Upravljanje s strahom

Shematski odgovori, da grožnjo predstavlja bodisi kapital bodisi politika, so ceneni. Šele ko bo novinarstvo intelektualno dovolj pronicljivo, da bo razumelo čas, bo lahko upravljajo tudi s strahovi. Naj bo strah vaša pot do uspeha? Ko gre za novinarstvo, je intelektualna pronicljivost poklica edino meni znano orodje za upravljanje s strahom.

Naj bo strah vaša pot do uspeha, piše na vizitki mojega znanca. Lastnik vizitke se ukvarja z marsičem. Med drugim je pripravljen priskočiti na pomoč, če pri urejanju dolžniško-upniških razmerij stvari ne potekajo skladno z dogovori vpletenih strani. Lahko bi rekli, da pomaga pri reševanju sporov. Ker je postaven in ker njegov obraz razkriva, da z njim ni šale, navadno zadošča, da se pojavi pri človeku, ki dolžniško-upniškega dogovora ne spoštuje. 

Četudi se zdi, da je napis na vizitki plod navdiha podjetniškega posebneža, je strah, če bolje razmislimo, sestaven del uspešnega gospodarstva. Uspešnega? No, gre za vprašanje perspektive. Ob novoletnem slavju sem poslušal nagovor predsednika uprave dovolj uspešne gospodarske družbe, ki je pripovedoval, da je kriza pravzaprav priložnost. Ni pojasnil, zakaj bi bila kriza priložnost. Kriza je vendar nekaj neprijetnega. Zoprnega. Med krizo gre marsikaj narobe. Ljudje ostanejo brez služb. Podjetja propadajo. Pred Rdečim križem so vrste za hrano, pakete z moko, soljo, sladkorjem, rižem, testeninami in oljem. Trditev, da je kriza priložnost, zveni neinteligentno. Med krizo je ljudi strah. Strah se jih zažre v male možgane, hrbtenico, sivo skorjo velikih možganov. Strah se jim pogosto vpiše v telo. V gube, v sključeno postavo, v geste, v poteze obraza. Oči ljudi, ki jih je strah, so drugačne. 

Malo je ljudi, ki ob grožnji krize nonšalantno zamahnejo z roko in rečejo, da jih se jih tveganje, ki ga do leta 2008 v taki obliki nismo poznali,  ne tiče. Ljudje imajo kredite, hipoteke, otroke, vrtec, šolo, položnice za šolo v naravi, položnice za otroško malico, položnice za elektriko, vodo, smeti, telefon, internet. Strah, da bi internet crknil, če položnica ni plačana, ni prijeten. Strah pred izolacijo, izgubo stika s svetom, je boleč. Strah, da otroku ne bi mogel zagotoviti tistega, kar imajo drugi, je boleč. Strah, da voda ne bi več tekla, je boleč. Strah, da bi mrknila elektrika, da bi se zaradi neplačane položnice zgodila mala zasebna redukcija električne energije, kakršne so se dogajale, ko je crknila termoelektrarna, je boleč. Strah boli. Zakaj bi bila torej kriza priložnost, če pa je zaradi strahu boleča? Zato, ker ljudje, ki jih je strah, ko se pogajajo z delodajalcem, pristanejo na pogoje, za katere bi bili v kakšnem drugem času prepričani, da so ponižujoči. Neprimerni. V normalnem času bi ponudbo z gnusom zavrnili. Ko je kriza, stisnejo zobe. In ponudbo sprejmejo, četudi vedo, da ni korektna. Ker ne vedo, ali je drugje boljše. Natančneje – strah jih je, da je drugje še slabše. Priložnost je v tem, da delodajalec najeto delovno silo »stisne«. Poznam direktorja uspešne gospodarske družbe, ki je podrejenega silil, naj v tujini živečemu sodelavcu vsili za tretjino nižjo pogodbo. S tem, da je bila že osnovna pogodba povsem nedostojna. »Na koncu bo sprejel, boste videli. In še vesel bo,« je zadovoljno predel. 

Vendar brutalno izkoriščanje ni edini poslovni izcedek stanja, v katerem vlada strah. Strah pred terorizmom je botroval nastanku povsem novih gospodarskih panog. Se bojite terorizma? Podprite politiko oboroževanja! Podprite uvajanje zasebnih vojsk, vojnih podizvajalcev, ki bodo za dober denar v boju proti terorizmu opravili tisto, česar redna vojska ne bi. Se bojite tatov? Preselite se v sosesko, ki ima urejeno zasebno varovanje, saj je policija itak neučinkovita. Se bojite, da bi otroci v slabo opremljeni javni šoli zašli na napačno pot? Vpišite jih v zasebno šolo. Se bojite bakterij v javnem vodovodu? Pijte ustekleničeno vodo! Privatizirajte vodovod, potem bo voda bolj zdrava! Se bojite bolezni? Sami ste odgovorni za svoje zdravje! Obiskujte samoplačniške medicinske preglede! Jejte zdravo hrano! Gibajte se. Kupite si superge! Kupite si tri pare superg, ker se boste s tem izognili glivičnim okužbam. Se bojite za svoje zdravje? Razlogov za strah bo manj, če bo javne storitve v roke prevzel zasebni kapital! Vas je strah svinjske gripe? Bakterij? Ptičje gripe? Vas je strah aidsa? Odpovejte se spolnemu življenju! Vzdržnost je najboljše zagotovilo, da se z virusom ne boste okužili. Vas je strah ebole? Ne hodite v Afriko. Pojdite tja, kjer je so turistična naselja urejena. Se bojite kuge? Spoštujte pravila, ki jih je postavila oblast, pa bo tveganje za okužbo manjše. 

Strah ima svojo ekonomiko. Na trg prinaša nove produkte. Od malih žepnih sprejev, ki onesposobijo napadalca, do fantastičnih logističnih storitev, ki jih najemajo vojske, vpletene v vojno proti terorju. Morda se na prvi pogled zdi, da je Slovenija, ki za obrambo daje manj kot je nekoč trošila preminula SFRJ, znižala stroške upravljanja s strahom. Proračun za vojsko in policijo, če ti dve postavki seštejemo, je najbrž res manjši kot nekoč. A stroški upravljanja s strahom so se premaknili. Organizator prireditve danes ne more računati, da bo ljudsko milico obvestil o dogodku in varnostnem tveganju, potem pa bo komandir miličniške postaje na prizorišče poslal dve marici in pet pendrekov. Danes mora prireditev varovati številčna varnostna služba. Včasih se je študentska organizacija za pomoč pri varovanju prireditve obrnila  kar na študentski karate klub. Fantje in dekleta iz karate kluba so si na rokav pripeli rdeč trak in poskrbeli za varnost, javni red in mir. Če podjetje danes nima varnostne službe, velja za neresno. Kadri, nekoč zaposleni v policiji in vojski, se selijo v korporacije. Nekdanji policisti in obveščevalci so danes korporacijski direktorji. Varnostna industrija, ki je bila nekoč komaj zaznavna, danes prevaža avtomobile, na katerih se bliskajo rotirajoče luči. Rotirajoče luči so bile nekoč rezervirane za  državna vozila. Policijo, protokol, gasilce, reševalce. Zasebne varnostne storitve prevzemajo simbole, ki so bile nekoč rezervirane zgolj za državo. 

Vendar upravljanje s strahom nima zgolj svoje ekonomike. Seboj prinaša tudi mikrofiziko oblasti, kot bi zapisal Michel Foucault. Strah pred kugo je iz naselij naredil moderna mesta. Kuga je bila razlog, zaradi katere so ljudje pristali na nove členitve mesta, na mestne pregrade, na pravila, ki bi se pred kugo zdela nesmiselna. Strah pred terorizmom je razlog, da potniki pristanejo na posege v intimo. Brskanje po vašem spodnjem perilu vaš reši pred bombo! 

25 let delam v poklicu, ki po definiciji ne prenese iracionalnega strahu. Novinarstvo. Kaj za novinarstvo pomenijo nove oblike strahov? Kaj ostane od psa čuvaja, četrte veje oblasti, ko obstajajo realna tveganja, da bo ugasnila celotna gospodarska panoga resnega, verodostojnega tiska? Spominjam se prvih srečanj s poklicnim strahom. Bo na vrata kleti, v kateri je imel svoje prostore Radio Študent potrkala tajna policija in izvedla hišno preiskavo, med katero bo iskala zaupne dokumente? Ta strah je bil obvladljiv. Imeli smo sestanek, sklep je bil enostaven. Vsaj naj pospravi svojo mizo, predale in omare, vsak naj zaupne papirje shrani na varno. Ko sem se na Kosovu bal solzivca, sem si kupil navaden šal. Nekaj malega je pomagalo. Ob grožnjah srbske tajne policije sem se zanašal na možnost, da o teh grožnjah koga obvestim. Nastal je manjši škandal na ravni celotne federacije. Zdelo se mi je neverjetno. Iz zmerne količine strahu je nastala cisterna adrenalina. Naj se bojim tožilca? Poznal sem vsaj enega odvetnika, ki je bil pripravljen tudi sredi noči priskočiti na pomoč. Naj se bojim partijskega sekretarja? Hitro sva končala pogovor. Da nisem član njegove organizacije, sem mu povedal. Ko me je začel snubiti, naj se  vendarle včlanim, sem mu povedal, da bom to storil takoj zatem, ko bo organizacija iz statuta črtala načelo demokratičnega centralizma. Naj se bojim vojske, sem se spraševal v času, ko je bil še mir? Racionalen strah, ki ni zanemarjal možnosti, da bi vojska izvedla državni udar, me ni oviral, da ne bi med sestankom socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je zasedala v prostorjih temeljito  zastraženega centralnega komiteja zveze komunistov, generalu, ki se je udeležil sestanka, odnesel njegove generalske kape. Generalsko kapo sem stlačil v torbo. Tik pred malo tatvino sem se namreč spomnil na osnovnošolske pripovedi o mladih sodelavcih Osvobodilne fronte, ki so na tramvajih fašistom s čepic na skrivaj rezali cofe. Zdelo se mi je, da ima moje dejanje dovolj jasno sporočilo: če boste res izvedli državni udar, se bomo domislili kakšne še precej bolj nore reči od kraje generalske kape. 

Da ne bo zvenelo samovšečno: nikakor nisem bil edini novinar, ki si je drznil početi precej neobičajne reči. Obstaja na stotine podobnih zgodb in podobno število pripadnikov novinarskega poklica, ki jim tveganje ni bilo tuje. Strah je obstajal, a viri strahu so bili znani. Upravljanje s strahom je bilo bolj enostavno. 

Kaj je, če govorim o novinarstvu, vir strahu danes? Kapital? Politika? Mednarodni kapital? Mafija? Tajne službe? Terorizem? Tožilci? Policija? Da bi bilo upravljanje s strahom možno, je najprej potrebno poznati vozlišča moči, ki predstavljajo grožnjo. Kapital? Preveč enostavno. Politika? Kako? Tožilci? Danes je odvetnikov, ki so naštudirali državljanske pravice, veliko. Organizirani kriminal? Kaj so njegove pojavne oblike?

Odnosi gospostva v času poznega socializma so bili enostavni. Bila je partija in imela je svoj aparat. Da analiza ne bi bila preveč enostavna, je bilo potrebno upoštevati frakcije. Kakšna so današnja osišča odnosov gospostva? Koalicije so bolj kompleksne. Kapital v zasebni lasti. Kapital v državni lasti. Lopovski kapital. Lopovski kapital je tisti kapital, ki ni nastal z običajnim izkoriščanjem delovne sile, pač pa s prevarami malih delničarjev, kriminalnim najemanjem kreditov, ki niso imeli nobenega otipljivega kritja, pranjem denarja … Kakšne so frakcije vladajoče politike? Kakšne so njihove koalicije s kapitalom. Kakšnim kapitalom? Zasebnim, državnih ali enostavno lopovskim? Kako je nastal kapital? Z običajno eksploatacijo delovne sile in akumulacijo ali je bil plen v politični vojni? Koalicije niso trajne. Zavezništva se spreminjajo. Ljudje, ki so bili pred letom dni v središču igre, so danes na klopi za rezervne igralce. Ali daleč od igrišča. Komu bi danes ukradel generalsko kapo, če bi mu želel sporočiti, naj ne razmišlja o državnem udaru ali kakšnem drugem manevru za prevzem oblasti in moči? 

Shematski odgovori, da grožnjo predstavlja bodisi kapital bodisi politika, so ceneni. Šele ko bo novinarstvo intelektualno dovolj pronicljivo, da bo razumelo čas, bo lahko upravljajo tudi s strahovi. 

Naj  bo strah vaša pot do uspeha? Ko gre za novinarstvo, je intelektualna pronicljivost poklica edino meni znano orodje za upravljanje s strahom.