Trojna doza iz Centralne postaje

Multimedijski projekt Centralna postaja s tremi svežimi moduli vabi na nadaljevanje raziskovalnega popotovanja v moderno umetniško produkcijo

Jutri, v četrtek, 9. avgusta 2012, bo ob 20. uri potekala reaktualizacija projekta Centralna postaja, ki bo vsem ljubiteljem modernih umetniških multimedijskih oblik in manifestacij ponudil kar tri sveže module:

 

 

Rajko Bizjak / Zvezdni prah, 2007/2009 

Fotografija med dokumentom in artefaktom

Avtorski fotografski projekt Rajka Bizjaka (r. 1963) »Zvezdni prah«, deluje na več aktualnih nivojih. Z digitalno revolucijo se je vrednost fotografije in fotografa drastično spremenila. Fotograf danes ne nastopa več v vlogi ultimativnega mojstra, prav tako fotografiranje ni več zaprt dogodek. Število uporabnikov digitalne fotografije se je zelo povečalo. Večina ljudi za svoje privatne potrebe fotografira že z najmanj polprofesionalno digitalno fotografsko opremo. Komunikacija med fotografom in modelom je prerasla v javni dogodek, ki je v video formatu objavljen na spletu. Tako imenovane 'Stock' fotografije zapolnjujejo rubrike magazinov in celo reklamnih kampanij. Socialna omrežja z atraktivnimi fotografijami samopredstavitev in dinamike konstrukcij različnih identitet mnogokrat sovpadajo z umetniškim kontekstom. Vrednost fotografiji pada. Kako ločiti med dokumentom, hitrim posnetkom (t.i. "snap-shotom") in artefaktom?

Rajko Bizjak (r. 1963) nam na to vprašanje posredno odgovarja s serijo fotografij “Zvezdni prah”, kjer vzpostavlja povezavo med človekom in njegovo anatomijo, ter vesoljem. Fotografski motivi prerezov različnih človeških notranjih organov so abstrahirani in estetizirani do mere univerzuma in teles kot posledic zvezdnih eksplozij, katastrof. Abstrakcija oz. estetizacija omogočata hkrati komunikacijo z javnim prostorom in njegovo širšo publiko. Najintimnejši deli človeškega telesa kot so notranji organi, bodo na ogled mimoidoči publiki v izložbah fasasde Centralne postaje. Fotografska serija zavzema pozicijo čistega artefakta in diskretne umetniške intervencije v javnem prostoru.

Rajko Bizjak se s fotografijo ukvarja od leta 1976. Je diplomant Akademije dramskih umetnosti v Zagrebu, smeri Filmska in TV kamera. Dela kot svobodni umetnik  - snemalec in fotograf. Od leta 1985 je sodeloval na številnih samostojnih, soavtorskih in preglednih razstavah. Njegova dela se nahajajo v domačih in tujih kolekcijah.

 

 

 

TORINOver01

TORINOver012 je rezultat študije o dinamiki umetniške mobilnosti znotraj sodobne umetniške produkcije. Potovanje predstavlja sredstvo umetniške prakse, razstava pa želi prikazati svobodo ustvarjalne interpretacije v vseh njenih podobah in oblikah. Izhodiščno točko predstavlja proces opazovanja: iz geografske in teritorialne perspektive do zgodovinske ali vizionarske dimenzije. Razstavljena dela – nekatera samostojno, druga pa v navezavi z ostalimi – so na ogled v prostorih galerij in znotraj zbirke v okolju, kjer ustvarjajo odprt dialog z gledalcem, ki je tako vabljen, da jim sledi.

 

Predvajani bodo naslednji videi;

 

Rebecca Agnes I wash here, 2012, video, 1’ 30’

»Pokrajine, ki se predstavijo na zaslonu so izmišljena prizorišča iz različnih romanov, fizična rekonstrukcija krajev, ki obstajajo samo v naših mislih. Izbor teh romanov je odsev mojega lastnega okusa, gre pa za nekatere izmed krajev, za katere mislim, da bi jih bilo pomembno obiskati. Naslovi so v izvornem jeziku. Naslov videa se nanaša na naivno človeško navado, da želimo ovekovečiti svojo prisotnost v prostoru – fotografiramo se pred spomeniki, pišemo svoja imena po zidovih, jih vrezujemo v drevesna debla ali izpišemo v pesku na plaži.« 

(R.A.)

 

Paola Anziché A Clara, 2012, video, 3’26’’

Video dokumentira obred v spomin popularne brazilske pevke Clare Nunes (1943 –1983). Enkrat letno se skupina glasbenikov iz Candombleja sreča na pokopališču Săo Joăo Batista v Rio de Janeiru. »Raziskovalni sprehod med gestami, metodami, prepričanji ter obredi, s terapevtsko funkcijo, v povezavi z geografsko oddaljenimi, a kulturno bližnjimi konteksti, kot sta recimo skrajni jug Italije in Južna Amerika.« (P.A.) med prisostvovanjem obredu se je umetnica osredotočala predvsem na roke, oblačila, ogrlice in pipe vseh prisotnih – torej na detajle, ki pričarajo drugačno dimenzijo ter prikličejo katarzično dimenzijo obreda. 

 

Franco Ariaudo Into The Wild (eight months later), 2011, video, 1’12’’

Video prikazuje trenutek v življenju bonsaja, osem mesecev potem, ko so ga posadili na polju. Bonsaj sem izbral kot transpozicijo samega sebe; tako je drobceni brest osvobojen življenjskih pogojev, ki so ga sicer ščitili, ampak tudi omejevali (življenje v cvetličnem loncu), dana pa mu je možnost potovanja naproti velikosti pravega drevesa. 

 

Donika Çina THM, 2010, video, 3’

V pričujočem videu umetnica Donika çina dokumentira pot umetniškega dela, ki si ga je sama poslala. Mehanska rutina procesa, ki ji je podvržena vsaka aktivnost in v kateri se objekt premika – poštni paket predstavljen kot lik v pustolovski zgodbi, prikazuje kontekst dela, ki je hkrati povsem naključno in običajno, pa vendar neprecenljivo.  

 

Simona Da Pozzo Exclave, 2010, video, 5’

Video je del projekta "Portable Ground". Gre za performativni proces, v katerem umetnica pridobiva fragmente teritorija, nato pa jih uporabi drugje, z identifikacijo družbenih in teritorialnih vezi v smislu pripadnosti.  »Po prihodu v Moskvo po nekaj dneh potovanja z vlakom sem mimoidoče prosila, naj mi priporočijo prostor, kjer bi lahko instalirala prvo prenosno prst (zemljo). Izbrala sem primeren prostor ter vzela s seboj vzorec ruske prsti, na njeno mesto pa sem nasula francosko.« (S.DP.)

 

Misha de Ridder Raftsundet, 2011, video, 3'

Na obronkih našega planeta, na območju norveške subarktike, je Misha de Ridder posnel svoj kratki film z naslovom 'Raftsundet' (2011). Nomadsko ljudstvo Sami na skrajnem severu Evrope verjame, da imajo vsi kraji in živali v Naravi svojo dušo ter da potujejo skozi divjino v popolni tišini. Sodobni človek pa se v divjino poda kar med toplim kosilom: v filmu hladno pokrajino opazujemo skozi okno ladijske restavracije. Resnični dostop in izkušnja pokrajine sta tako blokirana; gledalec pa je zdaj tukaj, zdaj tam. 

 

Julien Discrit The day trip project, 2011, video, 2' 47''

Video spremlja pot mobilne strukture z odsevnimi površinami, ki so zasnovane tako, da hkrati zrcalijo zemljo in nebo. Ustvarjena posebej za ta video, sama struktura postane izraz gibanja, potovanja in hitrosti. Med svojo potjo po pokrajini postane podpora za vse podobe: mobilne, nestalne podobe ter podobe, ki jih lahko zaznamo le v konstantnem, hitrem gibanju. Vseeno pa rigidna, monolitska struktura preprečuje imitacijo in popolno zlitje z okoljem ter označuje odnos, ki simbolizira notranje dimenzije potovanja.  

 

Eastern Surf Inbuilt render ghosts, 2012, digital video, 3'

(Ana Kuzmanic, Shona Macnaughton, Francesca Nobilucci in Ewan Sinclair)

»Kot kolektiv se nenehno nahajamo v fizično različnih prostorih, čeprav ves čas delimo informacije. Sedaj se selimo iz privatnega domačega v privatno javno, v vlogi duhov v resničnem svetu uporabljamo oglaševalske panoje kot sredstvo za potovanja med različnimi okolicami. Ne iščemo eksotike ali vesoljskega, pač pa stopnje na lestvici relativne homogenosti.«  (ES)

 

Matej Jarc Destination-less, 2012, B&W video, 3’

Destination-less je reprezentativni video vsakodnevne tri minute trajajoče vožnje, ko destinacija postane lastno ponavljanje prostora in časa.  »Kot umetnik skušaš vedno raziskati svet neznanega. Vedno tavaš med idejo in njeno realizacijo, vendar se tvoja pot nenehno spreminja.«  (M. J.)

 

Erion Kadilli Izsek iz 'La montagna di Nietzsche, viaggio con Gianni Vattimo', 2011, 90''

»La montagna di Nietzsche, viaggio con Gianni Vattimo« je film, v katerem se mladi režiser in stari filozof družita na poti skozi Črno goro. Dnevni bar v mestu Ulcinj v Črni gori…mračen Vattimov obraz…po 30 sekundah Erion Kadilli vpraša »O čem razmišljaš?«  Gianni Vattimo odgovarja z nasmeškom »…Spominjam se Fidela Castra, kako mi je dal škatlo cigar…ampak jaz ne kadim cigar, ko sem se vrnil v Torino, sem jih dal svojemu urologu!...Nisem se mogel upreti tej smešni gesti…on mi vedno vtakne prst v rit, jaz pa sem mu dal cigare.« (E.K.)

 

Judit Kurtŕg Polyglotte grâce ŕ Babel , 2002, video, 3’30’’

V videu 'Polyglotte grâce ŕ Babel' (2002) Judit Kurtŕg pripoveduje zgodbo o svoji dvojni identiteti, tako jezikovni kot kulturni, Francoski in Madžarski.  »Podoba obraza je tako počasna, da se zdi nepremičen. Beremo tudi misli devetletne deklice, politične begunke, ki govori o francoski šoli. Video spremlja grlen zvok, ki spominja na mongolske narodne pesmi.« 

 

Hilario Isola in Matteo Norzi Anemone Mirabilis, 2010, video, 4’’

Video prikazuje utopični projekt naseljevanja morskega dna, ki ga je izvajal Jacques Cousteau v 1960ih, v morjih Sudana. Nekatere prizore iz Cousteaujevega dokumentarca 'Le Monde Sans Soleil', ko je šest oceanavtov živelo na morskem dnu mesec dni, brez da bi kdaj prišli na površje, so umetniki are uredili in producirali v unikatnem akvariju/monitorju, ustvarjenem za učne namene, in znova posneli v vodnem okolju z redkimi morskimi vetrnicami. Umetniki s svojim delom želijo izraziti poklon poetičnemu duhu tega podviga ter nadaljevati teorijo, po kateri so podvodna arhitektura in moderni akvariji podobne in povratne strukture, s kupnimi točkami in izvorom.   

 

Antonio Rovaldi / Michael Höpfner ShorakapoK , 2009, video, 5min

Video SHORAKAPOK dokumentira performans dveh umetnikov, od katerih eden ne vidi, drugi pa ne sliši, skupaj pa hodita sedem ur po Broadwayu na Manhattanu, od Wall Streeta do Inwood Parka. Gre za delo o zvočni in vizualni percepciji prostora velemesta, ki se zaključi s tišino ogromnega parka, s pogledom na naravno pokrajino. »Morda je res, da nam zemljevidi povedo več s tem, česar ne vključujejo, kot pa s tem, kar vključujejo. Kot da bi jedel banano na klopci zraven bronastega človeka - lahko to narediš samo zunaj zemljevida!«  (A.R.)

 

Eric Van Hove Making Sidi Ali Rainbow, Marrakech,2011, video, 3'

Konceptualni umetnik, pesnik in popotnik. Njegova dela vključujejo stanja duha, kot so odtujenost, psiho-geografija ter dérive. »Mislim, da delo ne potrebuje dodatne razlage: kratek video, kjer delam mavrice s pomočjo posebne maroške mineralne vode; poklon arabski pomladi.«  (E. VH)

 

Kathrin Wolkowicz Folksong, 2006, video, 2' 12''

Video prikazuje sobo koče na Poljskem, opremljene v ruralnem stilu. Figurice iz jaslic se gibljejo mehansko, zibljejo se, plešejo, čistijo dimnik in stepajo odeje. Celoten prizor spremlja glas, ki poje o devici in o prostitutki. Ta tradicionalna poljska narodna pesem je v izvirniku prošnja za prenehanje dežja, tukaj pa nagovarja žensko, naj odide. 

 

 

 

Borut Popenko / Zastrte podobe 

Razstavljanje v stari mariborski cehovski Koroški ulici me napeljuje k predstavitvi lastnega poklica slikarja. Tako kot stavbe za svojimi pročelji in zidovi hranijo na stotine zgodb in skrivnosti, želim predstaviti postavitev v izložbi v obliki depoja v katerem so shranjeni spomini minulega raziskovalnega dela z vizualnimi vsebinami. Vsebina je očem skrita, saj so slike z licem obrnjene navznoter, vidni pa so le stranski robovi slik. Le ti so sestavleni v novo  homogeno likovno celoto ,ki npeljujejo gledalca k radovednemu vprašanju:

"Kaj se skriva za fasado?"

 

Popenko se je izobraževal na  PEF Maribor, Hochschule fur Kunst und Design - Halle, Nemčija,  School of Fine Arts - Athens, Grčija in Umetnostni akademiji v Pragi.  Od leta 1998 ima status samostojnega delavca na področju kulture.  Svoja dela je razstavljal na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Deluje predvsem na področju slikarstva in instalacije. 

 

Vse tri module si bo možno ogledati do 5. septembra 2012.