ŠIROKO ZAPRTE OČI

Relativizacija zločina ni enostaven proces. Za uspešno izvedbo je potrebno sprožiti široko akcijo, vključiti tajne službe, različne institucije, od Akademij do Cerkve. Nato pa stvar zaokrožiti s podporo javnih osebnosti. Samo tako se uspešno zrelativizira zločin in se hkrati iz njega naredi povsem normalen družbeni pojav in se hkrati izogne neprijetnim vprašanjem, ki bi lahko sledila v prihodnosti.

Izvirnik/original

Nedavno sem prebral novico, da se je kot posledica krize drastično pocenil najem poslovnih prostorov na elitnih lokacijah v Beogradu. Nekaj let nazaj se je samo za astronomske cene prišlo do butikov in kavarn v tržnih centrih, danes pa je tam vse več praznih lokalov.

Končali so se časi, ko je bil nakup poslovnega prostora v centru Beograda  varna naložba. Kdo vse je kupoval in katera imena so se skrivala za navedenimi lastniki, ni težko predpostaviti. V legalne tokove denarja je bilo potrebno vložiti čim več kapitala, ki je bil pridobljen v vojni, pozneje pa obogaten s tihotapljenjem narkotikov in s trgovino z ljudmi. To pa ni nič čudnega. Mediji so vztrajno in vestno delali na "normalizaciji" zločina, zato so morilci postali trdovratni fantje, kriminalci pa kontroverzni poslovneži. In kaj je tu tako čudnega? Nekdo je visok, nekdo drug ima absolutni posluh, tretji je izobražen, četrti je pa pač kriminalec. Pred Bogom so vsi enaki. Sploh, če so Srbi.

Relativizacija zločina ni enostaven proces. Za uspešno izvedbo je potrebno sprožiti široko akcijo, vključiti tajne službe, različne institucije, od Akademij do Cerkve. Nato pa stvar zaokrožiti s podporo javnih osebnosti. Samo tako se uspešno zrelativizira zločin in se hkrati iz njega naredi povsem normalen družbeni pojav in se hkrati izogne neprijetnim vprašanjem, ki bi lahko sledila v prihodnosti. Kot, na primer, zakaj po skoraj letu dni odkar so aretirali Ratka Mladića javnost še vedno ne ve, kdo so bili njegovi pomagači? Kje se je vsa ta leta skrival? Kdo vse je iz tedanje ali pa sedanje oblasti dajal logistiko za uspešno skrivanje človeka obtoženega za največji zločin v Evropi po Drugi svetovni vojni? Zakaj se danes ne dogaja široka akcija v celotni družbi, ki bi pripeljala do odgovorov na tovrstna vprašanja? Zakaj? Zato, ker je predhodno uspešno opravljena relativizacija mračnih epizod bližnje preteklosti z blagoslovom z najvišjih mest.

Kakšno zvezo pa imajo prazni lokali v tržnih centrih Beograda z Ratkom Mladićem?

Vse to je del klime, za katero se je verjelo, da bo po 5. oktobru 2000 začela počasi izginjati. Da bodo liki iz zone somraka reducirani pod deset odstotkov, kot je to normalno v civilizirani družbi. Toda v Srbiji je drugače. Ljudje z roba so se že zdavnaj namestili v centru in od tam diktirajo svoj vrednostni sistem. Ta sistem pa se, četudi ni uradno sprejet, zelo upošteva s strani oblasti. Samo v Srbiji je bilo mogoče, da minister policije morilca premierja javno naslavlja z gospodom. In to je bil le majhen prispevek k relativizaciji zločina.

Vrnimo se k Ratku Mladiću in praznim lokalom. Danes je žalostno videti Čumićevo uličico v samem centru Beograda, v katerem so nekoč bili elitni butiki in trgovine. Spominja na vaške domove kulture iz časa socializma. Iztrošeno in propadalo na vsakem koraku. Na začetku Miloševićevega risorgimenta so lastniki teh lokalov vozili avtomobile z registracijami VU, DU, KNN. To je ena celotna geografija, katero je Miloševićeva vojna mašinerija "osvobajala". En od vodilnih tega vojaštva je bil tudi Ratko Mladić.

Novica o padcu cen poslovnih prostorov v Beogradu me je zaskrbela. Lastniki nepremičnin ne bodo odstopili od luksuznega življenja, zato bodo manko poskušali kompenzirati na drug način. Sigurno ne bodo zmanjšali svojih zahtev. Sicer pa v Srbiji parazitske, oderuške populacije ne predstavljajo samo trdovratni fantje in kontroverzni poslovneži. Velik del družbe je našel vir preživetja v preprodajanju. S časom so dozorele celotne generacije pri katerih se vrednostni sistem preprodaje obravnava kot proizvodnja. Kot posledico mafijskega gospodarstva pa imamo danes številno populacijo posrednikov in preprodajalcev. Easy living je ideal vse večjega dela srbske družbe.

Oni bodo branili tovrstno gospodarstvo, upirali se bodo normalizaciji družbe, sprejemanju civilizacijskih standardov Evropske Unije. Družba dela in reda ni njihov ideal. Dajali bodo podporo politikom, ki so proti evropskim vrednotam. Ki se zavzemajo za proizvodnjo nereda. Resursi kaosa so neuničljivi. Srbiji je odobrena pot v EU, vendar pa lahko to potovanje malo počaka. Čemu hiteti?

In tako obstaja nevarnost, da pridejo zopet v prvi plan "poslovni ljudje" z močnimi zvezami v Rusiji, ki mahajo z diplomami Lomonosov in se sklicujejo na pravoslavje. Po njih sodeč, bi Srbija lahko hitro postala lokal za podaljšanje Ruske Federacije. Nimam iluzij, ljudje v politiki so povsod pokvarljiva roba. Podkupovanje in korupcija obstajata v vseh družbah, vendar pa sta veliko bolj prisotne v avtoritativnih demokracijah. In zato je prihodnost Srbije v Evropi. Nikakor pa ne v vlogi ruskega Gibraltarja na Balkanu.

Prevedla Ivana Komel