Ko se v Mariboru zgodi narod, je mogoče čisto vse, tudi tisto, kar se pred tem ni dalo niti misliti

Ko smo pred dobrima dvema letoma prišli v Maribor s programom Urbane brazde, se nam je zdela lokalna situacija tu z več vidikov nemogoča, nerešljiva, neprepustna. A še preden smo se dobro zavedali, se je ta narod tu začel vključevati v programe in postajati gonilna sila Urbanih brazd.

To besedilo pišem v torek zjutraj, dan po drugi mariborski vstaji, rahlo vročična od solzivca in glasnega skandiranja "Gotof je!". Slogan je včeraj zvečer v Mariboru zamenjal tisti klasični pozdrav "Zdravo!". Zgodil se je narod, pravijo povsod naokrog ljudje, ki vedo, kaj to v Mariboru pomeni. Zakaj narod? Vsaka večja skupina ljudi, ki se zbere vkup, organizira, da bodisi nekaj ustavi, bodisi nekaj ustvari – to je narod tu v Mariboru. In včeraj je narod dokončno ustavil Kanglerja.

Neprecenljiva dragocenost, ki jo je težko najti drugod po Sloveniji, da pridejo trenutki ali pa tedni, ko ljudje tu okrog natančno vedo, kaj hočejo, česa nočejo, kdaj je dovolj in kdaj je treba začeti. Kar si zastavijo, bodo dosegli zlepa ali zgrda. Dolgo so molčali, morda celo predolgo, zdaj, ko imajo dovolj, so začeli in ne ustavi jih ne konjenica, gumijevke, ne Gorenakove laži, ne horde policistov, uvoženih iz drugih spečih delov Slovenije. Naroda ne bo ustavila niti vojska, če jo bodo poslali na naslednjo vstajo. Dogaja se nekaj, česar politika noče slišati. Kangler je namreč že padel, kajti narod tu nikdar ni rekel "Gotof bo!", ves čas je že gotof, samo še vsem preostalim, ki tega še ne vedo, dopovedujemo: "Gotof je!" Dopovedujemo pa tudi tistim, ki bodo prav tako kmalu gotofi, ker ne poslušajo in ne gledajo, kaj se v Mariboru dogaja, podpirajo samodržca, ki uničuje mesto, ljudem pa jemlje zadnje, kar še imajo - dostojanstvo!

Baterijski reji samodržcev, ki se je razpasla po Sloveniji, je odklenkalo. Če nimajo stika s svojim okoljem, zaradi katerega so se v svoje sobane sploh lahko nastavili, so gotofi. Edino vprašanje, ki morebiti ostaja odprto, je - ali bo Kanglerja fizično odnesel narod ali pa se bo, če ima kanček posluha za politiko in za ljudi v mestu, odnesel sam. Seveda bi bilo najbolje, da se odnese sam, danes ali jutri, čez teden bo prepozno tako zanj kot še za marsikoga drugega v Mariboru, Trebnjem, Novem mestu, morda kmalu za koga v Ljubljani, kjer je nedvomno največ za pomesti in počistiti.

Da tod že vsak otrok, ne pa tudi župan, ve, da je gotof, povedo slogani, ki jih sestavljajo otroci. Štiriletna deklica, ki hodi v vrtec, je včeraj ponoči namesto risanke gledala poročila o protestih, z mamico sta nam na demonstracije poslali tale slogan: "Ringa ringa raja, Franci pa nagaja, radar že gori, Kangler gotof si!" Sodelavec je na demonstracije včeraj prinesel slogan svoje petletne hčerke, ki si ga je izmislila dan pred demonstracijami: "Idi stran, idi stran, nisi več naš župan!" Če to vedo že štiri- in petletne deklice, pa bo, menda, to vedel tudi Franci, razumel dr. Vinko in slišal Janez? Kajti tu že skandirajo: "Janez Janša, ko osvobodimo Maribor, pridemo še po tebe!"

Kar se dogaja v Mariboru, bi se nemara moralo dogajati po vsej Sloveniji. Dogaja se drugod po Evropi, a tega mediji ne vidijo, o tem mediji ne pišejo. Tisti, ki protestirajo, so malodane zlikovci, lenuhi, prevaranti, izgredniki ..., ki bi živeli od socialne pomoči in bi afne guncali!? Čeprav je iz dneva v dan več ljudi zatiranih, razžaljenih, obubožanih, a prisiljenih plačevati davke in grehe tistih, ki se igrajo politiko uničevanja, se pretvarjanje, da vse gre in da bo šlo še sto let tako naprej, ne izplača več. Kajti samo za nas, pa naj bomo posamezniki, meščani, ljudstvo ali narod, veljajo pravila, kazni, sankcije. Prav nihče drug v tej državi ni dotakljiv, kaj šele zamenljiv. Samo mi imamo dolžnosti in obveze, slabo vest in gorečo željo, da se kaj spremeni, da bomo nekoč spet svobodni, da bomo v tej državi kaj vredni, saj jo gradimo iz dneva v dan, vsak po svojih močeh. Toda obravnavani smo kot drhal, priskledniki, norci, ki jih bodo še naprej prinašali naokrog, če se jim bomo le pustili.

V Mariboru je narod pokazal, da bodo letele glave, ne le jajca, če ne bo nikogar, ki bi jih slišal, videl, razumel. Nikogar, ki bi jih spoštoval. Nikogar, ki bi priznal, da se je zmotil, zašuštral, zmanipuliral, provociral. Samopašnost in samovolja v političnih vrhovih se nadejata, da bomo tod in okrog ljudje še naprej tiho sprejemali, kar so nam servirali skozi leta in tudi preteklo noč, da s tem, ko so nas razgnali kot živali, ne bo več odmevalo "Dost je!" "Mi smo Maribor!" "Gotof je!". V tem narodu je preveč zavezništva, preveč raznolika in pisana druščina, prepolne ulice, da bi se jih dalo razgnati s puhlico o nelegalnem protestu, tudi preveč pokončnih in ponosnih delovnih teles, da bi se jih dalo podkupiti ali kako drugače zmanipulirati. Pa saj nismo protestirali – vstali smo, ker je gotof, in to smo povedali še vsej Sloveniji, saj vam mediji tega sporočila itak ne bi prenesli. To sporočilo ni bilo več samo za Kanglerja, že zdaj je bilo za vlado, to in preteklo, za samodržce in samohodce, ki mislijo, da se da mirno teptati narod.

Ko smo pred dobrima dvema letoma prišli v Maribor s programom Urbane brazde, se nam je zdela lokalna situacija tu z več vidikov nemogoča, nerešljiva, neprepustna. A še preden smo se dobro zavedli, se je ta narod tu začel vključevati v programe in postajati gonilna sila Urbanih brazd. Morda nas to ne bi smelo presenetiti, kajti tu si ljudje nekaj vbijejo v glavo in tako se tudi zgodi. Ljudje tu stvar speljejo do konca – ne do nekam vmes. Kje drugje, če ne v Mariboru in njegovi okolici, bi našli trideset kmetov, ki zdaj vodijo prva socialna podjetja za preskrbo obratov javne prehrane in meščanov s svežo sezonsko in živo hrano, združeni v Zadrugo Dobrina. Direktorica direktorata za kmetijstvo je pred dnevi priznala, da jo je sram, da celotna agronomska stroka ni bila sposobna zagnati tovrstnih projektov; v Mariboru pa se že devetnajst vrtcev, šol in drugih javnih institucij vsaj delno preskrbuje z lokalnimi pridelki in izdelki, s čimer se krepi lokalna ekonomija, vzajemnost in zavezništvo med ruralnim in urbanim, javnimi uslužbenci, kmeti in starši.

Kje drugje, če ne v Mariboru, kjer čez noč vstane narod, bi se samoorganizirali vrtičkarji in v pičlega pol leta pognali prvovrstni projekt skupnostnega, ekološko certificiranega urbanega vrta, s katerega zdaj plodove pobira prek 80 družin, ki sanjajo o novih tovrstnih programih in urejanju okolice za skupno, javno rabo. V Mariboru se je zbudila skupnost veliko bolj, kot bi kateri koli projekt lahko predvideval ali načrtoval. Urbane brazde je v dveh letih tako ali drugače soustvarjalo in uresničilo prek dva tisoč ljudi, od varuhov semen, delavcev migrantov, beguncev, vrtičkarjev, pridelovalcev, šolarjev, učiteljev, staršev, gospodinj, brezposelnih, upokojencev, kolesarjev, peščev ... Ob otvoritvi Centra alternativne in avtonomne produkcije na Valvasorjevi 42 in v tednu odprtih vrat centra nas je obiskalo prek 1300 ljudi. Številni ljudje so center vzeli za svojega in v njem vidijo tako infrastrukturo kot priložnost za svoje potrebe, želje, srečevanje in ustvarjanje.

Morda je programu Urbanih brazd zares lahko uspelo le v Mariboru, kajti tu so ljudje, ki marsikaj hočejo, pa tudi veliko takih, ki so prodali vse, ne pa tudi svoje svobode. Nobenemu programu ali projektu, pa naj bo spisan še tako prvovrstno, pa ne more uspeti, če ga ljudje ne posvojijo, če ga ne vzamejo za svojega. Upajmo, da se je to zgodilo Urbanim brazdam v Mariboru. Zato naj se, ob vsem, kar se je Urbanim brazdam v zadnjih dveh letih dogajalo, zahvalimo narodu v Mariboru, ki se je vključeval in pomagal uresničevati nove pristope samoorganiziranja skupnosti, vzpostavljati odgovorno ekonomijo, varovati in obnavljati semenski material kulturnih rastlin in biodiverziteto, vsem, ki ste ob zapiranju gradbenih in drugih podjetij stopili zraven in podprli delavce iz Bosne in Hercegovine, begunce iz Somalije in Sudana, pa tistim, ki ste videli priložnost tudi za nadgradnjo romskega jezika. Vsem, ki ste se na cesto podali s kolesom ali peš, predvsem pa tistim, ki ste za Maribor pripravljeni zastaviti tudi svoja telesa. Samo s tako odločnostjo se lahko zasleduje razvojne cilje, sanja vizije in samo s takim pogumom se lahko gradi skupnost! Naj živi mariborski narod! Gotof je!