Iz Zagreba, naklepno 9

Lepo prosim, namreč, naslednje naslovnike – kaotični izobraževalni sistem, nekreativne in nezainteresirane učitelje in profesorje, točkovne omejitve za vpis na vse možno, kompromiserstvo in nepotizem, korupcijo, veze in vezice, politični diletantizem, snobizem in malomeščanstvo, nacionalizem in ksenofobijo, recesijo in depresijo, ponorel sistem vrednosti in vse tisto, s čimer se srečujemo/borimo vsak dan – roke proč od teh otrok!

Izvirnik/original

To besedilo bi se morda moralo imenovati "Iz Rima, s premislekom", saj se je dogodek, o katerem nameravam pisati, odvijal v italijanski prestolnici. No, kar bi pravzaprav rada povedala, je vendarle tako zelo povezano z Zagrebom, da besedilu kljub temu ustreza običajni naslov. Namreč, ob samem koncu aprila sem preživela nekaj dni v Rimu. Dobro, od tega sem dva dni prebila na avtobusu, vendar se na takšen napor vendarle hitro pozabi že po prvem spancu v lastni postelji. Na srečo v Rim nisem potovala kot turista, niti sem tam obiskala italijanske založnike, se udeležila kakšnega književnega srečanja ali konference, kot bi lahko človek sklepal. Nisem se družila s pisatelji, a kar je še bolje in po mojem mnenju bolj zdravo, se večinoma nisem niti družila z odraslimi. Potovala sem z zagrebško skupino "Klinci s Ribnjaka", največkrat nagrajenim in najbolj cenjenim hrvaškim otroškim zborom, ki premika vse ustaljene meje, od tistih glasbenih pa do tistih pedagoških, in ki od lanskega leta obiskuje evropska mesta v sklopu turneje "Otroci Hrvaške otrokom Evrope". To je zbor, v katerem poje tudi moja hči, pa so vam sedaj stvari verjetno bolj jasne.

V glavnem, eno je peljati otroka na vaje in ga odpeljati domov, piti dolge kave z drugimi starši, si ogledati zagrebške nastope in vrniti se v svojo vsakodnevno rutino, a povsem drugače je preživeti štiri dni z okoli štirideset osnovnošolskih otrok in nekaj starši v pedagoškem spremstvu, v tujem mestu, neprespan in poln adrenalina z odra, ki ne prevzame le nastopajočih, temveč tudi tiste v njihovi bližini. Ne velja zaman stara modrost, da se ljudje najbolje spoznajo, spoprijateljijo ali razočarajo prav na poti. In kaj sem videla? Videla sem - zaradi česar je celotna stvar tudi očitna, vendar vam zagotovo nočem sporočati potopisnih klišejev - zgodbo, diametralno nasprotno tisti, kakršno nam mediji sporočajo iz dneva v dan; kako je današnja mladina agresivna in nezainteresirana, alkoholizirana in zadrogirana, brezperspektivna in neizobražena, hiperaktivna in kako le bulji v računalniške zaslone, kar je že pretiravanje z ogorčenjem in povsem neresnično. Videla sem vse tisto, kar je prav tako hrvaška resničnost, vendar takšne na žalost že dolgo ni več moč zaslediti na naslovnicah in videti med najbolj gledanimi televizijskimi termini, na katerih kraljujejo povprečnost, lahki in hitri zaslužki ter instant-zvezdniki. Če že hočete, da sem tudi malce patetična, videla sem - novo Hrvaško. In vrnila sem se polna optimizma in dobre volje kot po nekakšnem mentalnem face liftingu. Kot ste verjetno že opazili, to sicer ni moja karakterna lastnost.

"Klinci s Ribnjaka" obstajajo že 27 let in za njimi stoji predano in entuziastično delo njihove voditeljice gospe Nensi Atanasov Premelč in njenih sodelavcev. To je delo, ki ne pristaja na to, da bi pomanjkanje denarja, slab glasbeni okus in "cajke" (pop-folk pesmi) ali, bognedaj, lenoba bili kakršna koli prepreka pri doseganju kakovostnih, vrhunskih, pa tudi plemenitih rezultatov. Zbrati otroke, z njimi vaditi petje in zahtevno koreografijo vsaj trikrat na teden, k sodelovanju privabiti najkvalitetnejše hrvaške profesionalne glasbenike, tj. orkester maestra Alana Bjelinskega, jih združiti s priljubljenimi obrazi s TV zaslonov, med drugim Davora Gopca, Richarda Laqueja, Jacquesa Houdeka in mnogih drugih. Že to vse zahteva neverjeten trud, celo norost, ki odlikuje tiste najbolj pogumne in najbolj ustvarjalne. Nato še posneti 33 diskografskih izdaj in prejeti 10 Porinov, uglednih nagrad stroke, podati se v glasbenem izrazu daleč nad klasične otroške pesmi, obdelovati velike svetovne uspešnice (za odrasle) z vsega sveta, učiti otroke peti v različnih svetovnih jezikih. To vse se zdi že preveč. No, vse to sem že vedela še preden sem odpotovala v Rim. Vedela sem, da je to zbor, ki uči otroke, kaj je dobra glasba in kaj je trdo delo, vendar sem se šele tam začela zavedati, da jih uči še nekaj pomembnejšega - kako biti dobri ljudje. Kako bodo le s pridnim, neprestanim, predanim in mnogokrat napornim delom dosegli rezultat, ki bo nagrajen z aplavzom in ovacijami publike, ne glede na to, da se včasih stvari zdijo drugačne. Kako za doseganje vrhunskih rezultatov ne pride v poštev iskanje bližnjic, izvlačevanje, krajšanje delovnega časa, podaljševanje konca tedna in pitja kavic na skrivaj, dokler te ne zasači šef. Kako lahko vsak z napornimi vajami iz sebe izvleče najboje, pa tudi iz drugih, tistih poleg sebe. Kako v vrhunskem okolju napredujejo tudi povprečni. In kako noben denar ne more poplačati občutka ob uspehu, ki si ga dosegel sam, brez pripadnosti neki politični opciji ter brez vpliva staršev in sorodnikov. Navsezadnje, kako resnično nekega dne biti prebivalec Evrope; takšne Evrope, v kakršno nekoliko sumimo, toda še vedno upamo nanjo, medtem ko obkrožujemo referendumski listek.

Torej, bila sem v Rimu in videla okoli štirideset mladih ljudi, kako na velikem odru prestižne dvorane v kulturnem centru "Audotorium Parco della Musica" predstavljajo Hrvaško bolje kot diplomatske misije in ob tem v glasbi resnično uživajo. Videla sem male profesionalce, kako prepevajo v hrvaščini, italijanščini, angleščini in španščini, kot da so jim vsi po vrsti materni jeziki, in kako s skupnim veseljem premagujejo utrujenost in na tisoče prepotovanih kilometrov. Videla sem pridne in odgovorne otroke, kako odhajajo na avdienco k papežu v Vatikan, medtem ko starejši pomagajo mlajšim, jim nudijo uteho, jih podpirajo ali jim nosijo prtljago. Družila sem se s skupino mladih ljudi, ki imajo o marsičem svoje mnenje in so neobremenjeni z nacionalnimi in zemljepisnimi mejami, z dejstvom, da so v Rim prišli pod visokim pokroviteljstvom hrvaškega in italijanskega predsednika ter županov dveh mest, saj so bili na tem odru in na Trgu sv. Petra zaradi svoje glasbe, svojega prijateljstva in vsega tistega, kar po definiciji ne pozna niti meja politične hierarhije. Videla sem tisto, kar želim videti že ves čas, a nikakor da se mi ponudi priložnost. Potovala sem na različne načine in z raznimi društvi, zasebnimi in profesionalnimi, mnogokrat izven hrvaških meja, vendar nikoli nisem čutila tolikšnega ponosa, kakršnega sem imela ob koncu letošnjega aprila v Rimu, medtem ko so "Klinci s Ribnjaka" peli "We are the World", "Noi siamo il mondo" oziroma "Mi smo taj svijet".

Medtem ko smo se peljali nazaj v Zagreb in ko so mimo mene švigali kilometri in kilometri avtoceste, so utrujeni otroci že načrtovali svoje naslednje potovanje na Dunaj in v glavi sem imela le eno misel, zagotovo mantro. Če jo zapišem, se morda po logiki razkritih želja ne bo uresničila, vendar je kljub temu močnejša od mene. Lepo prosim, namreč, naslednje naslovnike – kaotični izobraževalni sistem, nekreativne in nezainteresirane učitelje in profesorje, točkovne omejitve za vpis na vse možno, kompromiserstvo in nepotizem, korupcijo, veze in vezice, politični diletantizem, snobizem in malomeščanstvo, nacionalizem in ksenofobijo, recesijo in depresijo, ponorel sistem vrednosti in vse tisto, s čimer se srečujemo/borimo vsak dan – roke proč od teh otrok! Pustite jih v njihovem svetu glasbe, dela, prijateljstva in potovanj, prav takšne kakršni so, saj se lahko od njih še marsikaj naučite. Priznam, jaz sem se.