Ob vsej izpostavljenosti govora o povezovanju in enotnosti se namreč vse jasneje kaže, da med množico, v katero se prištevam sam, ter množico, katere član je tudi Ivan Štuhec, ni nobenega preseka, vrednega tega imena, nobenega preseka, ki bi dopuščal možnost kakršne koli produktivne polemike, kaj šele konstruktivnega dialoga.

Engels je lahko zgled samo še kot (so)podjetnik in rentnik, ne pa več kot prijatelj, čeprav v gogovskem svetu planetarne provincialnosti ne manjka marksistov (zdaj so zaposleni z dialektiko zabavnosti). Vendar: mar je to, kar se nam dogaja, kaj manjše od velikih zgodb?

Menda je v prvem koraku res skrajni čas za priznanje, da je slovenski politiki po dvaindvajsetih letih sprenevedanja, laži, kraj, nespoštovanja pravnih norm (kaj šele dostojanstva) uspelo dokončati prvi vsebinski projekt v samostojni državi. Dvaindvajset let vbrizgavanja esencialnega domačijskega sovraštva s kontroliranim poreklom je letos menda dokončno obrodilo sadove.

Slovenska in angleška izdaja jagodnega izbora iz več kot 530 tekstov objavljenih v rubriki Perspektive & refleksije

Okrogla miza: Strahovi danes – med uporom in vdajo in predstavitev knjige Antologija Perspektiv & refleksij: Stanje stvari. V živo tudi na www.zivljenjenadotik.si. Vabljeni k ogledu!

Bo na ulicah namesto o politiki govor o novih idejah in divjih družbenih projektih?

Evropejci so začeli postajati talci skupnosti, ki se je porodila iz popolnoma prozaičnih ekonomskih razlogov, saj se je v začetku petdesetih prejšnjega stoletja začela kot nemško-francoska zveza za jeklo in premog!

Zaverovanost v lasten strah prispeva k temu, da izgubljamo tla pod nogami, da se stanja ne zavedamo, da bežimo pred odgovornostjo. In ta beg prinese občutenje, ko pozabljamo okolje, v katerem živimo. Pozabljamo, da nismo sami, da nas determinirata preteklost in sedanjost ter da smer, kamor plujemo, ni samoumevna.

Kot je rekel Marcel Duchamp v 20. stoletju, da prava umetnost prihaja iz "undergrounda" (podzemlja), in William Morris v 19. stoletju, da so samo umetniki in kriminalci lahko izven zakona, je zdaj (spet) tisti čas, ko se moramo svojih poslanstev zavedati. Danes je kultura tista, ki lahko reši družbo, ki lahko redefinira politiko in repozicionira ekonomijo.

Malomeščanu je kultura pravzaprav tihi sovražnik. Sovražnik, s katerim se ne sme in ne more odkrito spopasti, razen ko to zahtevajo specifične okoliščine (beri: argument sta evropska kriza in recesija), kajti zanj ima kultura avtoriteto in mistično legitimnost.

Ko smo pred dobrima dvema letoma prišli v Maribor s programom Urbane brazde, se nam je zdela lokalna situacija tu z več vidikov nemogoča, nerešljiva, neprepustna. A še preden smo se dobro zavedali, se je ta narod tu začel vključevati v programe in postajati gonilna sila Urbanih brazd.

Popotovanje v preteklost mariborskega obzidja s tekstovnimi, slikovnimi in video materiali

Maribor je v preteklem letu na novo odkril svojo energijo. Sprejel je 31 različnih kultur z vsega sveta, več sto umetnikom ponudil prostor za ustvarjanje, njihove majhne in velike zgodbe prepletel s svojimi vrlinami in hibami.

Drugi pomenski odtenek stavka Mi smo Maribor prihaja iz te situacije kot izziv, iz nič narediti marsikaj, obrniti neko težko, da ne rečem na videz zavoženo situacijo na dobro. Za to je potrebna prekomerna investicija energije, časa in visoka umetnost improvizacije.(...)Le norci z nerazumljivim viškom entuziazma gredo v takih okoliščinah prevzet izvedbo projekta takih dimenzij, kot je EPK.

Projekt RAZ:UM EPK 2012 se je izkazal za dodano vrednost Univerze v Mariboru. Dokaz, da je bil projekt trajnostno naravnan, vidimo v nadaljevanju aktivnosti številnih programskih entitet v naslednjih letih, tudi v okviru Evropske prestolnice mladih.