Zakaj Maribor potrebuje kolesa?

Ko naključni obiskovalci ob koncu leta 2012 hodijo po mestu, lahko opazijo, da so kolesa kljub zimi parkirana povsod; pred rektoratom, pred lokali, pred fakultetami, pred železniško postajo, skratka povsod, kjer so postavljena kolesarska stojala. Tudi to je bil del naše strategije, da namreč v prometni sistem Maribora in njegov obtok lansiramo čim več kolesarjev.

Josip Rotar, koordinator projekta Teleport, Urbane brazde

Ko sem pred dvema letoma prvič slišal za programski sklop Urbane brazde, mi je bilo jasno, da bo to program, ki bo poskušal z najrazličnejšimi načini, idejami, praksami in iznajdljivimi prijemi odgovoriti na današnje družbene probleme. In predvsem na probleme lokalnega okolja v Mariboru. Brazde so me spomnile na sejalnico in hkrati na to, da imamo edinstveno priložnost, da v Mariboru posejemo nekaj, kar bi moralo rasti in ostati. Seme je bilo sestavljeno iz dveh nabojev: ekološkega in socialnega. Maribor je torej postal poligon, urbana njiva za oranje brazd, če hočete. Predvsem zame kot prometnega inženirja, ki sem se po diplomi na fakulteti za gradbeništvo že posvečal vodenju Mariborske kolesarske mreže, društva za spodbujanje kolesarjenja in trajnostnega prometa, je bila velika odgovornost, da v Mariboru zaženem in vzpostavim nekaj novega.

Izziv je bil ogromen in doživljal sem ga kot velikansko, neosvojljivo goro. Predvsem me je podžigalo dejstvo, da več kot 70 odstotkov prebivalcev Maribora za svoje vsakodnevno prevozno sredstvo uporablja osebno motorno vozilo - avtomobil. Po drugi strani javni potniški promet v Mariboru sestavljajo avtobusi, ki bolj spominjajo na pločevinke. Pešci so omejeni na svoje rezervate v pešconah, parkih in nakupovalnih središčih. Kolesarji pa svojih površin praktično sploh nimajo, ampak so se pristojni na njih spomnili šele pred kratkim in jim odstopili nekaj prostora na že tako preozkih pločnikih. Statistika tako Maribor v evropskem merilu uvršča v sam vrh med mesti, odvisnimi od avtomobilov.

Takšno je bilo torej zatečeno stanje prometnega sistema v Mariboru, ko sem postal sodelavec Urbanih brazd in prevzel vodenje projekta Teleport - kolesarjem in pešcem prijazna skupnost. Zakaj ravno kolesarji in pešci? Ker sta ta dva načina mobilnosti oz. premikanja po prostoru v Mariboru najmanj razviti. Ker sta ti dve skupini v primeru prometnih nesreč najbolj izpostavljeni hudim posledicam. Ker so kolesarji in pešci nemotorizirani, torej neodvisni od uvožene nafte. Ker sta bili ti dve skupini v preteklosti pri načrtovanju infrastrukture Maribora najbolj prezrti in zapostavljeni. Ker izkušnje iz mnogih mest po vsem svetu jasno kažejo, da so ljudem prijazna tista mesta, ki namenoma prilagajajo svoj urbanistični razvoj potrebam kolesarjev in pešcev. Ker so gospodarsko in socialno uspešnejša tista mesta, ki pri svojem razvoju dajejo prednost pešcem in kolesarjem. In ker je v Mariboru evidentno, da je nekontroliran proavtomobilski razvoj v mnogih mestnih predelih povzročil razkroj mikrogospodarstva in ljudi medsebojno odtujil.

Že v začetku mi je bilo jasno, da se proti tako obsežnim problemom ne bom mogel boriti sam in da bo njihovo reševanje potekalo veliko dlje, kot je dolgo leto mariborskega kulturnega prestolovanja. Zato sem si projekt Teleport zamislil predvsem kot zagonsko platformo, odskočno desko, kot začetni korak v procesu dolgotrajnega spreminjanja mesta in njegove okolice. Na voljo ni bilo veliko časa, treba pa je bilo narediti vse. Sestaviti ekipo, analizirati situacijo, premisliti ukrepe, obvladati prijave na razpise in računovodske osnove, biti menedžer in hkrati idejni vodja, iskati mednarodne povezave in sklepati lokalna zavezništva ter zagotoviti obstoj programov tudi po koncu EPK. Ko smo se s preostalimi projekti znotraj Urbanih brazd dogovorili o ustanovitvi Centra avtonomne in alternativne produkcije (CAAP), smo vedeli, da se bodo v tej instituciji naše ideje začele materializirati. Velika nevarnost projektov današnjega časa je namreč, da se o problemih na veliko govori, nič pa se ne naredi za njihovo reševanje. In ravno CAAP nam je dal to osnovo. Prav neverjeten je potencial njegovih raznolikih iniciativ in našega medsebojnega povezovanja. Ker smo šele na začetku, se prav veselim naših prihodnjih izzivov.

Mestna četrt Studenci in na njej locirana Valvasorjeva ulica je pravi laboratorij. Zagotovo nam bo že v naslednjem letu uspelo pritisniti na občino, da nariše kolesarski pas na cesto, umiri promet na prehodih za pešce in postavi kolesarska stojala. Tudi do sedaj nam je to uspevalo. Naša naloga je namreč tudi ta, da mestni oblasti vedno znova dopovedujemo, kako se da s poceni ukrepi priti do kakovostnih rešitev. Ne potrebujemo milijonov, ampak pametne ukrepe. Če za primer vzamemo razvpite mariborske radarje: imeli so potencial postati uspešen ukrep, če bi le občina znala vložiti energijo v kakovostne procese javne razprave in promocije. Medtem smo s preprosto analizo kolesarskega parkiranja, ki smo jo posredovali občini, z lahkoto dosegli postavitev stojal za kolesa na več kot 40 lokacijah v Mariboru. Dobra volja se torej splača. Prav tako smo z nekoliko dobre volje dosegli postavitev prvega ukrepa za mešanje kolesarjev z motornim prometom na Trgu revolucije. Čeprav gre zgolj za tri na cesto narisane piktograme, je ukrep v svojem bistvu zelo napreden. Dosedanjo prometno hierarhijo obrača na glavo, saj daje kolesarjem prednost pred motornimi vozili na njihovem voznem pasu. Avtomobili so torej na svojem voznem pasu po novem postavljeni v vlogo gostov. Prav zanimivo je bilo, da so se o tem ukrepu pri nas pozanimali tudi prometni strokovnjaki z Dunaja. Dokaz več, da prenos dobrih praks lahko poteka tudi v obratni smeri.

Ko naključni obiskovalci ob koncu leta 2012 hodijo po mestu, lahko opazijo, da so kolesa kljub zimi parkirana povsod; pred rektoratom, pred lokali, pred fakultetami, pred železniško postajo, skratka povsod, kjer so postavljena kolesarska stojala. Tudi to je bil del naše strategije, da namreč v prometni sistem Maribora in njegov obtok lansiramo čim več kolesarjev. Že spomladi bomo z zagonom prvega sistema izposoje rabljenih koles pospešili kolesarjenje tudi med študentsko populacijo. Na ta način bomo svoje pobude lahko resneje utemeljevali in jih še bolj dejavno realizirali. Projekt Teleport je nedvomno pokazal, da je Maribor lahko kolesarsko mesto in tovrstnemu razvoju utrl pot tudi v prihodnje.