Novim skupnostnim vrtovom naproti

Če so mnogi mislili, da se na zemlji gojijo le rastline, so se v zadnjem letu lahko prepričali, da na vrtovih lahko zrastejo tudi odnosi. Vzajemna solidarnost, prijateljstvo, tovarištvo, skupnost zacvetijo v trenutku, ko jih zalijemo s pravo mešanico želja, potreb, prijateljstva, veselja.

Matej Zonta, koordinator projekta Skupnostni urbani vrt, Urbane brazde

Pred dobrim letom dni, 11. novembra 2011, se je na hladen in meglen dan čez oblake pririnilo zadnje jesensko sonce. Če bi ostalo le pri tem, tega dne ne bi bilo več treba vlačiti v ospredje, še posebej ne v historiat Evropske prestolnice kulture. Poseben je postal zaradi meščank in meščanov Maribora, ki so se tedaj prvič zbrali na zapuščeni, z odpadki okrašeni parceli v neposredni bližini stanovanjskih blokov, kjer živijo. Z delavno akcijo so očistili zaraščeno površino in zasadili prve sadike avtohtonega sadnega drevja in grmičevja. Tovrstne delovne akcije so se ponavljale še v naslednjih mesecih, vse dokler ni s pomladjo zaživel prvi skupnostni urbani eko vrt v Sloveniji.

V manj kot letu dni so ob Pekrskem potoku zrasle lope, gredice za invalide, čebelnjak, vrtiček semenske knjižnice, igrala za otroke, skupnostni objekt, opremljen s fotovoltaiko, prodnate stezice ... in organizirana skupina vrtičkark in vrtičkarjev, združenih v društvo Urbani eko vrt. Prav slednje in pa povsem novi načini samoupravljanja skupnega je tisto, kar presega ustaljeno pojmovanje vrtov v mestih.

Tistim, ki vrtičke še vedno razumejo le kot košček zemlje, na katerem pridelaš nekaj solate in krompirja, skupnostni vrt širi obzorja pridelave. Če so mnogi mislili, da se na zemlji gojijo le rastline, so se v zadnjem letu lahko prepričali, da na vrtovih lahko zrastejo tudi odnosi. Vzajemna solidarnost, prijateljstvo, tovarištvo, skupnost zacvetijo v trenutku, ko jih zalijemo s pravo mešanico želja, potreb, prijateljstva, veselja. Tega napoja je bilo v zadnjem letu, od tistega hladnega, a vendarle sončnega novembrskega dne, na vrtu v Borovi vasi veliko.

Morda marsikdo tega ne bo opazil, a za mnoge je skupnostni vrt postal drugo, če ne že prvo domovanje. Ko vidiš vrtičkarje, da tudi v dežju odločno ostajajo na vrtu in da sredi poletne pripeke v senci pod pergolo prebirajo romane, veš, da je vrt več kot le korenje in paprika. Ko jih obiščeš na sestankih, kjer razrešujejo nesoglasja in snujejo načrte za prihodnost, veš, da je skupnostni vrt zaživel in da navkljub občasnim nestrinjanjem presega vsa pričakovanja.

Da se iz družbe atomiziranih posameznikov začne oblikovati skupnost vrtičkarjev, je potrebna mala iskra in vztrajnost na tej poti novih odnosov. Skupnostni urbani eko vrt v Mariboru je pokazal na možnost oblikovanja prostora in gojenja odnosov. Pokazal je tudi zmožnost lokalnega prebivalstva, da gradi skupno in skupnost in to brez prevelikega poveličevanja in idealiziranja, kajti težave seveda so bile, so in zelo verjetno bodo tudi v bodoče. Vprašanje je le, ali smo jih sposobni rešiti s kolektivnim naporom.

Pomen mariborskega primera danes odmeva v širši regiji in je nedvomno pripomogel k novim iniciativam in pobudam, ki prihajajo z Vrhnike, iz Kranja, Kamnika, Ljubljane, Domžal, Slovenj Gradca ... To so le nekatera mesta, kjer se oblikujejo zamisli o novih skupnostnih vrtovih. V nekaterih primerih so občine že pokazale pripravljenost za nove ureditve zelenih površin za skupnostno rabo, skoraj povsod pa ostaja težava finančna podpora takim pobudam in nerazumevanje prednosti skupnostnega ekološkega vrtičkarstva.

Občine, ki imajo razpoložljiva, a neobdelana zemljišča, naj si bodo kmetijska ali stavbna, bi morale za simbolno zakupnino dati ta zemljišča v skupno rabo prebivalstvu. Izgovarjanje na nekakšne plane in načrte o pozidavi, ki na teh zemljiščih še desetletja ne bodo realizirani, je ravnanje za kapital in proti potrebam prebivalstva. Dokler zemlje ne zaduši beton, naj na njej rastejo rastline in diha skupnost, kajti glede na potrebe prebivalstva bi bilo nujno ustvariti vsaj en skupnostni vrt v vsaki mestni četrti - to ne velja le za mestno občino Maribor. Zemljišče še zdaleč ni edina prepreka, še večja ovira je pridobivanje javnih sredstev. Pa čeprav je to v prvi vrsti težava mestnih planerjev in nekaterih dežurnih estetov.

S pomočjo financiranja takega projekta je možno ustvariti celostno urejena območja v zelo kratkem času. Seveda je za dolgoročno delovanje treba upoštevati in vključiti skupine vrtičkarjev v vse faze, od priprav do izvedbe in jim prepustiti odločanje. V kolikor ni razpoložljivih sredstev v mestni, državni ali drugi javni blagajni, pa je treba vedeti, da se bo skupnostni vrt razvijal in razvil, a bo za to potreboval več let, energije, volje in sredstev samih vrtičkarjev. Poleg tega pa skoraj zagotovo ne bo ustrezal estetskim standardom oblastnikov, ampak predvsem zmožnostim in znanjem vseh, ki so aktivno in prostovoljno prispevali k rasti še enega skupnostnega vrta.

Vsem novim pobudam zato svetujemo, da si zagotovijo zemljišča v neposredni bližini čim bolj gosto poseljenega dela mesta, da se organizirajo, izobražujejo, sestavijo idejni načrt ureditve, ki bi kar najbolj ustrezala njihovim potrebam, željam, kulturi, zgodovini, in si kolektivno zarišejo principe, na podlagi katerih bodo delovali. Če je mesto pripravljeno odstopiti zemljišče, a nima sredstev za ureditev, naj to ne predstavlja nepremostljive ovire. Bo pač na voljo le ena manjša lopa za vse vrtičkarje, potke bodo travnate, igrala bolj improvizirana. Kjer pa poleg sredstev ni možno prepričati ne občine in ne države, da odstopita košček zemlje, ostane vsem prebivalcem domišljija in iznajdljivost - brez tega ne zrase noben vrt, niti skupnostni urbani eko vrt v Borovi vasi.