Usodna privlačnost

Potoval je v Gradec na dvotedenske priprave, jaz pa na literarni večer. Polpismeni Ukrajinec zasluži s svojimi spretnimi nogami dvajset tisoč mesečno, jaz pa, visoko pismena, za svoje »intelektualne usluge« zaslužim neprimerljivo manj. On dobro ve, da je samo ribica v akvariju. Ve, da je zamenljiv in da svojega šefa na leto stane toliko kot en primerek Platinum Arowane. Mene – ki sem »arogantne« ideje o enakosti kot pravici vseh ljudi popila s socialističnim mlekom – še vedno ni zapustila misel, da sem nezamenljiva, čeprav je dnina za nudenje intelektualne usluge, ki me čaka v Gradcu, enaka porciji praženih sardel.

Izvirnik

1.

Imam znanca, ki se je ukvarjal z muharjenjem. Pojma ne bi imela, kaj je to, če mi ne bi pokazal bogate kolekcije muh. Lepota miniaturnih muh me je vznemirila. Lahko sem si zamislila privabljenega lososa v nekem hladnem škotskem potoku, ki mu pred očmi niha zapeljiva muha, okrašena s pisanimi peresi. Muharjenje je zelo drag hobi, saj ne more kdorkoli kar tako zagaziti v škotski potok, seveda tudi v kakršnikoli obleki ne. Pa tudi muhe so pravo bogastvo. Ti ekskluzivni ribiči drago plačajo zadovoljstvo ribarjenja. Denar, vložen v ritualno muharjenje, prekaša vrednost ulovljene ribe za kdo ve kolikokrat. Zadovoljstvo pa se očitno ne skriva v denarju. Kar pa se mojega znanca tiče, so mu v tem časi življenjske okoliščine in nakopičena leta ugasnila ribiške strasti: zredil se je, telo se je opustilo, srce popustilo, duh klonil. Vse to do nedavnega. Naenkrat pa se je pojavil na potovanji po Aziji. Bil je na nekem otoku v neki džungli z nekim vodičem in lovil ribe v neki nedolžni reki. Muharjenje ga je dobesedno povrnilo v življenje. Tu je strasti so najbolj skrivnostna stvar na svetu.

2.

Nepričakovana elektronska objava mojega starega znanca se je časovno poklopila z elektronskim člankom, ki je pritegnil mojo pozornost. Nova potrošniška obsesija je zajela bogate moške, stare med petindvajset in petintrideset let. Večina bogatih moških med petindvajsetim in petintridesetim letom je nogometašev in oligarhov. Denar se ne troši več za jahte, ženske in umetnost (bye bye, umetniki!), ampak za njihov sublimat, za akvarije. Skupaj z bogato klientelo se je pojavila cela mreža profesionalcev od Singapurja do Londona: arhitekti in dizajnerji akvarijev, strokovnjaki za podvodno razsvetljavo, podvodni vrtnarji, ki urejajo akvarijski okoliš, dobavitelji dragocenih akvarijskih rib, ihtiologi, ribji terapevti. Samo vzdrževanje akvarija stane nekaj sto tisoč funtov letno. Zgodba zase so akvarijske ribe. Platinum Arowana ima najvišjo ceno: dvesto petdeset tisoč funtov za primerek. Riba je platinaste barve zaradi pomanjkanja pigmenta. Je neka vrsta albina med ribami, zato jo spremlja verovanje, da prinaša bogastvo in srečo. Platinum Arowana je nenavadno občutljiva, nagnjena je k samomorilskemu skakanju iz akvarija, zato je akvarije treba zaščititi s posebnimi pokrovi. Tako zaprta Arowana je še bolj občutljiva in zato pogosto zboli. Njena optimalna življenjska doba je deset let. Seveda nihče ne gradi akvarijskih graščin samo zato, da bi notri plavala ena riba. Da stestirajo kvaliteto vode, temperaturo in desetine drugih stvari v akvarijski vodi, najprej vanjo spustijo ribe, ki večinoma poginejo in to samo zato, da bi druge ribe živele svoje udobno akvarijsko življenje. V slengu strokovnjakov za akvarije se take ribe imenujejo ribe-klovni. Ribe-klovni imajo isto vlogo kot sužnji, ki so skozi zgodovino opravljali samomorilsko službo, ko so preverjali, če je hrana njihovih carjev, imperatorjev, kraljev in gospodarjev zastrupljena.

Pojasnil za to modno obsesijo bogatih moških je nešteto in vsa so toliko pravilna, kot so nepravilna. Najbolj prizemno je tisto, ki izhaja iz jezika. To, kar v pogovorni angleščini označuje chick, v nekaterih drugih jezikih, tudi v nekaj slovanskih, označuje fish, torej riba, mlado dekle. Ali je akvarij realizacija deških sanj o podvodnem svetu (in absolutnem nadzoru nad njim); ali je simboličen nadomestek za harem z »malimi morskimi deklicami«, s katerimi je vsak stik nemogoč in zato tudi tako privlačen; ali pa gre za prostor kontemplacije, za domače svetišče, v katerem plava božji svet, ravnodušen do smrtnikov? Kakorkoli že, usodna vez med moškimi in ribami je teren, primeren za psihoanalitično in drugo interpretacijsko aerobiko.

3.

Na Kirbatiju je povezava med dekleti, ribami in moškimi grobo dobesedna. Pacifiški ocean hrani z ribami celi svet, več od polovice svetovnega ulova tune (ali dva milijona ton letno) prihaja iz tega področja. Nemci komaj vedo, da je polovica od vse tune, ki jo letno pojedo, ujeva v vodah Kirbatija. Evropske ribiške flote se pridružujejo kitajskim, tajvanskim, japonskim, ruskim, ameriškim, tajskim, indonezijskim, filipinskim. Vode okrog Kirbatija so prepolne ribičev in rib. Lokalne kirbatske deklice pa se od dvanajstega leta naprej motajo okrog ribiških čolnov kot mačke. Na Kirbatiju prostitucija ni prepovedana. Lokalna dekleta tako zaslužijo za žepnino, ki jo porabijo za družbo in pijačo, ali pa v zameno dobijo kilo rob, s katero nahranijo lačno družino. Mlade prostitutke se imenujejo korakorea-dekleta (korakorea pomeni poceni riba). Dekleta zbolevajo za spolnimi boleznimi prav kakor ribe-klovni poginjajo zaradi svojih, ribjih. Recipročna povezava med moškimi in ribami je tu zares usodna.

4.

Konec junija tega leta sem potovala preko Dunaja v Gradec. Od Dunaja do Gradca sem šla z avtobusom, saj je bil let odpovedan. Moj sopotnik je bil Rus iz Ukrajine, nogometaš, ki je potoval v Gradec na dvotedenske priprave.

- Zakaj prav Gradec? Mar ni primernega terena v Ukrajini?

Mladenič je skomignil z rameni. Čeprav se mi je zdelo, da jih ima komaj sedemnajst, se je izkazalo, da ima Pavel šestindvajset let. Njegov klub je v lastništvu nekega bogatega Ukrajinca. Mafijca? Ukrajinskega oligarha? Ne, ne, poslovnega človeka, je branil svojega šefa Pavel.

- In koliko zaslužiš?

- Malo. Okrog dvajset tisoč dolarjev na mesec.

Plača z dvajset tisoč mesečno se med vrhunsko plačanimi nogometaši razume kot napitnina, je pojasnil Pavel. Pavla očitno ni zanimal ne pogovor o nogometu, ne o oligarhih, ne o njegovi »napitnini«, niti o ničemer drugem.

- Povejte, ali je Dunaj na morju? se je razživel.

- Ni.

- Kaj pa Gradec?

- Tudi ne. Pavel se je pogreznil v sen. Medtem ko sem opazovala spečega mladeniča na sedežu ob mojem, je tudi name legla nekakšna splošna pomirjenost. Potoval je v Gradec na dvotedenske priprave, jaz pa na literarni večer. Polpismeni Ukrajinec zasluži s svojimi spretnimi nogami dvajset tisoč mesečno, jaz pa, visoko pismena, za svoje »intelektualne usluge« zaslužim neprimerljivo manj. Vrhunsko plačani nogometaš za Pavlovo mesečno plačo lahko kupi šest havajskih ribic. Cena havajske ribice Yellow Tang znaša 3000 funtov. Pavel je polpismen, a je za razliko od mene že rojen s prepotrebnim znanjem. On dobro ve, da je samo ribica v akvariju. Ve, da je zamenljiv in da svojega šefa na leto stane toliko kot en primerek Platinum Arowane. Mene – ki sem »arogantne« ideje o enakosti kot pravici vseh ljudi popila s socialističnim mlekom – še vedno ni zapustila misel, da sem nezamenljiva, čeprav je dnina za nudenje intelektualne usluge, ki me čaka v Gradcu, enaka porciji praženih sardel. Resda v boljši restavraciji. Da, jaz sem korakorea, poceni riba. S to tolažilno mislijo in glavo mladega sopotnika, ki se je v iskanju blazine nehote naslonila na mojo ramo, sem potonila v sen tudi jaz.

Prevedla Nina Pfajfar