Periskop: Še nekaj zgodb iz oglasov

Zato tu in tam kar tako začnem brati oglasnik: to mena nek poseben način pomirja, resetira – vsa ta ponudba življenja in stvari, kakor da se sprehajaš pomestu, ali bolšjaku, na katerem nikoli ne veš, kaj boš našel. Na bolšjakih je mogoče najti veliko dragocenih antikvitet, v oglasih pa se zaiskrijo polnokrvneosebnosti, tudi majhne – a ne nepomembne – nabolšjak odvržene, skrite pripovedi. Te drobne zgodbe se večkrat izkažejo za mnogo večje, bolj korpulentne, in te imajo pri meni prednost, prav tako, kot če bi bile s Kvatrića.

izvirnik/original

Nekaj najboljšega kar se tiče moško-ženskih odnosov je občutek, da se vseskozi dogaja nekaj zelo pomembnega, vedno znova nekaj zelo pomembnega, tudi kadar je povsem nepomembno. To je vedno udarec resničnosti in tudi ko je posredi zgolj bežen pogled na ulici, poživlja. Zanimive so te drobne situacije, iz katerih se ne razvije nič, razen srečanja pogledov v velikem mestu. 

Nekoč sem videl oglas, v katerem je tip iskal žensko, ki se je takrat in takrat vozila v tem in tem tramvaju ... Očitno se je naknadno začel jeziti nase, ker je ni prosil za številko, zazdelo se mu je zelo pomembno, in najbrž si je zamišljal, kako ženska njegovega življenja zdaj hodi nekje po mestu, povsem izgubljena – in on ne le, da ne ve, kje ona zdaj je, ampak se mu niti ne sanja, kdo je. Tip ve samo za številko tramvaja in čas, in je na žalost najbrž malo precenil moč oglasnika, v katerem se v glavnem kupujejo in prodajajo rabljeni avtomobili. 

Ko sem se spomnil na to, sem vzel svežo številko Plavega oglasnika, ker ga imam ravno doma (ne bi mogel reči, da karkoli kupujem, a nikoli se ne ve), in prelistal, da bi našel še kakšen temu podoben oglas. In ga najdem, piše tako: „Prosim gospo s Kozale, naj se mi javi, izgubil številko, vnuk v Zagrebu, zadnje št. mob. 102.“ Oglas sem citiral v celoti, le brez njegovega imena, morda lahko pomagam, če gospa s Kozale morda spremlja to stran (verjetnost je mala, a tudi za oglasnik ni kaj dosti večja) ... Bilo je torej tako: ona je pripovedovala, zdi se, o tem, da ima vnuka v Zagrebu in on se je zaljubil. Dala mu je celo svojo številko in zdaj čaka, da bi jo poklical, ampak on, ubožec, je njeno številko izgubil. Niso ravno „Najini mostovi“, je pa vseeno zgodba. Temu pravimo kratka zveza. Morda sta sedela na kakšni klopci in jima še ni uspelo iti niti na skupni sprehod. 

Če sem že odprl ta oglasnik, bi rad citiral še en oglas, ki se navezuje na tistega prvega, kjer tip piše: „Iščem mlado, prelepo in bogato dekle iz Zagreba, pripravljeno na poroko in pomoč pri mojih projektih.“ Spet sem izpustil ime, naj se punce kar same malo potrudijo. Tip zveni izredno podjetno – v tem našem kapitalizmu bi mu znalo celo uspeti. 

Vseeno pa sem enkrat videl oglas, ki me je prav zares fasciniral, glasil se je tako: „Iščem korpulentno žensko za resno zvezo (prednost Kvatrić)“. O tem oglasu sem kasneje večkrat pripovedoval, da bi zabaval družbo in ga v šali komentiral ter ugibal, kdo in kakšen je ta tip, ki je oglas napisal; vsakič se mi je avtor tega oglasa vse jasneje izrisoval pred očmi. Čez čas sem ga videl popolnoma jasno: precej len, a hkrati tudi zelo racionalen pri varčevanju z energijo, seveda tudi sam debel, se pravi korpulenten, ni mu do dolgih sprehodov, ki ga utrujajo, svojo resno vezo pa bi, če bi bilo možno, želel splesti kar tu, nekje v bližini trga Kvatrić. Čez čas mi je prav tako postalo jasno, da ima dotični oglas, čeprav se ne zdi tako, najverjetneje romantičen efekt. Zamislimo si, da neka korpulentna ženska nekje v bližini Kvatrića prebere ta oglas. Pa saj ona se mu mora oglasiti! On išče prav njo! On ne išče kar tako neke ženske, zanj niso „vse iste“ (kot vsem ostalim), ampak romantični prst usode zdaj cilja točno vanjo: korpulentna, Kvatrić! Čestitamo, mojster! Tako je treba v življenju – točno vedeti, česa si želiš. 

Preprost, z besedami skromen oglas včasih skriva v sebi celo zgodbo. Obstaja še en tip zasebnih oglasov, precej manj vesel, ki pa zna biti zanimiv. Zgodbo namreč lahko skriva tudi osmrtnica, pravzaprav prav ta vseskozi poskuša podati zgodbo o tragični izgubi, a ta žanr zelo redko izpade stavrno – osmrtnice so si med sabo zelo podobne, individualnost bolečine se zato utaplja v običajnosti. Lani sem bil v Sarajevu, kjer mi je znanec kot zanimivost pokazal osmrtnico – ti. žalostni spomin – katere ton je bil povsem individualen. Moj znanec je to osmrtnico nosil v denarnici, skupaj s še nekaj izrezki iz časopisov, ki so po njegovi oceni lahko bili natisnjeni izključno v Bosni. S telefonom sem fotografiral to osmrtnico, tako da imam besedilo tega spominjanja na nekega Bora (priimek izpuščam), ki je umrl pred dvema letoma in kjer izpod fotografije pokojnega piše: „Dragi moj kolega Boro, ravno preživljam svoja največja življenjska razočaranja, zato mi dovoli, da se obrnem nate in ti rečem: nimaš razloga, da bi ti bilo za čim žal. Naužila sva se vsega, živel si, pil si. Jaz sem te naučil, kako se zapravlja denar, zdaj pa naj najini stiskaški ženi trpita ob vsem tem silnem denarju. Pritiskam na Boga, da bi poskrbel za najino skorajšnje snidenje in Bog mi odgovarja: postavi se v vrsto in čakaj, nisi sam. 
Tvoj Dževad-Panta.“ 

Takšno spominjanje je na prvi pogled smešno. Prav zares sem se smejal, ko sem to prvič prebral, a ko ta smeh mine, je treba priznati: res se vidi, da sta on in kolega bila ekipa. In da mu ta drugi manjka. 

Kaj nam je torej pri tem tako smešnega? V žanru novinarskih nekrologov se živi redno obračajo na mrtve, kot da bi jih slednji lahko slišali – ampak ne gre za to. Smešno je to, da se Dževad-Panta resnično obrača na svojega kolega, ne le fiktivno, izgleda, kot da se Dežvad-Panta resnično pogovarja s kolegom Boro, ob pijači in tožbah nad stiskaškima ženama, seveda pa ni izključeno niti to, da je Dževad-Panta kaj malega popil, medtem ko je sestvaljal to besedilo – nič ni bolj logičnega od tega, da človek popije kakšen kozarček na obletnico smrti svojega starega pajdaša. To spominjanje je pravzaprav smešno prav zato, ker je tako živo – za razliko od ostalih „spominjanj“, to resnično priča o odnosu in prijateljstvu, pa tudi o osamljenosti preživelega kolega. Niso „Najini mostovi“, niti ni „Gora Brokeback“, je pa vseeno zgodba.

In še nekaj: glede na imeni juakov je precej očitno tudi, da ta zgodba presega nacionalne delitve in da je, lahko bi se reklo, multikulturna – četudi sam pravzaprav ne verjamem, da bi bila Boro in Dežvad-Panta pripadnika različnih kultur. Menim, da je zahodnjaška predstava multikulturnosti preprosto preozka, da bi zaobjela Bosno, pa tudi malo širše, saj sta Boro in Dževad-Panta več kot očitno živela na isti način, drug drugega sta učila „kako se zapravlja denar“, ne meneč se za „kulture“, „muslimansko“ ali „krščansko“ – kar bi njunemu odnosu prav gotovo naknadno pripisal kakšen amerikiziran scenarist, ki bi si Dževada najbrž predstavljal s fesom, Bora pa s šubaro. 

Vendar pa sta Boro in Dževad-Panta, vsaj tako se mi zdi, protagonista bosanske kulture po starem modelu, še pred vsemi temi zgodbami o identiteti, ki jim ni konca. Onadva sta najverjetneje pripadnika neke starejše ali srednje generacije. Kakorkoli že, sam verjamem, da tudi danes težko ločiš mlade urbane Bošnjake, Srbe ali Hrvate glede na samo kulturo življenja. Tako kot tudi na Hrvaškem po načinu življenja ali neki očitni, specifični kulturi ne moreš prepoznati hrvaškega Srba. Zakaj govorim o tem? Zato ker se pri nas prav vsaka zgodba z multikulturnimi elementi mora vrniti na vas, k folklori, v preteklost, ali med poudarjeno religiozne, medtem ko je v urbani zgodbi za skoraj vse like značilna moderna svetovna kultura, ne glede na narodnost. 

Če povzamem, čisto mogoče je, da „multikulturne“ zgodbe, ki jih Zahod tako obožuje, z vračanjem k folklori in religiji le spodbujajo poudrajanje razlik, namesto, da bi jih „umirjale“. Saj moraš najprej poudariti razlike, da bi jih potem lahko umirjal ... Če se jih sploh trudiš umirjati. Veliko naših multi-kulti zgodb konča v neizogibni tragiki, v ti. neuspehu multikulturnosti, v njenem večno melanholičnem, programiranem porazu, ki je v teh zgodbah tako rekoč poanta. 

Sodobni, urbani svetovni konteksti niso primeren teren za književnost in narativnost take vrste. Sodobna, tako imenovana urbana (oznaka ni najbolj posrečena, a o tem kdaj drugič) književnost, kot tudi urbana glasba nista nikoli tako močno zaznamovani s temo identitete – poskušata dati obliko naši modernosti, kakšna je-takšna je, in ne večno obnavljati pripovedi naše domnevno prvobitne navezanosti na fundamente (pa tudi na fundamentalizme). 

Sam sem prav zaradi tega poudarjenega zapleta z identiteto ujet v past, v kateri se pogosto, zavestno ali ne, posredno promovira „kulturni“ esencializem in identiteta kot glavna (če ne tudi edina) socialna paradigma, pogosteje kot se formira kakršnakoli druga vizija kulture. Kakorkoli že ogrožena je, pa tako v Bosni, kot drugje na Balkanu obstaja tudi ta skupna, svetovna, moderna kultura. Ta Zahodu ni ravno zanimiva („to imajo tudi doma“, ne zdi se jim „specifično“), a njeno zanemarjanje in zatiranje v pripovedih, prilagojenih zahodnemu svetu, je na neki način tudi prilagajanje podobi plemenske vojne, podobi iz katere se ne vidi izhoda, podobi, ki to vojno tako rekoč kulturno cementira. 

V takih zgodbah – vsa čast izjemam – zelo pogosto ne vidim nič osvobojajočega, prej neko vrsto poudarjanja „usodnega“ tradicionalizma. 

Boro in Dževad-Panta sta, nič kriva, nič dolžna, spodbudila te moje digresije, saj ona – vsaj tako se mi zdi – nista pripadnika različnih kultur, ampak samo narodnosti, oba pa sta hkrati delnici bosanske svetovne kulture. Ni nujno, da sta pri tem tudi nujno „urbana“, v površnem smislu, kar želim povedati je – ni nujno, da sta Boro in Dževad-Panta „rokerja“ ali kaj temu podobnega, ampak preprosto nista, kot se temu pravi, obremenjena. Takšne tipe in njihove zgodbe imam rad – pa tudi usodo te njihove skupne, svetovne, pravzaprav moderne kulture – vse to me zanima veliko bolj kot vse zgodbe tipov z resničnimi ali imaginarnimi fesi in šubarami. 

Na tisto osmrtnico bi lahko gledali zgolj kot na bizarnost, a zgodbe se včasih odpirajo prav tam, kjer jih ne pričakujemo. Lahko bi rekli tudi – kjer je smeh, tam se vedno skriva kakšna zgodba. Kajti smeh je trenutek, ko „dojamemo“ zgodbo – ni smeha brez konteksta, zato se ljudje, ki se ne razumejo, ne morejo smejati skupaj. Smešna plat ne uničuje človeško in socialno zanimive zgodbe. Gospa s Kozale, kot tudi pokojni kolega Boro, sta odsotna sogovornika in naslovnika nekogaršnjih osamljenosti. 

Četudi okorni, so njima namenjeni stavki v časopisih nenamerna poezija. Zato tu in tam kar tako začnem brati oglasnik: to me na nek poseben način pomirja, resetira – vsa ta ponudba življenja in stvari, kakor da se sprehajaš po mestu, ali bolšjaku, na katerem nikoli ne veš, kaj boš našel. Na bolšjakih je mogoče najti veliko dragocenih antikvitet, v oglasih pa se zaiskrijo polnokrvne osebnosti, tudi majhne – a ne nepomembne – na bolšjak odvržene, skrite pripovedi. Te drobne zgodbe se večkrat izkažejo za mnogo večje, bolj korpulentne, in te imajo pri meni prednost, prav tako, kot če bi bile s Kvatrića. 

Prevedla: Staša Pavlović