Dialog (5), Nova religija (6), Reforma javne uprave (7)

Minister za javno upravo se je napotil proti bolnišnici: s počasnim korakom, z neodločnimi in neusklajenimi kretnjami. Nihče ga ni prepoznal. Pritoževal se je nad glavo, neznosnimi bolečinami, vendar so ga že pri vhodu sprejeli precej nezavzeto. Prosil je za nekaj, kar bi mu nemudoma pregnalo bolečine, vendar so mu sestre rekle, naj počaka. Odklonil je.

Dialog (5)

V palači je bilo vse nesrečno, kot bi se prekletstvo zgrnilo nad ljudi, živali, rastline in samo zgradbo: zidove, stebre.

Nesrečna, pravzaprav uvela miza, pusti, da stvari padejo na tla; ne uboga trdnosti materiala, iz katerega je narejena.

Ker je zavohala nesrečnost, tako kot druge živali zavohajo sladkor, je kača prišla v palačo pred svojim plazilskim kosilom in po človeškem kosilu ljudi. To je bil za kačo pravi trenutek; za ljudi pa napačen trenutek: kajti potem ko so se obilno najedli, so zaspali – in še zato, ker so bili debeli, torej polni možnosti.

No, in kača se je neslišno priplazila in je zdaj le nekaj borih metrov od velikega moža, ki spi. To je najbolj nemočen položaj, kajti človek, ki spi, sploh ne obstaja; človek, pogreznjen v spanec, je, kot bi bil ves na drugi strani: je telo brez rok in nog: brez rok, s katerimi bi se branil, brez nog, da bi zbežal ali spremenil položaj. In brez možganov, brez mišljenja, brez prebrisanosti. Spi, človek.

A, kako nenavadno, kača ne pogoltne nobenega dela, ki ji je na dosegu (desne roke, na primer, ki visi s postelje), temveč se odloči, da bo s svojo ozko glavo preiskala žepe velikega moža, ki spi. In glej, najde, kar išče: ključe. Z njimi v ustih izvleče glavo iz žepa, kot bi se izmuznila iz dvorane.

S ključi se odpravi proti vratom sobe, ko jih odrine, jih zaklene od znotraj. Potem pogoltne ključe.

Tako sta končno ti dve bitji sami: človek, ki spi, in kača, ki je lačna.

A kača se noče spopasti s človekom niti ga požreti, le pogovarjati se hoče, mu pojasniti vsa stara nesoglasja. Človek ne more ven niti nima orožja, končno bo prisluhnil, pomisli kača.

Nova religija (6)

Dolge tedne ni bilo ne konca ne kraja temu oglaševanju. Skratka – govorilo se je – prišel bo človek, ki bo oznanil novo religijo.

Dva meseca so obveščali le o tem. Prihaja tisti, ki bo oznanil novo religijo!

Ni bilo kotička, na katerem ne bi visel ta oglas.

Ljudje so se naveličali tolikšnega cirkusa. Napočil je trenutek, od katerega niso več poslušali ne brali.

- Nekateri so se nejeverni norčevali.

Čez dva meseca pa je bilo nenadoma oglaševanja na radiu, televiziji in po časopisih konec. Ne da bi prej uradno naznanili dan in okoliščine obljubljenega prihoda.

Najprej je to pomenilo veliko olajšanje za vse. Nihče več ni prenašal te informacije, ki so jo za povrh izvedeli še tako neposredno (božansko se ne oglašuje po televiziji!, so pripominjali nekateri). Res pa je, da so potem dnevi minevali in se je nekaj spreminjalo. Tišina je postajala bolj in bolj neprijetna.

- Ni nihče ničesar več omenil?

- Ne.

- Izdelek ni zbudil skomin - so se še vedno norčevali nekateri. - Najbrž so odnehali!

Res je, da to ni bilo običajno: toliko oglaševanja in nenadoma praznina; in nihče ni ničesar pojasnil.

Tedaj je po vsem mestu zavladala tesnoba.

Tišina je bila zdaj skoraj grozeča.

Po pločnikih, tržnicah, mesnicah, šolah, kabinetih politikov, otroških igriščih, v pogovorih na vratih gimnazij, povsod je bilo čutiti negotovo razburjenje. Ljudje so upali in se bali obenem.

In nenadoma oglas: jutri ob štirih popoldne bo na vrhu gore nek mož oznanil novo vero.

Učinek je bil osupljiv.

Molk je zbudil gromozanske skomine.

Ljudje so pozabili na strah, nekaj je bilo, kar je obljubljalo nov svet. Vsi čutijo potrebo po vrnitvi k Duhu.

Naslednji dan so še pred četrto popoldne ljudje že opravili svoje naloge in so se z avtomobilom, vlakom, peš, s kolesom odpravili na goro, ki je bila na obrobju mesta.

Vsi prebivalci, zbrani okrog gore, so čakali do osmih, pol devetih, devetih – a nič.

Najbolj nejeverni, tisti, ki so se prvi vrnili, so prvi opazili, kako so v njihove domove vlomili in jih oropali; skratka jih počistili do zadnje trohice, poslednjega ostanka materialnega življenja.

Reforma javne uprave (7)

Minister za javno upravo se je napotil proti bolnišnici: s počasnim korakom, z neodločnimi in neusklajenimi kretnjami. Nihče ga ni prepoznal. Pritoževal se je nad glavo, neznosnimi bolečinami, vendar so ga že pri vhodu sprejeli precej nezavzeto. Prosil je za nekaj, kar bi mu nemudoma pregnalo bolečine, vendar so mu sestre rekle, naj počaka. Odklonil je.

Odšel je iz bolnišnice, vendar se je čez dve uri vrnil. Bil je ves iz sebe, ogorčen, izgubil je občutek za stvarnost. V svojem črnem kovčku je zdaj nosil razstrelivo. Znotraj bolnišnice je zagrozil, da bo vse razstrelil, če mu ne bodo nudili zdravljenja, ki ga potrebuje. Takoj so ga sprejeli.

Novica je zakrožila po mestu. Zamrgolelo je podobnih primerov. Pred nekaj urami je v vrsti neke javne ustanove neki moški obupal in se kasneje vrnil od doma z razstrelivom. So ga sprejeli ali je javno ustanovo razneslo. Takoj so ga sprejeli.

Na drugem koncu mesta je moški, ki je že leta čakal, da se njegov primer razreši na sodišču, vstopil vanj z razstrelivom. Njegov sodni primer so rešili še istega popoldneva.

Podobni dogodki so se vrstili na različnih koncih države. Nekaj tednov so bile javne ustanove stalno tarča nevšečnosti: moški in ženske z razstrelivom so zahtevali, naj jih hitro sprejmejo.

V manj kot dveh mesecih so birokratske zaostanke dokončno odpravili. Obdobja čakanja je bilo konec. Država in njene javne ustanove so postale vzor usposobljenosti in ažurnosti.

Brez enega samega ranjenca.