
- Kaj?!
- Rusi so na Luni in jo barvajo na rdeče!
- Takoj pošljite naše in naj čez napišejo coca-cola!

Če odmislimo vse politične konotacije tega vica (možno je tudi, da bi – po današnji razdelitvi moči hiteli svoje grafite risat Kitajci), potem na njegovem pomenskem polju pokaže tudi bledi mit o babilonskem stolpu. Svet je razdeljen na poražence, ki se vzpenjajo proti luni in jih vodi poetična ideja, da bi jo prebarvali na rdeče, in na zmagovalce, ki čakajo, zato da bi na rdeči podlagi napisali coca-cola. Poraženci se tolažijo s »simbolični kapitalom« (Bourdiejev termin), medtem ko zmagovalci živijo v slavi in denarju. Realizacijo »simboličnega kapitala« je še do nedavnega zagotavljal celoten literarni sistem s svojimi institucijami, kritiki, literarnimi teoretiki, založniki, literarnimi nagradami, prevajalci, literarnimi katedrami in arhivi. Danes je ta sistem v ruševinah. Ni več upanja, ostala je le še dnina2. Kar pa se knjige tiče: da, knjiga lahko reši življenje. Vendar samo, če je bulletproof.

Avgust 2011

Opombe:
1. Po Forbesovem seznamu za leto 2010 je največ zaslužil James Patterson (84 mio), na drugem mestu je Danielle Steel (35 mio), na tretjem Stephen King (28 mio), Janet Evanovich (22 mio) in Stephenie Mayer (21 mio). Sledijo jim pisci mladinskih romanov Rick Riordan, Jeff Kinnery in Suzanne Collins.
2. Besedna igra: Nema više nade, preostala je samo nadnica.

Prevedla Nina Pfajfar