P. Kolmančič, N'toko, B. Narat, B. Gombač Z. A. Jurič: Kako vam je knjiga rešila življenje?

Goste in ustvarjalce 15. Slovenskih dni knjige v Mariboru smo ob prihajajočem Svetovnem dnevu knjige (23. april) povprašali, kako jim je knjiga rešila življenje.

Petra Kolmančič 

(Pesnica, vodja festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru, vodja literarnega programa MKC Črka in festivala Performa v Mladinskem kulturnem centru Maribor.)

Poleg ljubavnih in doktor romanov, ki so me pri enajstih bolj kot pravljice pri sedmih in osmih okužili z vero v obstoj usodnega moškega in, ah, v moč in obstoj resnične in večne ljubezni (v kar navkljub več kot dvajsetletnim konkretnim življenjskim izkušnjam na tem področju še vedno neusmiljeno verjamem, ha, ha), obstaja še neka knjiga, pravzaprav dve, s katerima sem se srečala pri desetih in sta na moje življenje vplivali morda še bolj usodno kot zgoraj omenjeno čtivo. To sta Alica v ogledalu in Alica v čudežni deželi. Kot Alica, sem se tudi sama tisti čas kdaj vpraševala, kdo za boga milega pa sem, in Vojvodinja iz Čudežne dežele mi je na to vprašanje dala veliko koristnejši odgovor kot vsi strašni filozofi, s katerimi sem se - ker me je to vprašanje še vedno malce begalo - srečala pri študiju deset let kasneje. Torej: Nikoli si ne misli, da nisi nekaj drugega kot tisto, kar bi se lahko drugim zdelo, da tisto, kar si bila, ni nekaj drugega kakor tisto, kar bi se jim, ko bi to bila, lahko zdelo nekaj drugega.

Zgodbe z druge strani ogledala so me naučile tudi, da je konec včasih pred začetkom, da so posledice lahko pred vzroki, in če verjamem, da Samorog je, bo potem morda tudi Samorog verjel, da jaz sem. Aličino vprašanje, kakšen je videti plamen, ko se upihne sveča, je bil zame neke vrste koan: mislila sem ga še pa še. Skupaj z njo se še vedno vsake toliko vprašam, če sem sploh zaresna, če morda nisem le nekaj iz sanj Črnega kralja ... In seveda vse te igre z besedami, črkami, logiko in pomeni, ki so me kot mlado bralko in nadebudno pesnico čist zintrigirale - vse te p(l)asti, ki so v jeziku in govorici. Glava-mož od besed zahteva veliko, tudi to, da pomenijo nekaj čisto drugega. Njegovo mnenje je, da ko gre za besede, je vprašanje samo, kdo je močnejši, nič drugega. Čeprav besedi bojda zmeraj plača dodatek, ko jo pripravi, da tako gara zanj. Ukročevanje in udomačevanje črk in trdovratnih besed je od takrat postalo tudi moj literarni kredo. Alico, njene prijatelje in krajine pa vedno znova odrivam in prepoznavam v številnih delih domače in tuje književnosti.

N'toko

(Najhitrejši slovenski raper, vokalist zasedbe Moveknowledgment in samostojni glasbeni ustvarjalec.)

Na vprašanje kako mi je knjiga rešila življenje bi moral odgovarjati, ko sem bil kakih 23 let mlajši. Takrat sicer moje mnenje ni nikogar kaj dosti zanimalo, prav gotovo pa bi dal bolj zanimive odgovore, kot jih lahko dam danes. Še vedno berem z užitkom, vendar se je v ta užitek naselila tudi tista zoprna kritična distanca, ki ti ne dovoli, da bi se do konca vživel v neko pripoved. Tako kot se je vživel otrok, ki je celo noč bral Narnio pokrit z deko čez glavo in si v knjigo svetil z baterijo (tako zaradi bolj napetega ambienta kot tudi zato, da starši ne bi videli prižganih luči v moji sobi in me napodili spat). Danes bi odgovoril nekaj v smislu "Hja, zadnja Murakamijeva knjiga je sicer postregla z zanimivo narativo, vendar je čutiti odsotnost urednikove avtoritete, saj se iste teme prevečkrat ponavljajo in tudi dialogi so malo razvlečeni ..." Takrat pa bi vam odgovoril, da so mi knjige pomagale odkriti dejstvo, da sem tudi sam v resnici mitološko bitje iz paralelne dimenzije (pol človek, pol maček), ki je po nesreči zašel na ta svet in se mora s pomočjo magije pretvarjati, da je človek, saj družba ne more sprejeti njegove prave narave. No, če se dovolj dolgo pretvarjaš, na koncu še sam sebi verjameš. 23 let kasneje se še vedno igram človeka, čakam pa na tisto knjigo, ki mi bo pomagala odpreti vrata nazaj v mojo domačo dimenzijo.

Boštjan Narat

(Glasbenik, filozof, kantavtor, performer, idejni vodja glasbene skupine Katalena, voditelj serije pogovorov Filozofiranje v Varieteju in voditelj oddaje Panoptikum na RTVSLO.)

Če ne bi bilo Knjige, ne bi vedel, kaj pomeni biti neustrašen in pogumen tudi takrat, ko si majhen in povsem sam. Če ne bi bilo Knjige, ne bi razumel, da je lagati sicer grdo, da pa bi brez zanimivih laži ne bilo dobrih zgodb. Če ne bi bral Knjige, ne bi nikoli zalival rož tudi takrat, ko dežuje, ker mi pač nihče ne bi povedal, da ti tako nepomembna okoliščina, kot je vreme, ne sme pokvariti veselja. Če ne bi požrl Knjige, ne bi ugotovil, kakšen užitek jih je požirati in morda s tem ne bi nadaljeval. Če ne bi bilo Knjige, ne bi vedel, kaj je stranh in da imajo lahko stvari imena, tudi če jih ni; sploh pa nikoli ne moremo z gotovostjo trditi, da jih ni, za marsikatere smo pač slepi, še večkrat pa jim tega, da bi bile, preprosto ne dovolimo. Ampak bral sem Knjigo, zato vem, kaj je sirkec, kako močan je v resnici mučni Adolf, kako se oblačijo in vedejo zelo odlične gospodične in kako nevzdržno je, če človek že dva dni brez njuhanca koprni na zapuščenem otoku. In kako je biti bogat kot čarovnik. In kako imajo lahko tudi tisti, ki se ne obnašajo zmeraj čisto prav, dobro srce. Knjiga me je naučila večine pomembnih ter bistvenih stvari in vse, ki so ji sledile, so ta spoznanja zgolj potrjevale. Ker če poznaš naslov najmočnejše deklice na svetu in če veš, kako delujejo kroglice pregelk, ti je jasno vse in lahko si popolnoma in absolutno miren, saj je tvoje življenje narejeno točno tako, kot mora biti. In Pika.

Borut Gombač

(1962, med drugim avtor dveh pesniških zbirk za odrasle in treh za otroke, zbirke radijskih iger in pravljic, pa pisec songov za dve zgoščenki in gledališko predstavo. Po poklicu knjižničar, zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor.)

Res je, preživel sem, čeprav je name padla lebdeča knjiga. Morda pa je bilo obratno, morda sem preživel prav zato, ker je padla name. Ne vem ... 

Zgodilo se je včeraj zjutraj, takoj po odprtju knjižnice. "Bumfftresssk" je strmoglavila naravnost na mojo glavo. Še preden pa sem se lahko zavedel, je meni nič tebi nič šelesteč odfrčala nekam med police.

"Takoj se vrnem!" sem se z veliko buško na glavi grenko nasmehnil študentom, ki so nestrpno čakali, da končno vključim računalnik in sprejmem njihova naročila. Potem sem se zakadil med knjige. Brskal sem med njimi in jih vse bolj odločno porival s polic, da bi ugotovil, če katera ne bo padla na tla, ampak bo obvisela v zraku. Prosil sem celo nekaj bralcev, če mi lahko pomagajo. Tako nam je s skupnimi močmi kmalu uspelo razmetati vsa nadstropja. Potem sem se lotil še skladišč in internih prostorov. Preiskal sem vso knjižnico, celo najbolj skrite kotičke arhiva. A je bilo vse zaman. Lebdeče knjige nisem našel.

Nisem je našel ne včeraj ne danes. Ne vem, morda je ena od tistih, za katero v računalniku piše, da je na polici, a je tam niti slučajno ni. Res ne vem. Vsekakor pa bi to priložnost rad izkoristil za nasvet in opozorilo. Ko boste brali knjigo, izposojeno v naši knjižnici, jo, prosim, držite z obema rokama in je nikar ne izpustite, dokler je ne preberete do konca. Kdo ve, morda je prav na zadnji strani pojasnjena skrivnost lebdeče knjige.

(Odlomek iz Skrivnosti lebdenja ob Slovenskih dnevih knjige v Mariboru Ko te napiše knjiga 2012 z osrednjo temo posvečeno metafori.

Zora A. Jurič

(Profesorica slovenščine, avtorica Pesniškega turnirja, voditeljica literarnih pogovorov in programska sodelavka festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru.) 

O tem, da so mi knjige rešile življenje in mi ga še zmeraj rešujejo, ni nobenega dvoma. Eden prvih spominov je vezan na neizmerno željo, da bi znala brati. Ker potem, tako sem bila prepričana, bi poznala odgovore na vse skrivnosti. Kaj vem kakih. Najbrž tistih, o katerih se odrasli niso pogovarjali z menoj. Kakšno olajšanje, ko sem prebrala Muco Copatarico. V kaotičen svet, v kakršnem sem živela, je posijal mir. Vse hiške so bile lepo pometene, vse je bilo v najlepšem redu. Še danes sem spomnim božanskega občutka ob zaključku pravljice: Danes sneži. Muca Copatarica šiva copatke otrokom iz Male vasi ... Pa potem, ko so me kot izgubljen paket selili malo sem in malo tja, ko sem bivala v hribih pri dedu in našla sestrico v Heidi! Nisem bila več sama. Lahko sem jokala ob njeni zgodbi. Tudi zase. In koliko sem se ob zgodbah presmejala! Igro v rži sem jemala v roke še leta in leta, vsakič, ko se me je lotevala kakšna pobitost. Hvala Salinger! Več knjig, več vprašanj. Ni bilo enoznačnih odgovorov, življenje se vedno razlije preko zamejenih strug. V moje življenje so prihajali velikani. Hesse, Tolstoj, Dostojevski, Mann ... Pa Cankar, seveda. Kosovel, Kovič, Jesih ... In Jančar. Ko ugledaš svet z njihovih višin, ne moreš več s tako neznosno lahkostjo soditi o vsem. Videti svet le črn ali bel. Živeti, ne da bi so-čutil. Ko pogledaš v nebo, tako, kot so gledali mnogi pred teboj, čutiš hvaležnost. Slutiš lepoto. Veš, da je beseda lahko most med nami - osamljenci, da je pesem prehod med zunaj in znotraj, da je življenje dar in da so knjige zato, da ti to povedo.