Mirko Halilović: "Delovati izven škatle"

Koncerti odzvenijo, zavese se zagrnejo in pesmi živijo nekje v notranjosti. Vse to ni doseglo Velenjčana Mirka Halilovića, industrijskega oblikovalca, ki še vedno ne ve, kaj pomeni tabla EPK ob vstopu v mesto. Zven besede ga malo spominja na NPK, gnojilo za rastline. In tako bo do avgusta, ko bodo na velenjskem jezeru, kamor se gre včasih skopat, postavili skupek nenavadnih kupol. Ogromne oblinaste jezerske živali, dela Elvisa Halilovića, se pač ne bo dalo spregledati.

INFO:
Od 26.8.2012 dalje bo na pomol ob čolnarni privezano plavajoče mesto – srečevališče umetnosti, oblikovanja in ekologije. Plavajoče mesto bo rezidenca za umetnike iz raznih evropskih držav, ki bodo v izolaciji odpirali nove dimenzije umetniškega ustvarjanja. Objekt bo služil tudi kot izobraževalna platforma samozadostnega bivanja. Vodeni ogledi bodo organizirani vsak dan med 16h in 19h. 

Komaj 25-letni industrijski oblikovalec Halilović, snovalec lastne znamke Ondu, je Velenjčan z dušo in srcem, ali bolje, s srcem in rokami. Dizajner, ki z miško klikne manjkrat kot zareže s krožno žago, bo avgusta v sklopu EPK na fantastičnem velenjskem jezeru postavil "geodezični ekološki plavajoči objekt". Gre za samooskrbno vasico geodezičnih kupol na medsebojno povezanih splavih, ki bo nudila svoj prostor mednarodnim umetnikom v Tednih izolacijske umetnosti. Skupina bo od ostalega sveta izolirana, pa najsi gre za fizično ali informacijsko povezanost prek spleta, telefonov in drugega. Po avtorjevem mnenju bo izolacija umetnike spodbujala k drugačnemu razmišljanju in odpirala nove dimenzije ustvarjalnosti, osvobojene kopice nepotrebnih informacij sodobnega vsakdana.

Izolacijski tedni bodo le prvi v vrsti kulturnih in drugih dogodkov, ki bodo gostovali v geodezičnem ekološkem objektu. Predvidena doba tega visokoekološkega in nizkotehnološkega samooskrbnega objekta je namreč pet let. Eksperiment odlikuje predvsem perspektiva povezovanja umetniških praks z obrtništvom in industrijo v prihodnosti, vse z velikim poudarkom na razvoju lokalnih virov. Projekt, ki bi v idealnem scenariju lahko zaživel do te mere, da bi imel brezposelni Mirko celo novo službo. Seveda, če bo sreča mila, domači obrtniki pa malo bolj kooperativni kot do sedaj. Kakorkoli - če bi tudi drugi slovenski kraji premogli letnike 87 s takšnim kreativnim zanosom, potem se za prihodnost ne gre bati.

Elvisa sem, šokirana nad njegovo mladostjo, srečala sredi vročega poletnega opoldneva ob njegovi prvi kupoli na Titovem trgu. In ga potem spremljala v delavnici, na jezeru in na vikendu.

Se mi zdi, da imaš zelo rad Velenje.

Edino, kar še je od Velenja za imeti rad, je narava. Samo mesto mi več ne ustreza; preveč enormnih nakupovalnih centrov, vsepovsod ogromni reklamni plakati, nobene urejenosti, vse v imenu profita in številk na bančnem računu. Imamo pa gozdove, jezera, hribe, pet minut s kolesom na vsako stran in si tam.

Pretiravam, ugibam: morda tvoje navdušenje nad kupolami izvira iz "Titovega" značaja tvojega mesta? Vsi enakopravni? Prostori s krožnim tlorisom, podobno kot okrogle mize, so demokratični: denimo starogrške, rimske, turške terme, ki naj bi bile na voljo vsem slojem prebivalstva. Pod kupolo pač nihče ne stoji v kotu.

Lahko temu rečemo tako, vendar neke hude simbolike pod kupolami, razen tega, da omogočajo povsem drug način bivanja, ni. Sicer sem res poskušal postaviti kupolo v Sončnem parku z nekakšno okroglo mizo za mlade v sklopu manjšega botaničnega vrta; ta ideja na žalost še ni bila realizirana.

Za kupole sem se odločil predvsem zaradi njihove majhne teže, ker so lahke, šele pozneje sem ugotovil, kakšne prednosti vse ponujajo.

Velenjčan v podzavesti verjetno ne nosi kupole, prej obliko piramide, strme štirikapne strehe velenjskih "kintekunt", naselja nekdanjih vikendov za rudarje ob jezeru.

Kolega Albin pravi: "Zbudimo se v škatli, delamo v škatli, da si z zasluženim lahko kupimo škatlo, s katero se bomo vozili do drugih škatel; ko pridemo v domačo škatlo, vzamemo škatlo in prižgemo škatlo, na kateri so ljudje v svojih škatlah." Že davno nazaj je podobno razmišljal tudi R. B. Füller, ki je populariziral idejo o geodezični kupoli. Kupola ima nekatere lastnosti, ki jih konvencionalna gradnja ne more replicirati. Še danes nastajajo variacije tega objekta, jaz poskušam predstaviti svojo.

Najboljše lastnosti geodezičnih kupol torej so?

Poglej! (Pokaže na komaj tretjino kubičnega metra veliko skladovnico finih letvic v svoji delavnici nekje v hribih velenjskega zelenega zaledja.) Za kupolo uporabimo bistveno manj materiala, tudi do 40 odstotkov manj kot za pravokotne objekte iste tlorisne površine, saj je kupola zelo lahka struktura. Tole je denimo ves material, ki ga potrebujemo za celo kupolo premera pet metrov! Z ekipo štirih ljudi jo lahko sestavimo v pičlih dveh urah. Ima najboljše razmerje površine glede na volumen prostora. Je samonosilna in vzdrži enormne sile, pravzaprav večja, kot je, in višja, kot je frekvenca kupole, bolj močna je. Zrak v kupoli se giblje dosti bolj dinamično, saj nima t. i. mrtvih kotov. To omogoča bistveno lažje hlajenje in ogrevanje objekta. V primeru uporabe kupole kot rastlinjaka rastline rastejo bolje. Pa tudi super je videti!

Kako bo poskrbljeno za bivalno ugodje? Tvoje videnje visokotehnoloških bivališč?

Slej ko prej se bomo morali odreči vsem nepotrebnim luksuznim dobrinam, ki nas obdajajo, oziroma jih zmanjšati na neko razumno mero. Današnja družba in njena "ekonomija" sta popolnoma zgrešeni.

Konstantne rasti na planetu z omejenimi viri pač ne more biti! Zato se poslužujem predvsem tehnologij, ki nimajo velikega vpliva na okolje. Verjamem v enostavne, a učinkovite rešitve. Kot so peči, izdelane iz gline z dodatkom papirja, ki zgori in ustvari zračne mehurčke - ti pa potem služijo kot izolacija. Pa ogrevanje iz praznih aluminijastih pločevink, ki lovijo sončno toploto. In tako dalje. Skratka, nobenih materialov za vesoljska plovila, prosim. Raziskujem tudi rešitve in načine gradnje, ki so jih uporabljali naši predniki. Nekatere sodobne tehnološke rešitve so seveda dobre, a jaz raje delam z lokalnimi materiali, za katere je v veliki meri jasno, kako se bodo obnašali in od kje jih bodo prinesli. Mislim, da samo s tehnološko dovršenostjo ne morem rešiti naših težav, potrebno se je vrniti k osnovam. Nekdo nas je pač prepričal, da je železobetonska hiša za bivanje boljša od hiše iz butanih sten. In mi smo to vzeli za sveto. No, na plavajočem mestu bo vse, kar potrebujemo, in še več.

Izšolal si se za industrijskega oblikovalca. Tvoje kupole, zdaj celo več njih v skupku plavajoče vasi, pa so že merilo arhitekture, celo urbanizma. Velik preskok!

Neskončna rast, neskončno nekih naprav, ki ponujajo zatopljenost v drugi svet, po mojem mnenju ne ponuja nobene pametne prihodnosti. Žal pa se večina oblikovalcev ukvarja le s tem. Mene pa to neskončno klikanje v prazno na računalniku pač odbija! Iz povsem eksistencialnih in osebnih razlogov sem se znašel, kjer sem. Želim razviti in oblikovati samozadostno enoto, ki si jo lahko privošči praktično vsak. In vse sisteme v njej. Vključno s sistemom za razvoj zdravega pridobivanja

hrane, saj nam le energetska samozadostnost ne omogoča vsega. Hitro mi postane dolgčas, zato vedno iščem nove stvari, novo znanje. Ko bi se le hitro našel ta, ki me bo tudi finančno podprl! Na čakanju imam še deset projektov, produktov, katerim moram nameniti pozornost.

Arhitektura je umetnost, kjer je poleg trdnosti in funkcionalnosti pomembna tudi lepota, v drugih umetnostih pa je (tako ali drugače) lepota sploh bistvena. Kje se pri tem projektu zgodi preskok iz tehnološkega projekta v umetniškega, če se?

Uf, naj razmislim. Da je nekaj očem prijetno, je vsekakor dobra stvar. Na žalost se tega pri nas ne zavedajo kaj dosti. Ta projekt je še popolnoma odprt za novosti glede videza, tudi funkcionalnosti, končna forma še ni dorečena. Skozi pretekle projekte sem ugotovil, da je najbolje sproti improvizirati. Kar je narisano na računalniku, morda v resnici ne deluje. Recimo: prav včeraj sem iz projekta odstranil eno kupolo, namesto katere bom postavil dvignjeno platformo in dodal objektu nov nivo. Dejansko gre pri plavajočem mestu predvsem za funkcionalnost. Ne želim postaviti objekta, ki bo sam sebi namen, želim ustvariti uporabno testno platformo, na kateri bodo potekali takšni in drugačni dogodki in srečanja.

Verjameš, da je kupola oblika prihodnosti?

Kupolo v prihodnosti najverjetneje nameravam uporabiti kot rastlinjak, v katerem bo zaključen sistem pridelave zelenjave in gojenja rib. Glede bivanjske uporabnosti še nisem popolnoma prepričan in prav zato postavljam plavajoče mesto. Tam se bo ugotavljalo, ali deluje. Sam se seveda z veseljem preselim v takšen objekt, za ostale pa še ne vem ...

Sanjski razplet projekta kupol?

Izpeljava vsakega detajla do konca, tako kakor je zapisano in zamišljeno. Letos bo postavljena osnovna platforma, ki jo treba dodelati in v prihodnosti izpeljati do konca.

Velenje je kot krpanka različnih prostorov, ki živijo vsak s svojim značajem in oblikovnim pečatom. Čaka mesto še četrt kupol? Bližina jezera se zdi kar pravšnja.

Okoli jezer na žalost ni več mesta za gradnjo takšnih podvigov, imamo pa vodno gladino. Zato tudi plavajoče mesto.

V zadnjem času narediš več rezov z žago kot pa klikov na miški. Si zadovoljen?

Delavnica za obdelovanje lesa je najboljša stvar, ni težko delati tudi po dvanajst ur, če te stvar veseli! Žagovina, smola, dvajset kubikov lesa, žagini listi, mizarski ponk, obliči, orodje! To so mi najljubše stvari, to so moje novodobne igračke! Gradim plavajoče mesto, projekt, ki se sanja in oblikuje že dve leti, zdaj sem zelo zadovoljen - vsak dan nekaj novega, noben kos lesa ni isti.

Pa preidiva iz oblike na vsebino (ta je tako nenavadna za naš vsakdan, da smo ji morali nameniti malo več časa). Kakšno bo življenje plavajočega mesta?

Takšno, kakršno nam je namenjeno. Na plavajočem mestu ne bo stresa, medijskega pregovarjanja in bombardiranja, ne bo reklam, položnic, trgovine. Vendar se bo delalo! Uporaba računalnikov in mobitelov v času tednov izolacije bo prepovedana. Ko bodo ti tedni končani, se bo lahko vsakdo udeležil plavajočega mesta, saj je ena izmed poglavitnih dejavnosti izobraževanje ljudi.

Kako bo prihod umetnikov, čeprav izoliranih, vplival na življenje v Velenju?

Velenje bo izhodiščna baza, kjer bomo umetnikom odtujili njihovo 'odvečno' lastnino. Potem pa kanu pa plavutke pa gremo! Nekaj interakcije z mestom torej bo, Velenje bo nekakšen terminal.

Koga oz. kakšne dogodke bi po tvojem mnenju plavajoče mesto lahko gostilo? Bo mesto premično ali za vedno zasidrano?

Mesto je zamišljeno kot samozadostno mesto, tudi v finančnem smislu. Nočem objekta, ki bi ga morala stalno podpirati neka druga institucija. Prav zato bo nabor dejavnosti pester. Izobraževanje,

tedni izolacije, akustični koncerti ... Super bi bilo, če bi nam uspelo ponuditi prenočišča. Možnosti so neskončne, ena izmed idej je bila celo postavitev več manjših enot, kjer bi vsaka ponujala nekaj za oživitev turistične ponudbe Velenja. Sicer pa bo plavajoče mesto večino časa zasidrano daleč stran od kopališča. Edini dostop bo možen s pomočjo plovil na vesla ali veter.

Bi bilo plavajoče mesto, postavljeno nekje na suhem z lepim razgledom, lahko tvoj dom?

Definitivno, kupole se lahko s pomočjo tunelov združujejo v večje enote. Ena desetmetrska kupola in par manjših bi več kot zadostovalo za eno lepo družino!