Teror »trajne svobode«

Vojni razseljenci v Afganistanu "Po več kot desetih letih evro-ameriške okupacije so se iluzije o »novem Afganistanu« razblinile sredi vse bolj krvave vojne. Med tistimi, ki so največ izgubili v propadlem evro-ameriškem imperialnem projektu, so številni razseljenci, ki so bili zaradi spopadov prisiljeni zapustiti svoje domove."

»Veliko vaščanov je umrlo. Videl sem mrtvo žensko. Videl sem njene štiri otroke. Vsi so bili mrtvi. Pobiti so bili v bombardiranju ameriških sil. Le njihov oče je preživel, ker ga v času napada ni bilo doma,« se spominja 40-letni Ghulam Nabi iz Miarja Wadija, vasi v okraju Sangin, južna provinca Helmand. Ker se je zbal za lastno življenje in za življenja svojih najbližjih, je Ghulam Nabi s svojo 10-člansko družino pred dvema letoma zapustil svojo rodno vas. Začasno zatočišče so našli na periferiji Kabula, na območju ob krožišču Qambar. »Zbežali smo. Skoraj vse smo pustili tam. Hoteli smo živeti,« pove Ghulam Nabi, medtem ko sedi pred svojim novim skromnim domom, hišico zgrajeno iz lesenih kolov in posušenega blata.

Odkar je Ghulam Nabi zapustil svojo vas, se ni več vrnil. »Le redki so še ostali v vasi. Le tisti, ki si ne morejo privoščiti selitve. Nimajo denarja za pot,« zatrdi. Čeprav je življenje v Kabulu varnejše kot v njihovi vasi, se njegova družina le s težavo prebija skozi vsakdan. V svoji vasi so bili kmetovalci, imeli so svojo zemljo in nekaj živine, a sedaj životarijo. »Nikjer nisem zaposlen. Čakamo na donacije. Ko smo prispeli sem, nam je pomagalo ministrstvo za begunce in repatriacijo. Dali so nam žakelj moke, nekaj litrov olja, sladkor in čaj. Kasneje nismo od njih prejeli več ničesar. Le še en poslovnež nam je pomagal. Dal nam je nekaj hrane,« razkrije Ghulam Nabi, oče dveh sinov. Njegov 23-letni sin trenutno brezplačno opravlja pripravništvo v neki mehanični delavnici. Drugi sin je star 5 let.

Pred tremi leti je v naselju ob krožišču Qambar našel zatočišče še en prebivalec Miarja Wadija, 30-letni Noor Mohammed, vodja 5-članske družine, ki jo poleg njega in njegove žene sestavljajo še trije otroci, dva sina in ena hči. Najstarejši izmed otrok je star pet let, preostala dva sta stara tri in dve leti. V svoji vasi je Noor Mohammed delal kot krojač, a sedaj je povsem odvisen od humanitarne pomoči. »Veliko ljudi pomaga, a ker je tu veliko družin, dobi vsaka zelo malo,« pove. Ker ga pestijo zdravstvene težave, ne more delati. »Zdravniki ne vedo, kaj je narobe z mano. Počutim se šibkega. Včasih brez razloga padem v nezavest.« V majhni kliniki, ki je bila nameščena v šotoru, postavljenem ob robu naselja, mu ne morejo pomagati.

Naselje za vojne razseljence, ki se razteza ob krožišču Qambar, je nastalo pred petimi leti. Ko sem naselje pred tremi leti prvič obiskal, so kot prevladujoča vrsta bivališča izstopali šotori, postavljeni z na silo skrpanimi platni. Površina, ki so jo šotori pokrivali, je bila precej manjša od tiste, ki jo danes pokrivajo na novo zgrajene hišice. V preteklih treh letih se je namreč naselje razraslo v labirint hišic, zgrajenih iz lesenih kolov in posušenega blata, velikokrat pokritih zgolj z razdrapanimi platni, ki so jih podarili posamezni donatorji. Med hišicami se vijejo ozki prehodi, sredi katerih so izkopani jarki, ki služijo kot kanalizacijski sistem. Na nekaterih mestih kupi smeti mašijo kanalizacijo. V naselju, kjer trenutno biva nekaj manj kot 700 družin, približno 4.000 posameznikov, še vedno premorejo le en vodnjak. Ker se črpalka za vodo večkrat pokvari, pitno vodo, natočeno v plastične kante, v samokolnicah prevažajo tudi iz bližnjega stanovanjskega naselja. Dva šotora, ki jih je podarila afganistanska nevladna organizacija Aschiana, služita kot učilnici za otroke. Vsak otrok, ki pride v šolo, dobi vsak dan za nagrado kos kruha. To je njihovo kosilo.Naselje Qambar je največje naselje za vojne razseljence v Kabulu. Po podatkih, ki jih je zbral Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), je v Kabulu na začetku tega leta živelo približno 13.500 razseljencev, ki so se naselili na 30 različnih lokacijah. Čeprav v naselju Qambar prevladujejo helmandske družine, se je tja v preteklih letih naselilo tudi nekaj razseljencev iz južne province Kandahar. »Prišli smo pred štirimi leti. Naša hiša, naša posestva, naša živina, vse je bilo uničeno. Imeli smo petdeset, šestdeset ovac, nekaj krav in bikov za delo na polju. Vse smo izgubili,« pove 50-letni Shahzada iz vasi Pashman, okraj Panjwai, provinca Kandahar. »Bombardirali so našo vas. Uničili so tudi našo hišo. Ker smo bili takrat na polju, smo preživeli. Nihče iz naše družine ni umrl,« pravi Shahzada, ki navaja, da je do sedaj v vojni umrlo že okrog 170 njegovih sovaščanov. Po prihodu v Kabul so si na robu naselja Qambar zgradili hišico iz posušenega blata, sestavljeno iz dveh sob, ki merita skupno morda deset kvadratnih metrov. Ker se hišica nahaja tik ob kanalizacijskem jarku, umazana voda, ki se pretaka po jarku, pronica v hišico. Ko Shahzada dvigne preprogo v eni izmed svojih sob, se pod njo prikaže povsem namočena zemlja. »Tako ne moremo živeti,« pravi Shahzada. Kako se sploh preživljajo? »Sedaj delam kot dnevni delavec. Skupaj z drugimi čakam na ulici. Če nas kdo rabi, nas pobere. Ko je delo, zaslužimo 300 afganijev [približno 4,7 evra] na dan,« pove Shahzada, vodja 9-članske družine, v kateri je med drugim tudi pet šoloobveznih sinov, starih od trinajst do dveh let.

Iz Shahzadove vasi se je ob krožišču Qambar naselilo 8 družin. Med njimi je tudi družina Shahzadovega nečaka, 30-letnega Aminullaha, vodje 17-članske družine, ki jo poleg njega sestavljajo še njegovi dve ženi in 14 otrok. Aminullah pove, da je v vojni izgubil šest članov svoje razširjene družine: pet so jih ubili talibi, enega pa ameriške sile. Poboj, ki so ga zagrešili talibi, je bil posledica maščevanja. »Delali smo za Američane. Hodili smo jim kopati jarke, ko so gradili svojo postojanko. Nekega dne so se moji sorodniki odpravili na delo. Vozili so se v rikši. Talibi so jim pripravili zasedo. Streljali so nanje in jih pobili. Nato so ustavili še druge delavce. Trinajstim delavcem so odrezali ušesa,« opiše Aminullah dogodek, ki ga je prepričal, da je bolje zapustiti njegovo rojstno vas.

V kabulski četrti Jangalak se tik za staro zapuščeno tovarno nahaja afganistansko ministrstvo za begunce in repatriacijo (MORR), varno skrito za visokimi zidovi, rolami bodeče žice in številnimi oboroženimi policisti. Na vhodu v kompleks, znotraj katerega se nahaja ministrstvo, dežurni policisti pregledajo vse obiskovalce, nato – pred vstopom v pisarne najvišjih predstavnikov ministrstva – pa sledi še eden, bolj natančen pregled. Čeprav se celo v svoji pisarni v razmeroma varnem Kabulu boji za lastno življenje, je dr. Abdul Samad Hami, namestnik ministra za begunce in repatriacijo, prepričan, da so južne province, kjer potekajo najbolj krvavi spopadi, dovolj varne za vrnitev razseljencev. Po njegovem mnenju tako razseljenci, ki so našli zatočišče ob krožišču Qambar, kot tudi številni drugi razseljenci, ki so se zatekli v večja afganistanska mesta, niso pravi vojni razseljenci. »Vojni razseljenec je nekdo, ki zaradi vojne zapusti svoj dom, a se kasneje, ob umiritvi razmer, vrne. A ob krožišču Qambar živijo že več let. Njihova območja v Helmandu so sedaj varnejša, a oni se ne želijo vrniti. Raje ostajajo v Kabulu, ker je tu več možnosti za zaposlitev. Ko so prišli, so bili res vojni razseljenci, a sedaj so to ekonomski migranti, ki iščejo boljše možnosti za delo,« zatrdi Hami. »Zaradi tega tudi niso več upravičeni do humanitarne pomoči.«

V primerih, ko ministrstvo identificira skupine vojnih razseljencev, ki so upravičeni do pomoči, vedno nastanejo težave pri zagotavljanju te pomoči. Pomoč je bolj posledica naključja kot neke resne strategije. »Nudimo le kratkoročno humanitarno pomoč, hrano in različne potrebščine,« pove Hami. Trudijo se, da bi razseljencem zagotovili osnovne življenjske potrebščine za obdobje enega leta po razselitvi, a jim ne uspeva, ker nimajo dovolj finančnih sredstev. Skoraj povsem so odvisni od milosti posameznih (tujih) donatorjev. »Za operativne stroške MORR, za plače, za stroške administracije, poskrbi vlada. A za posamezne projekte humanitarne pomoči ni denarja. Letos smo podali nekaj predlogov vladi, a so jih zavrnili. Zaradi tega smo prisiljeni čakati na posamezne donatorje, na tuje ambasade, poslovneže. Na primer, če pride nekdo iz neke ambasade in reče, da lahko priskrbi nekaj hrane, mi potem to razdelimo,« razloži Hami. Ker ne razpolagajo s kontinuiranim dotokom sredstev, tudi razdeljevanje pomoči poteka skrajno sporadično.

Po podatkih, ki jih je zbral UNHCR, je bilo avgusta 2011 v Afganistanu razseljenih približno 473.000 ljudi, kar je 33 odstotkov – oziroma skoraj 154.000 razseljencev – več kot je bilo razseljencev septembra 2010. V to štetje so vključeni tako vojni razseljenci kot tudi tisti, ki so svoje domove zapustili zaradi naravnih katastrof. Kljub temu vojni razseljenci, ki so bili po letu 2001 – se pravi, po letu ameriške invazije – prisiljeni zapustiti svoje domove, predstavljajo večino. Z izjemo severnih provinc, ki so razmeroma varne, so vse ostale province v preteklih letih »proizvedle« na desetine tisoče razseljenih. Aprila 2011 je bilo v južnih provincah Helmand, Kandahar, Oruzgan in Zabul razseljenih nekaj več kot 174.000 ljudi, v vzhodnih provincah Nuristan, Nangarhar, Laghman, Khost, Paktika je bilo razseljenih približno 93.000 ljudi, v zahodnih provincah Herat, Farah, Ghor in Badghis pa nekaj manj kot 105.000 ljudi. Kot priznavajo vse organizacije, ki se ukvarjajo z razseljenci, je dejansko število razseljenih precej višje od uradnega števila. Ker se je v preteklih letih veliko razseljencev naselilo pri svojih sorodnikih in prijateljih, jih organizacije niso mogle zaznati. Ti razseljenci nikoli niso postali del statistik.

Na vzhodnem delu Kabula, na območju imenovanem Bagrami, se razprostira še eno naselje za vojne razseljence. Tudi tam so majhne hiše, zgrajene iz lesenih kolov in posušenega blata, tesno stisnjene druga ob drugi. V naselju se trenutno nahaja približno 350 družin iz province Helmand. Prispeli so pred dvema letoma. »Američani so bombardirali našo vas. Ubili so mojega očeta, mojo mamo, mojega brata. Vsaka družina v vasi je izgubila nekaj svojih članov,« pravi 52-letni Ibrahim, vodja 27-članske družine iz vasi Zumbelay, okraj Gereshk. V Ibrahimovi vasi so nameščeni talibi. Ko okupacijske sile napadejo, se talibi umaknejo, nato – ko okupatorji odidejo – pa se talibi vrnejo v vas. Zaradi pogostih spopadov je vas že skoraj povsem opustošena. »Nemogoče se je vrniti. Po radiu sem slišal, da še vedno potekajo spopadi. Le še nekaj družin je ostalo,« pove Ibrahim. Po njegovem štetju je v naselju za vojne razseljence v Bagramiju nastanjenih kar 250 družin iz njegove vasi.

»Preživimo s pomočjo humanitarne pomoči. Ko smo prispeli, nam je pomagal tudi MORR, a sedaj jih že leto in pol ni bilo tu,« pove Ibrahim. Pomagajo jim UNHCR in Svetovni program za hrano (WFP), ki vsak mesec priskrbi nekaj osnovnih živil, moko, olje in grah. »Predstavniki UNHCR so nam dali tudi nekaj premoga in jakne.« Večina prebivalcev naselja je brezposelnih. Tisti, ki delajo, so dnevni delavci. »Imam osem sinov. Stari so med dvajset in dvanajst let. Le najstarejši, ki je končal šolo, že dela. Kot dnevni delavec,« pove Ibrahim. Podobno usodo kot Ibrahim deli tudi njegov bratranec, 60-letni Jar Mohammed, ki je s svojo družino prav tako našel zatočišče v Bagramiju. »V bombardiranju so ubili mojo sedemletno hči. Hiša je povsem uničena. V bombardiranju so nam ubili tudi dve kravi,« navede Jar Mohammed razlog, ki ga je pred dvema letoma prepričal za beg v Kabul. Zaradi pomanjkanja zaposlitev je njegova 11-članska družina v veliki meri odvisna od humanitarne pomoči. Iz celotne družine občasno – kot dnevna delavca – delata le dva sinova.

Težave, ki jih imajo razseljenci pri iskanju zaposlitev, so posledica različnih razlogov. Ker gre večinoma za kmetovalce, se v urbanih naseljih težje znajdejo. Ker je velika večina nepismenih, je največ na kar lahko računajo fizično delo v kakšnem gradbenem projektu. Ko sem v preteklih letih govoril z razseljenci, so večkrat tudi potožili, da jim pot do službe preprečuje diskriminacija. Ker prihajajo iz južnih provinc, kjer je talibsko gibanje najmočnejše, jih predstavniki novega pro-ameriškega režima avtomatično identificirajo za podpornike talibov. Zaradi tega je pot do služb v javnem sektorju zaprta. »Diskriminacija obstaja. Ljudje, ki prihajajo iz Helmanda, so že na prvi pogled različni. Nosijo dolge brade, imajo drugačne obleke, govorijo drugačen jezik, drugače se obnašajo. To ljudi spominja na talibske čase. Tako razseljenci žal postanejo žrtve spomina na talibski režim,« pravi Hami. »Ljudje jih nimajo radi, ker se spominjajo časov, ko so talibi vsiljevali njihovo kulturo.«

Vsi vojni razseljenci, s katerimi sem imel priložnost govoriti, so bili civilisti, skorajda vsi kmetovalci ali pastirji, ki nikoli niso bili del talibskega režima. Nikoli niso bili člani Al Kaide. Nikoli niso ogrožali ZDA. Nikoli niso ogrožali Evrope. Nikoli niso ogrožali »svetovnega miru«. A navkljub temu so v času »trajne svobode« – kot se imenuje ameriška vojaška operacija v Afganistanu – izgubili praktično vse kar so imeli. Izgubili so svoje skromne domove, svoja posestva, svojo živino. Ker afganistanska vlada in okupacijske sile le v redkih primerih zagotovijo odškodnino za prizadejano materialno škodo, veliki večini razseljencev škoda, ki so jo utrpeli v vojni, nikoli ne bo povrnjena. Tudi škoda, ki so jim jo prizadejali talibi, ne bo povrnjena. Zaradi tega vojni razseljenci spadajo med tiste, ki so v vojni največ izgubili. Namesto, da bi še naprej obdelovali svoja polja, so prisiljeni kot dnevni delavci životariti na periferiji večjih mest.

»Ko ni bilo vojne, je bilo lepo,« je dejal Shahzada, kmetovalec iz vasi Pashman. »A sedaj se ni več mogoče vrniti. Vse je izgubljeno.« Čeprav vladni predstavniki obtožujejo razseljence, da se ne želijo vrniti v svoje vasi, so vsi razseljenci, s katerimi sem imel priložnost govoriti, zatrdili, da bi se v primeru izboljšanja varnostnih razmer takoj vrnili v domače vasi.