Zakaj je poezija mrtva na Balkanu, najbolj mrtva pa v Srbiji

Pa dobro, za vraga, v čem je potem problem? In kdo je kriv?Nekako sem dobil vtis, da so konec koncev za vse krivi pesniki in pisatelji sami, še bolj pa morda vsa ostala menažerija. S skupno privolitvijo, da se na piedestal vzpenjajo tisti, ki si tega ne zaslužijo.

Izvirnik/original

(primeri iz primerjalne antropologije)

Wisława Szymborska je umrla pozno ponoči. Ob šestih zjutraj so se pojavile prve priložnostne izjave znanih politikov na internetnih izdajah poljskih časopisov, med drugim tudi izjavi premierja in predsednika. To bi v bistvu lahko pomenilo, da je nekdo vse te pomembne osebnosti ponoči zbudil in jim povedal: "Oprostite, ampak umrla je ena pesnica".

Ne znam si predstavljati sluge katerega koli balkanskega politika, ki bi si zaradi takšnega razloga drznil pokukati v spalnico svojega gospodarja. Tudi v primeru, ko bi bil VIP-ovec pokonci, na primer v kakšnem baru, medtem ko bi se za njegovim hrbtom nejasno risale silhuete pevk v zadimljeni panorami; resno dvomim, da bi komu padlo na pamet, da z novico o smrti pesnice prekinil glavarjevo glasno tarnanje o njegovih mukah, ki jih preživlja, da bi rešil svojo revno deželo.

V Srbiji ni bil položaj pesnika nikoli tako nepomemben, kot zadnjih dvajset let. Resda pesniki za časa življenja nikoli niso bili ne vem kako cenjeni, v glavnem niso imeli niti za kruh, zato pa so lahko vsaj po smrti računali na gosposko slovo. Najslikovitejši primer je vsekakor tisti o Simi Milutinoviću Sarajliji, ki ni imel niti dostojne obleke za pogreb, zato se je vmešal eden od vladarjev iz dinastije Obrenovićev, tako da je bil Sima "videti" dostojanstveno pred polovico Beograda, ki se mu je žalujoča prišla še zadnjič pokloniti. Podobno je bilo tudi z J. J. Zmajem (čeprav je ta tudi v času svojega življenja doživel, da se sprehodi skupaj s pol prestolnice za seboj), in z mnogimi drugimi, vse do Kiša, kjer se te zgodbe o posmrtni slavi pesnikov nekako zaključijo.

Anekdote so bile vedno podporni steber in so v veliki meri prispevale k ugledu pesnikov. Odkrivale so njihov moder, nemaren, bistroumen ali ironičen odnos do nepomembnosti vsakdanjika ter jih s tem povzdignile nad običajne ljudi in njihov način mišljenja. Tudi na Szymborsko so vezane mnoge od njih. Na isti večer, ko so pokopali "Visjo", so v krakovskem Muzeju moderne umetnosti številni ugledneži, ki so jo spoštovali, med njimi recimo Zagajewski in Ewa Lipska, brali njeno poezijo ter govorili o svojih izkušnjah ob srečevanjih z njo. Najduhovitejša datira v čas, ko je urejala rubriko "Literarna pošta" v časopisu "Literarno življenje", kjer je šaljivo svetovala wanna-be pisateljem. Nekemu nesrečniku, ki je prosil, da mu v pesmi spremenijo karkoli želijo, samo da jo objavijo, pa čeprav samo delčke, je rekla, da so prav to tudi storili, a da so na koncu dobili eno od Mickiewiczevih pesmi, ki je, kot talentirani avtor verjetno ve, že bila nekje objavljena. Drugič je nekemu avtorju, ki je iskreno spraševal ali bo s svojimi ogromnimi romani doprinesel k dvigu duha naroda in bujenju nacionalne zavesti, Szymborska odgovorila, da vsekakor bo, le da mora najprej to, kar piše, napisati berljivo. Ali pa naj vadi tipkanje na pisalnem stroju.

Tudi naše pesnike so vedno spremljale številne zgodbe, izmišljene ali resnične, kdo bi vedel. Vsekakor vam bo vsak vsaj malo posvečen profesor književnosti takoj stresel iz rokava petdeset anekdot, kar je pravzaprav dober način, kako učence popeljati v tekst. Recimo tista o Đuri Jakšiću, ki so ga zaprli v barsko sobo in ga napajali z vinom, dokler ni dokončal "Domovine", ali tista o Dušku Radoviću, ki je svojo točilno iskrivost delil vsak dan z množico poslušalcev, pa vse do genialnega Mike Antića, ki je zagotovo v vsakem baru pustil vsaj eno ustno ilustracijo svoje boeme (btw, meni osebno je najljubša zgodbica o tem kako je v neki "gosposki" hiši iz bogsigavedi katerega razloga pustil svoje copate v klavirju uglednega gospodarja; ko se je po določenem času, spet iz neznanih razlogov, vrnil in pod pokrovom klavirja našel svoje obuvalo nedotaknjeno, je razkrinkal malomeščanstvo zaprepadenega gospodarja ter začel dvomiti o klavirski partituri, ki naj bi jo vsakega dne cenjena soproga redno izvajala v "dvorani" za spuščenimi roletami).

Kaj pa je z anekdotami o srbskih pesnikih? Ali ste slišali kakšno v zadnjem času? Morda samo kakšno sličico navezano na Braneta Petrovića, običajno datirano na obdobje pred devetdesetimi leti prejšnjega stoletja. Ali veste za kar koli, kar bi se nanašalo na Novico Tadića, ki je končal tako kot je končal? Ali pa poznate morda celo kakšno duhovitost, ki bi se navezovala na Dobrico Ćosića? Kakšno situacijo, v kateri je pokazal svojo iskrivost? Edina anekdota vezana na Matijo Bećkovića je tista, da za približno sto evrov po naročilu recitira na pogrebih. Kar še ne pomeni, da to drži, saj lep del teh poetskih novic nima veze z resničnostjo, ampak so bolj, kot vse ostalo, ilustrativne narave. Govorijo pa o tem, kaj bo ostalo, ko bo njihov ugled izginil in jih ne bo več ščitil. Ta je namreč povsem drugačne vrste, kot tisti, ki sta ga za seboj pustila Mika Antić in Duško Radović.

Tu pridemo do ključnega vprašanja: zakaj je poezija danes klinično mrtva v Srbiji, verjetno pa tudi na celotnem področju Balkana?

Jasno, najlažje je obtožiti politike. Medtem ko so na Hrvaškem posvetili vsaj malo pozornosti čisti poeziji, predvsem skozi rojstnodnevne obiske skoraj sto let starih Vesne Parun in Dragutina Tadijanovića, so v Srbiji obiskali Dobrico Ćosića, a še najmanj zaradi lepe književnosti. Za naše oblastnike izbira med  zbranimi deli dvajsetletne estradne umetnice na eni ter tanko zbirko nekakšne pesnice ni bila nikoli problem. Kljub temu se je še naprej pisalo zaradi pisanja samega, še naprej se je recitiralo, ker je bilo menda potrebno in tako so nastajale nekakšne legende. Sicer je tudi Szymborska v svojih prvih dveh zbirkah opevala avtoritete in oblast, pesmi je pisala v socrealističnem stilu, pozneje pa se jih je programsko odrekala. Vendar celo danes v nekaterih ultradesničarskih časopisih na Poljskem ni noben problem, da jo v nekrologu predstavijo kot "komunistično" pesnico. Verjetno zato, ker na svojem pogrebu ni hotela prisotnost duhovnika, kar je na Poljskem, v 100 odstotni katoliški državi, v določenih krogih razumljeno več kot konkretna klofuta. Vendar to nikogar ni zmotilo, saj se je njenega pogreba udeležil ves državni vrh – predsednik, premier, predsednik parlamenta in številni ministri. Prišli so zaradi nje in ne zato, ker bi ona potrebovala njih za časa svojega življenja ali pa zato, ker bi jih "zavzela" kako drugače kot samo s svojim duhom.

Torej ni vse v politiki. Ali se mogoče potemtakem skriva razlog v "novi dobi"? V tem "danes", v katerem ljudje nimajo več časa za duha, pač pa so osredotočeni samo na telo? Hitijo z dela na delo, ali pa nimajo kam hiteti, pa so zaradi tega depresivni? Tukaj so sicer tudi Facebook, filmi in video-igrice. Mar mlajše generacije pri vsem tem sploh še zanima poezija?

Ko sem se sprehajal po krakovskih ulicah, sem opazoval izložbe knjigarn. Prek knjig so bile položene slike Szymborske s tistim njenim izzivalnim nasmeškom. Naslovi v časopisih so tekmovali glede vprašanja, katera ulica je vredna, da nosi njeno ime. Po ulicah so bobneli tramvaji na katerih so vihrale zastave s črnim trakom. Ljudje na postajah so za trenutek zagledali v te črne prapore in za trenutek je na njihovih obrazih zasijala nekakšna nedoločena žalost. Ob smrti Szymborske so v šolah prekinili pouk (ne glede na to ali je bila takrat ura "poljščine" ali karkoli drugega) in redno snov zamenjali za pogovore o njeni poeziji. V neki šoli se je k uri matematike prišla literarna kritičarka, ki je otrokom predstavila verze "Visje". In otroci so na koncu prišli do zaključka, da poezija sploh ni tako nerazumljiva ter da jim je pravzaprav všeč. Da pri tem ne gre le za patetično-priložnostno propagando sem se prepričal tudi sam. Na svojem Facebook profilu sem objavil en sam, povsem naključno izbran verz Szymborske. Likeali so ga celo moji bivši učenci iz triletne strokovne šole in to celo tisti, ki imajo sicer marsikaj v glavi, no, poezija zagotovo ni med temi stvarmi. Potem sem na svojem zidu, za preizkus, objavil slučajno izbrano pesem Bećkovića. Ure so tekle, vendar ni bilo nobenega likea, le sem in tja je priletel kak vprašaj. Morda zveni čudno, a videti je, da med srbskimi in poljskimi otroci ni ne vem kako velike razlike. Ker pa bodo nekateri pozneje žalovali ob smrti Poeta, drugi pa ne bodo znali navesti niti imena enega samega, se mi zdi, da se vseeno razlog skriva v starejših. Kakorkoli že, morda smo mi na Balkanu sami sebe prepričali, da je za smrt poezije krivec sodobna družba. Hkrati pa obstajajo države, kjer predsednika, ko umre devetinosemdesetletna pesnica, zbudijo.

Pa dobro, za vraga, v čem je potem problem? In kdo je kriv?
Nekako sem dobil vtis, da so konec koncev za vse krivi pesniki in pisatelji sami, še bolj pa morda vsa ostala menažerija. S skupno privolitvijo, da se na piedestal vzpenjajo tisti, ki si tega ne zaslužijo. V osemdesetih je jezdenje na  nacionalizmu opustošilo vso srbsko duhovno sfero. Pa ne zaradi tega, ker nacionalni ponos ubije vsakršno kreativnost na vseh poljih. Ravno nasprotno. Imate primere praktično vseh romantičnih pesnikov, ki so ugotovili, da je to mogoče zelo lepo povezovati. Problem je, po moji skromni sodbi, v tem, da so se z nacionalizmom ogrnili tisti, ki ne znajo popeljati niti vola do napajališča, kaj šele, da bi popeljali celoten narod v lepšo prihodnost. Vi lahko en veliki Nič zavijete v karkoli hočete in lahko preživite kar nekaj časa v veri (vi in okolica), da to dejansko nekaj je. A če predstavite to kot poezijo, od te poezije žal ne bo ostalo nič. Tistim, ki jim je všeč tovrstna "poetika", so jo pripravljeni braniti z vsemi sredstvi in za vsako ceno, vendar pa tega ne počnejo zaradi poezije same, pač pa zaradi kvazipomembnosti sporočila, za katero se predpostavlja, da ga nosi. In prav tu se dogaja krivica pravim pesnikom in še posebej tistim, ki bi morali znati ločevati zrno od plevela. Problem je v tem, da so dovolili, da jih pomešajo in združijo z nekakšnimi prikaznimi. In potem so videti vsi enakopravni in vsi enaki. Moj mali eksperiment s facebook literaturo je pokazal, da nacionalni bard nikogar ne zanima, celo razvnetih srednješolk se ne dotakne. Morda to ni ne vem kakšen test, niti ne more pripeljati do ne vem kakšnih bistvenih dokazov za karkoli. A vseeno se ne morem rešiti občutka, da je stvar prav v tem, da smo mi "normalni", "pametni", "pridni", krivi za vse kar se nam dogaja. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato ker nismo bili zmožni, da potisnemo naprej tiste, katerih verzi so vredni branja, tiste pesnike, katerih življenje je vredno izmišljanja zgod in nezgod.

In ne morem se izogniti vprašanju, koliko sem v vsem tem kriv tudi sam.

Prevedla Ivana Komel