PREBUJANJE

EPK je na nek način nastal v gverilskih razmerah, polnih improvizacije. Seveda je tukaj najprej kriza kot obči okvir trenutnega stanja v družbi. Maribor je izrazito prizadela, po dvajsetih letih od propada industrije se je spet znašel blizu točke nič.

Naš čas je prejkoslej čas pragmatizma in cinizma. Utrujeni smo od velikih idej. Zasledovanje utopičnega nas je tolikokrat dotolklo, da kot da ne zmoremo več. A kljub vsem lažnim obljubam je prav horizont utopije edina rešitev. Še enkrat je potrebno odločno reči ne utopiji kot revolucionarni spremembi, ki vedno znova najprej požre lastne otroke. Taka utopija je negacija dejanske svobode. Argentinski pisatelj Julio Cortazar je nekoč nakazal drugačen tip utopije, utemeljene na naši prikovanosti na zemljo, na naš realni tukaj in zdaj. Ko se nenadoma vzpostavi nevidna skupnost, zavezništvo ali - kot piše v Ristancu - kibuc hrepenenja.

Tudi veliki kulturniški projekti, pa najsi bodo infrastrukturni, programski ali kombinacija obojih, so se pogosto ponašali z utopičnimi epiteti, za katerimi so se praviloma skrivali najrazličnejši vzgibi in interesi. Od političnih in finančnih kalkulacij, do osebnih obsesij in iskanja posmrtne slave. Uspeli so samo tisti, ki so utopično dimenzijo gradili na realnih okoliščinah in potrebah ter jih s pomočjo domišljije in dejanske zaveze umetnosti nevidno spreminjali. Evropska prestolnica kulture ni le eden najbolj vidnih in po naravi celoletnega dogajanja najbolj prestižnih evropskih projektov na polju kulture, ampak tudi poligon številnih interesov, vizij in pričakovanj. Na nek način vseobsežna na eni in nedefinirana na drugi strani. Vse in nič.

Mariborska prestolnica je bila zasnovana v časih, ko je bila gospodarska rast nekaj tako samoumevnega, kot je bil za Francisa Fukuyamo neizpodbiten konec zgodovine. Zato je bilo v njenem izhodišču obilje idej in predvsem velikopotezni gradbeni načrti. Mesto, ki je v dvajsetem stoletju večkrat prelomilo z lastno identiteto, naj bi doživelo popolno transformacijo, nekakšno kulturno eksplozijo. Realnost naslednjih let je spodsekala velika pričakovanja in projekt skorajda uničila. Recesija je odplavila zlasti najpomembnejše infrastrukturne načrte in dodobra sklestila tudi programski proračun. A valiti vso krivdo na krizo bi bilo preenostavno. Ne-dialog med državo in mestom, podprt s številnimi navzkrižnimi interesi v ozadju ima velike zasluge pri minimiziranju prvotnih idej, nastalih v KIBLI - program - in na občini - investicije. Pomenljiv pokazatelj odsotnosti skupne volje je bilo dolgotrajno ustanavljanje nosilne institucije, ki se je na koncu realiziralo v formiranju najbolj rigidne organizacijske oblike, ki je morda še primerna za stalno dejavnost, za projektno pa vsekakor ne. Preigravanja so generirala prazen tek v času, ko bi bilo potrebno prvotne zamisli redefinirati in zgostiti. Zdelo se je, da bo po vseh velikih besedah vse utonilo v že znanem in pogosto povprečnem, neizzivalnem. Takrat se je pojavil Tomaž Pandur, ki resda ni uspel z idejo novega kulturnega središča MAKS, je pa zato programski zgodbi vdihnil ambicioznost in svetovljanstvo. Pomembno vlogo pa je predvsem v konsistentnem registriranju najrelevantnejših mestnih produkcijskih potencialov opravil tudi Aleš Novak.

Sam sem bil na mesto programskega direktorja imenovan sredi oktobra 2010. Takrat so bile še žive nekatere ključne investicijske ideje, čeprav se je iz meseca v mesec bolj jasno nakazovalo, da bodo ostale zgolj želje. Vseskozi je bilo odprto tudi vprašanje financiranja samega programa. Ob vsem tem se je bilo potrebno nemudoma skoncentrirati na program, vzpostaviti jasno vizijo in jo s pomočjo z vseh vetrov nabrane ekipe popeljati v smer konkretizacije. Vsako mesto mora najti svoj slog, odkriti mora lastno zgodbo. Osnovna vizija, opredeljena dobro leto pred izvedbo, je temeljila na premisleku o mestu, njegovih potencialih in potrebah. Vzpostavljeni so bili štirje temeljni programski sklopi. Terminal 12 - umetnost, še posebaj tisti njen del, ki izziva prihodnost. Ključi mesta - identiteta mesta, ostanki preteklosti pregneteni z novimi pogledi in pristopi. Urbane brazde - opolnomočenje izključenih in odrinjenih. Življenje na dotik - medijska platforma novega tipa. Mesto je bilo zajeto skozi identitetne lege, fizično locirane v mestnem središču. Na družbenih robovih so se snovali pilotski projekti novih socialnih in ekoloških pristopov. V digitalni sferi se je zrcalilo fizično dogajanje in raslo v nove svetove. V osrčju pa je delovala umetnost kot srčika ustvarjalnega duha. Ob taki mreži smo dodali še RAZUM - univerzo kot ključno žarišče razvoja, Kulturne ambasade kot platformo mednarodnega povezovanja in Priložnost za vse kot aktivno politiko vključevanja ljudi s posebnimi potrebami in prostovoljcev.

Takšna vizija pa ni temeljila zgolj na poskusu najti odgovor na izzive mesta in pripomoči k njegovi reanimaciji. V njeni podstati je želja po redefiniciji pojma kulture in njenega mesta v družbi. Kulturo smo na Slovenskem praviloma zvajali na umetnost, zadnjih dvajset let pa smo jo prejkoslej dojemali kot dekoracijo, zabavo za posvečeno elito, v najboljšem primeru kot geto alternativnih iskanj. Programski koncept EPK skuša razširiti vsebino pojma kultura v smer kreativnosti kot širše vrednote. Od tod priložnost za povezovanje z drugimi družbenimi polji, od ekologije, sociale, znanosti, diplomacije, športa, medicine do gospodarstva. Kultura zmore v taki zastavitvi odigrati bistveno pomembnejšo družbeno vlogo. Ponovno utegne premikati meje v glavah. Vzpostavlja avtorefleksijo in odkriva nove bivanjske možnosti.

Seveda je vizija zgolj okvir konkretnih iskanj. Ta se vseskozi dogajajo na ravni konkretnih idej, ki se vklapljajo v in hkrati preizprašujejo osnovni koncept. Novonastala institucija ni nikoli delovala kot zgolj paradržavno ali paraobčinsko telo za redistribucijo javnega denarja. Prisluhniti je bilo potrebno številnim predlogom, jih ustrezno sooblikovati in hkrati iniciirati povsem svoje zamisli. Zlagoma se je spletla mreža producentov in umetnikov, kakršne pri nas v praksi še nismo videli. Kljub številnim težavam, ki spremljajo takšen proces, smo lahko vzpostavili številna sodelovanja. Ta so s konceptom EPK kot regionalne zgodbe bistveno presegla zgolj mestni okvir. Mesto je postalo dinamično in pretočno.

EPK je neke vrste laboratorij. Nikoli ni bilo mogoče napovedati rezultatov posameznih projektov niti učinka celote. Kljub vsem črnim napovedim o polomu še ene mariborske zgodbe se je zgodila splošna mobilizacija. Raznotere javnosti so se prepoznale v različnih zgodbah. Veliko projektov je naletelo na veliko boljši odziv publike kot bi ga doživeli, če bi se dogajali izolirano. Kljub vsej skepsi do kulture se je zgodilo presenečenje: prav kultura je v težavnih časih nagovorila ljudi. EPK pa se kaže tudi kot sodobna platforma kulturne politike, ko ne gre več zgolj za izolirane institucije, ampak za mrežo zelo različnih subjektov. Če se je sprva marsikomu zdelo, da gre zgolj za preživetveni denar, se je doslej že jasno pokazalo, da bodo največ iz zgodbe potegnili tisti producenti, ki so zazrti v prihodnja leta, tisti, ki so letos vzpostavili drugačne načine delovanja in se bodo v prihodnosti sposobni široko povezovati in hkrati nagovoriti ciljno publiko, ki so ji po svoji definiciji zavezani.

EPK je na nek način nastal v gverilskih razmerah, polnih improvizacije. Seveda je tukaj najprej kriza kot obči okvir trenutnega stanja v družbi. Maribor je izrazito prizadela, po dvajsetih letih od propada industrije se je spet znašel blizu točke nič. Težave bank, stečaji firm, dihanje na škrge še preživelih. Proračuni države in mest se nižajo. A kriza ni bila in ni edini dejavnik negotovosti. Dejstvo je, da se je v času končne priprave in izvedbe projekta destabilizirala tudi politična scena. Najprej na državni ravni, kjer ne najdemo skupne volje in vizije. Na videz počasneje, a zato toliko bolj silovito tudi na lokalni ravni, ko je okorela mestna oblast pred popolnim sesutjem prav ob koncu evropske prestolnice. V razmerah brez vizij se zdi včasih Sizifov posel uveljavljati nek konkreten koncept. Zdi se, da veliko opazovalcev še tik pred začetkom ni prav verjelo, da EPK sploh bo. Podobno bi ga pozabili kot smo naglo pozabili univerzijado, razen seveda grozeče odškodnine za njeno odpoved. Spet drugim se je zdelo, da bo vse skupaj zgolj kulisa. EPK je iz dneva v dan gradil mozaik zgodb, pletel nevidne niti kot v kakem Calvinovem mestu in nas pravzaprav vse skupaj presenečal. Novo samozavest so dobile raznotere javnosti, dogajala so se sodelovanja in interakcije, skorajda vsakdo se je tako ali drugače spotaknil ob kulturo, v mesto so prišli drugi, bodisi kot ustvarjalci bodisi kot konzumenti. Delne raziskave že kažejo pozitivne učinke. Priliv zasebnega in javnega denarja je bil letos v mesto znaten in vložek se je gotovo obrestoval. A še bolj pomembna je nova samozavest, ki je posledica mestotvornih procesov, ki razkrajajo ruralni model, ki v Mariboru ni nepomben že vsaj od konce druge vojne naprej. Meščani so tudi s pomočjo EPK dojeli, da so lahko sami krojači svoje usode in da prevladujoči katastrofizem in fatalizem nista edino naravno stanje.

EPK je pokazal, da premore Maribor – in z njim vzhodna Slovenija – dovolj odprtosti in lastnega kreativnega potenciala za samozavestno pozicioniranje v državi in Evropi.Ne gre zgolj zato, da obstajajo številni projekti, ki imajo izrazit potencial za prihodnost. Bolj gre za sunek v smer spremembe razmišljanja tako pri snovanju kot pri izvedbi kreativnih idej. Če bomo s to smerjo nadaljevali, bo možen globlji in obsežnejši premik. Maribor je na prelomni točki. Mora uveljaviti kreativnost in inovativnost kot svojo prednost. To mu bo nenazadnje omogočilo resen pristop do evropskih sredstev, ob siceršnjih rezih edinega razvojnega denarja. Potem bodo meščani lahko res meščani in potem bodo v mesto prihajali tudi drugi. Maribor je letos tako ali drugače dokazal, da ni nujno zgolj kraj, koder se - kot je nekoč dejal Bregović - ustaviš le, če ti poči guma. Bo politika - tako lokalna kot državna - tokrat dovolj pametna, da bo mestu spodrezanih korenin tokrat dala priložnost? Bo Slovenija dojela mariborsko sporočilo kot nagovor ali zgolj kot beračenje? Prav kultura bo preizkusni kamen.