Kar sta Slob-man in Tuđ-man ločila...

Tako gre torej zgodba o Hrvatici in Srbu. Ona je Marijana Čvrljak, grešna mati iz Šibenika, ki je prevarala moža, mladoletnega otroka pa osramotila pred celotnim Balkanom, in sicer tako, da je v popularnem reality show-u spala s čednim, voljnim Srbom, bodočim opernim pevcem in maminim sinkom,Nikolo Nemeševićem Nemešem. Povaljata se v tuš kabini, v skupni postelji, tukaj in tam, se razideta in sta spet skupaj. Pa časopisni naslovi, mož bo dal vlogo za ločitev, oče je ne želi več videti, potem pa še ljubimčeva mati – ker je vsak povprečen Srb mamin sin – sinu pošilja skrivna sporočila, naj se vendar izogne te nevzorne poročene ženske in tako dalje brez prestanka!

... sta Marijana in Nemeš spet združila

Šifra: Big Brother

izvirnik/original

V književnosti obstajajo komedije, a tudi tragikomedije, Big Brotherja pa si lahko razlagamo kot izboljšano verzijo Sina Naroda i Narodnosti, Številke Ena ali Vsevidnega Očesa, vse dokler tržišče in zaslužek to opravičujeta; dobrih komediografov in bridkih satirikov je vedno manj, v našem vsakdanu je vlogo pripovedovalca tako prevzel PRIMER, ki nas skuša spreobrniti v vseh naših kompleksih in travmah ter sesuje socialna in zgodovinska ozadja. Če intelektualcu pritiče, da molči takrat ko govori bedak in pusti bedaku, da govori, se bo na koncu znašel v paradoksni situaciji – izpadel bo še večji bedak od bedaka. Ker tisočkrat izgovorjena laž ali neumnost postaneta resnica, če nanju nihče odreagira. Tako smo dandanes pogosto priča bedakom, ki postajajo razsvetljenci ter intelektualcem, ki kot kot ovce mirno pasejo travo. Spremljevalni pojavi tega „fenomena“ so prikriti sovražni govor, verbalna agresija in menjava tez, kar tako, za dober dan. Ampak, kot bi rekel Številka Ena iz stripa Alan Ford: „Če nameravaš zmagati, ne smeš izgubiti!“. Smo zmagali? Ali izgubili? Zdi se mi, da smo ravno zdaj v Minotavrovem labirintu, kjer nas po tej zapleteni konstrukciji nekdo premika kot kroglice, dokler nas ne privede do luknjice, v katero bomo padli.1 

Sloba in Franjo sta bila vrhunska igralca na našem tragičnem a hkrati grotesknem prizorišču, a nisem želela govoriti o tem; če bi se želela ukvarjati s tem vidikom zgodbe, bi samo besedilo morala že začeti drugače, na primer tako: rojena sem 4. avgusta, ko se je začela „Oluja“ itd. Nočem, po tem, ko sem na eni izmed književnih rezidenc uspela pogoltniti napoved umetnika s Kosova in njegov video izdelek, v katerem simbolično predstavlja eno in isto variacijo stavka: Kosovo je moja država! Naj povem, da sem ga razumela, tudi Vojvodina je moj dom, ampak je vseeno v Srbiji in bo tu tudi ostala. Morda bi lahko razumela tudi marsikaj drugega, kot na primer to, da tam doli (pozabljeni naziv Kosovo in Metohija, ker so pred prihodom komunizma to bile v večini cerkvene posesti) živijo brezmejno ubogi in revni ljudje, ki bi jim, če ji odvzamete sovraštvo, ne uspelo preživeti bede, revščine in praznih obljub. Koliko slabe karme je v dejstvu, da moraš svojo eksistenco in nacionalno identiteto graditi na neprestani negaciji Drugega! Kakor bi rekli Angleži, not my cup of tea! Ampak to spet spominja na komedijo zmešnjave s podnaslovom Big Brother! Ne vem zate, dragi bralec, a jaz bi želela, da je to besedilo španska ali turška serija. V vsaj 100 delih. Preživeli smo ta 90-a, preživljamo tranzicijo, morda doživimo tudi Evropo, kakor da živimo v Tunguziji, pa moramo nekako pripluti do evropske celine; in to, da nimamo več samo enega jezika, ampak štiri (+2) – še nikoli nisem slišala, da bi se ljudje tako dobro razumeli v štirih različnih jezikih – vse smo preživeli, ne vem pa, kako bomo Marijano in Nemeša in njuno hrvaško-srbsko zajebavanje sredi malih ekranov celotnega ex-Ju avditorija. 

Big Brother je postal ogledalo splošne človeške gadgetoizacije, duhovne inercije in potrebe posameznika, da se znajde v kar najboljši čredi, na čim boljši travi za pašo, nenazadnje pa nas je, kakor vsak drug reality fenomen, naučil tudi, da je površinskost postala vrhovno božanstvo in da na mesto izpraznjenega (ali v drugem primeru tegobnega) vsakdana ter odsotnosti vsebine in življenja morajo priti neka druga, povsem virtualna življenja, čim prej-tem bolje narejenih kvazi-junakov. Da zaradi denarne nagrade vsakdo popolnoma razgali svojo dušo (čeprav o filozofskih in smiselnih konotacijah povprečen gledalec niti ne razmišlja!). 

Tako gre torej zgodba o Hrvatici in Srbu. Ona je Marijana Čvrljak, grešna mati iz Šibenika, ki je prevarala moža, mladoletnega otroka pa osramotila pred celotnim Balkanom, in sicer tako, da je v popularnem reality show-u spala s čednim, voljnim Srbom, bodočim opernim pevcem in maminim sinkom, Nikolo Nemeševićem Nemešem. Povaljata se v tuš kabini, v skupni postelji, tukaj in tam, se razideta in sta spet skupaj. Pa časopisni naslovi, mož bo dal vlogo za ločitev, oče je ne želi več videti, potem pa še ljubimčeva mati – ker je vsak povprečen Srb mamin sin – sinu pošilja skrivna sporočila, naj se vendar izogne te nevzorne poročene ženske in tako dalje brez prestanka! A Marijana zmaga v najnovejši seriji naše in vaše mladosti, Nemeš jo pred vsemi zapusti in se vrne pod mamino okrilje, medtem ko se ona, prizadeta, a z denarjem, vrača v domovino. Vseeno ju medijska mašinerija ne pusti pri miru, dokler ne dobi happy end-a. Tako sledijo naslovi: Marijana Nemešu sporočila, da ga ljubi in da je to pravkar ugotovila. Nemeš želi govoriti z Marijano. Marijana je depresivna. Nemeš se je z očetom odpravil na morje ... Pa spravimo to na nacionalno raven! Srb molči. Hrvatica javka in moleduje. Srb molči. Srbova mati ponosno prizna, da je ona kriva za razhod. Oče Hrvatico sprejme nazaj, saj je vendarle njegov otrok. Hrvatica pobere denar. Srbov ponos je ranjen, blah blah. Ping-pong, dokler nismo dobili happy end-a. Srb je prejel sporočilo, spet se je srečal s Hrvatico, obnovila sta svoje nočne aktivnosti iz Big Brotherja in zopet sta skupaj! Če se kot pravi literarni kritik ukvarjate z implikacijami, ki ne obstajajo, lahko analizirate, kolikokrat sta v kateri pozi in koliko minut zdržita tako. In ali je to bil tajni znak razreševanja tega ljubezensko-balkanskega klobčiča, katerega priča in udeleženec ste lahko bili samo, če imate preveč časa in premalo svojega življenja. Ampak skrbi me ena stvar. Nikomur ni bilo mar, ali sta ona in on te ali one narodnosti. Kar je odlično, ker konec koncev za to ni potrebe! – Vse je skrbelo samo to, da na nacionalni frekvenci ne bo več možno spremljati soft-porn programa. Burka življenja teh ljudi in burka naših izpraznjenih resničnosti. Spreten pripovedovalec bi to opisal kot premik v srbsko-hrvaških odnosih, morda celo kot zgodovinski preobrat. 

Predstavljajmo si, da sta lika iz te zgodbe fiktivna, prav kot v kakšnem ameriškem filmu B produkcije. Ker tudi sta. Jutri, ko izstopimo v naša mala življenja, ko Marijana in Nemeš, Hrvatica in Srb, ki se imata rada, izstopita v svoji mali življenji, ju že čaka kakšen neodplačan kredit, prazne dnevnopolitične obljube in v napovedi - supermarket življenje. Ali nam je to medsebojno zajebavanje potrebno, da bi tudi v fenomenu globalizacije vedeli, kdo smo?! – kajti jutri bomo tako ali tako postali Nemci, Angleži ali, če upoštevamo ekspanzijo naravnega prirasta – Albanci. Ampak, če tega morda še niste vedeli, nacionalna identiteta ne obstaja več, ukinjena je v prid novega svetovnega reda. Zato naprej Marijana, naprej Nemeš, povaljajta se do onemoglosti! Sesujta vse naše komplekse in zablode! Povaljajta se za novo bratstvo in enotnost! 1 na 1. 

1 Opomba: Vse definicije so parafraze naslovov iz številnih dnevnih in tedenskih časopisov in ne svobodna interpretacija avtorice besedila. 

Prevedla: Staša Pavlović