Množični morilec Tadića, Dodika in patriarha

"Iz odlomka je jasno, da se Nikolaidisu eventualno lahko sodi zaradi marksizma - kot je to precizno v odličnem komentarju pripomnil Srećko Horvat. Nikolaidis nacionalno paradigmo obravnava kot drugorazredno, čeprav ne ukinja nacionalne identitete ("sem Srb, sem pa tudi delavec"), no, nacionalno zgodbo vidi bolj kot obešeno zastavo za katero se kot za pisanimi zavesami z orli, šahovnicami ali zvezdami - izvaja kraja."

Izvirnik/original

Začnimo od medijske histerije in kričečih naslovnic ter poiščimo njene vzroke. Na naslovnici podgoriških Danov, dne 14. 1. 2012 piše "Rankov svetovalec poziva k množičnim umorom". Pustimo ob strani to, da je neprofesionalno in kmetavzersko, da se v naslovu, pa še to na naslovnici, nekoga imenuje privatno in obče ter, da se ignorira dejstvo, da bralcu ni potrebno vedeti, kdo hudiča je zdaj ta, avtorju očitno do dometa potu blizek Ranko, osredotočimo se raje na to, da se tukaj nekoga poimenuje in še to v povezavi z množičnimi umori, tako pa tudi mora biti, saj je vse, ki pozivajo k umoru ene osebe - recimo, da se ta oseba imenuje Andrej Nikolaidis, ali pa k umorom milijard Johnov Doejev - potrebno takoj identificirati, locirati, aretirati in pripeljati pred kamniti obraz pravice.

En dan po Danu beograjski Kurir, še en od najbolj branih dnevnih časopisov na Balkanu, prinaša naslov: "Škandal: Treba je bilo ubiti Tadića, Dodika in patriarha!" In zopet se naslov nanaša na istega tipa, tistega, ki zagovarja množične umore v Danih, s tem da je v vmesnem časom zmanjšal ambicije in prešel na posamezne atentate, da bi, očitno, obglavil Republiko Srbijo, Republiko Srbsko in Srbsko pravoslavno cerkev. Hujskač k umoru trojice, kakršnakoli že je ta, je že s tipkovnico ubil, potemtakem sploh ni nobene dileme, potrebno ga je takoj identificirati, locirati, aretirati in pripeljati pred, zdaj že namrščen, obraz pravice.

G-točka nacionalnega prabitja

V obeh primerih gre za pozive k linčanju, pritiskanju in zlorabljanju Andreja Nikolaidisa, ker je prav on po navedbah Danov in Kurira pozival k umorom, tako množičnim kot tudi umorom triade vladajočih. Morda pa je tudi v drugem primeru planiral množični umor, ostanek ljudske množice pa ni bil vreden poimenovanja, pač pa je bil samo nujna žrtev za dosego višjih ciljev histerije, kdo bi vedel ...

Pa poglejmo s čim si je odličen črnogorski in s strani Evrope nagrajen pisatelj Andrej Nikolaidis, kateremu sem nekaj zadnjih let urednik - tako, da takoj veste, da sem v navzkrižju interesov, ko z največjim užitkom in sigurnostjo ocenjujem njegovo fantastično literarno, publicistično in novinarsko delo - zaslužil naslovnice in pozivanje k linčanju? Katere G-točke se je Nikolaidis dotaknil, da vsi tako strastno skačejo in kričijo?

Pozabimo za trenutek reakcije, pač pa si raje oglejmo v čem se v inkriminiranem tekstu, v tekstu, v katerem se vsaj meni zdi pomembno in bistveno, sploh gre. Z mislijo, da sem Nikolaidisov urednik, verjamem, da sem pridobil določeno lahkotnost pri sledenju njegovega mišljenja.

V tekstu "Kaj je ostalo od velike Srbije", napisanem ob proslavi 20. obletnice Republike Srbske - države, ki je po Haagu nastala na srebreniškem genocidu, ki pa se v sami Republiki Srbski ne priznava, zaradi tega ne-priznanja pa tudi simbolično ponovno izvaja - objavljenem v E-novinama 11. 1.2012 ob 15:51 Andrej Nikolaidis govori o:

- tem, da je vsaka moč utemeljena na neprekinjenem nizu zločinov, ki se je skozi čas ideološko izravnal, faceliftingom polepšal, vse dokler ni postal konstitutiven, samoumeven in ogromen

- o tem, da avtor ni zagovornik naravnih stanj v družbi, ker naravo razume kot civilizaciji sovražno, pri čemer postavlja vprašanje, kaj bi potem moralo biti civilizacijsko (civilizirano) izhodišče?

- navaja, da bi to moralo biti dejanje razrednega boja izigranega delavca (kateremu ne negira tudi možnost nacionalne opredelitve), ki je dojel, da je temeljni antagonizem vsake družbe razredni

- da Republika Srbska ni avtonomen projekt bosanskih Srbov pač pa političnih elit iz Beograda

- da "Miloševićeva" politična elita še danes poskuša delegitimizirati črnogorsko vodstvo z obtožbami o kriminalu in korupciji, medtem ko je ne moti legitimiranje Republike Srbske kljub storjenemu genocidu, ter da je neodvisna Črna Gora nastala kot projekt protivojne pro-zahodne manjšine

- da črnogorska elita kot odgovor Beogradu instrumentalizira srbski imperializem, ter da resnica, kot običajno, ni ali-ali, pač pa in-in, kar samo pove, da je korupcija problem, ki ga je potrebno rešiti in da Beograd ciljano destabilizira

Bole delavec, dinamitar in pravičnik

Mogoče je dolgočasno, vendar je bilo hkrati nujno našteti s čim se Nikolaidis v tekstu ukvarja. Ker, če nihče ni zasledil, kakor tudi sam nisem, ni nikjer v tekstu pozivov na množične umore, prav tako pa tudi ne na atentate, niti ni postavljanja temeljev za koncentracijska taborišča, prav tako ne grajenja ostrostrelskih gnezd, prav ničesar ni v njegovem tekstu, zaradi katerih razlogov so razpisali tiralico zanj. V glavnem se vsi medijski šerifi sklicujejo na sledeči odlomek kot na zakon, katerega simbol v tem primeru ni univerzalna peterokraka zvezda, pač pa nacionalni dvoglavi orel:

"Civilizacijsko izhodišče bi bilo tudi, če bi Bole (Božidar Stanišljević, 61, delavec v športni dvorani, v kateri se je odvijala proslava, trenutno v preiskavi - op. K. L.) uporabil dinamit in puške, katere je skril v dvorani, v kateri so voditelji, duhovniki in umetniki proslavljali dvajseto obletnico obstoja RS. Če bi Bole, recimo, nezadovoljni delavec, ki je dojel, da so nacionalni in verski antagonizmi samo maska pod katero elita skriva temeljni antagonizem vsake družbe, razrednega. Če bi Bole, recimo, rekel: sem Srb, sem pa tudi delavec, zaradi tega bom pognal v zrak vse tiste, ki so me oropali - mar ne bi bilo to civilizacijsko izhodišče? Bila bi to, tudi poetska pravica. Ampak tu je, žal, razlika med fikcijo in realnostjo: fikcija, namreč, za razliko od realnosti, ima smisel. V realnosti pa bi Boletu sodili zaradi poskusa doseganja poetske pravice."

Iz odlomka je jasno, da se Nikolaidisu eventualno lahko sodi zaradi marksizma - kot je to precizno v odličnem komentarju pripomnil Srećko Horvat. Nikolaidis nacionalno paradigmo obravnava kot drugorazredno, čeprav ne ukinja nacionalne identitete ("sem Srb, sem pa tudi delavec"), no, nacionalno zgodbo vidi bolj kot obešeno zastavo za katero se kot za pisanimi zavesami z orli, šahovnicami ali zvezdami - izvaja kraja. On kriči: ne pustite, da vas nacionalno instrumentalizirajo, to delajo le zaradi tranzicije vašega v njihovo, na to pa dobiva edini odgovor, ki nima nobene teže in, ki je že od začetka popolnoma zgrešen - nacionalistični - da sovraži srbsko nacijo in poziva k umorom. Tiralica se začenja s stopnje, ki je že vnaprej postavljena izven moči kot pasatistična, vendar zaman, za pasatizem ni nikoli prepozno. Omenimo še enkrat, da Nikolaidis nikjer ne govori o naciji, pač pa samo o politični eliti, prav tako pa, da trojko iz naslova Kurira, ki trdijo, da jim Nikolaidis s svojim tekstom grozi z atentatom, sploh v tekstu ne poimenuje. No, tisto kar piše kot da ne piše, pač pa se očitno razume kot nekaj drugega, ne ponuja drugega načina mišljenja in ni Boga pri ogroženem nacionalnem in vedno bo tako in samo takrat se bo rujno vince pile, čeprav če se bo nadaljevala tendenca kraje, bomo kmalu nazdravljali iz naprsnika, ampak koga briga ...

Za politiko očiščenih računov

Če pes ne bi sral, bi ujel zajca, se govori na Hrvaškem, in s to ključno slovnično pogojno pogodbeno konstrukcijo govori o nemogočem. Prav tako tudi Nikolaidis piše svoj inkriminirani tekst. K temu še dvakrat uporabi besedo recimo, ki se lahko svobodno prevede tudi kot zamislimo si ali domišljajmo si, kar pove, da vpelje hipotezo v tekst, da govori o Boletu kot zaželeni fikciji in grenko zaključi odlomek z dejstvom, da fikcija "za razliko od realnosti, ima smisel." Plaz nesmiselnih in neutemeljenih obtožb, ki so se zgrnile na Nikolaidisa - vključno z razvpitim bogatim opravljivcem Emirjem Kusturico, ki napoveduje novo tožbo proti Nikolaidisa, tokrat zaradi fiktivnega boletovega terorizma brez nacionalne oznake, kar je za Kusturico celo delen napredek - kaže, da je realnost resnično nesmiselna, celo nadrealna.

Povrh vsega, pa se Nikolaidis v zadnjem odstavku zavzema za inkluzivno pozicijo in-in, kar je jasno že po tem, da je njegov delavec tudi Srb. S tem poudarja vsestransko polaganje svojih računov, čiste račune na vseh straneh. "Ko bi Podgorica zmanjšala krajo in aretirala tajkunsko drhal, pritisk s strani Beograda s tem ne bi postal slabši, pač pa bi zagotovo bil manj učinkovit.". Ampak to nobenega ne briga, ker se vsem gre za politiko očiščenih računov, s fanfarami. To pa ne gre brez nacionalne zgodbe, katero celo Nikolaidis ne izzove popolnoma, ker je to pač jalovo in neka druga večja tema, ne samo toliko kolikor je Republika Srbska, za razliko od recimo Kosova, utemeljena na mednarodno priznanem genocidu. Kar zopet ne pomeni, da na Kosovu ni bilo genocida, ampak to je neka druga zgodba, za katero se bodo zopet uporabljali isti dobri stari nazi-spinovi, in za katere bodo umirali neki novi sinovi.

Modra utopija

Na koncu se mora dodati tudi nekaj za kar mesto ni na koncu, saj ni važno, ampak vsseno: Andrej Nikolaidis je svetovalec predsednika skupščine Črne Gore za - vidi vraga, pa on je profesionalec v svobodi! - kulturo in svobodo javnega komuniciranja. Del komentarja in mnenje pisatelja Andreja Nikolaidisa, ki trenutno opravlja funkcijo svetovalca, se je dvignilo na stopnjo državne politike Črne Gore. Z globokim vdihom in solzo v očeh lahko rečemo: srečno naključje, da je tako, saj bi se v takšno Črno Goro morda kmalu začela preseljevati kolona intelektualcev z vsega sveta, pripravljeni dati svoje pršice utopiji pravice in solidarnosti, a ne sezonski ruski tajkuni, čigar utopija je modre barve, barve toplega morja in plavolasih silikonskih spremljevalk.

To pa ne bo možno, dokler se ne identificirajo, locirajo, aretirajo in pripeljejo pred pisni obraz pravice, tisti, ki pozivajo k linčanju enega in edinega zagovornika svobode in pravičnosti, pa čeprav je to lahko tudi Andrej Nikoalidis.

Prevedla Ivana Komel