Kiš, Una in Bosna

Morda najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil od Kiša, je občutek odgovornosti do časa in družbe, v kateri živim. Njegova etika in moralna nepodkupljivost. Vse ostalo mi je bilo manj pomembno. Stil, ideje, metafore, fabule, vse to so samo vzorci na platnicah enciklopedije razpada, ki je ne bomo nikoli dokončali.

Izvirnik/original

V nekem bezgovem grmu zraven Unadžika sem našel zeleno kroglo polno vode in zlatega unskega peska. Obala je dišala po rečni travi in ribah, po šašu, ki se je s padcem vodostaja počasi prebil na vodno gladino. Vonj po ribah, ki se je širil po obali, ni bil stvaren, predstavljali smo si pač, da tako dišijo ribe in da se ta vonj vpija v bujno vegetacijo polno kobilic, komarjev, rastlinskih uši in nočnih metuljev. Vonj je bil močan in skozenj sem si predstavljal ribji svet, ki so ga kasneje naselili z ljudmi in njihovimi življenji.

Prva bližina so ribe, žabe in želve. Najpristnejši občutek je držati ribo v rokah. Po tem se njen vonj za več ur zadrži v tvojih dlaneh in ti ta vonj zadovoljno vdihuješ. Postrvi so najlepše: potočna vretenca z rdečimi in črnimi pegami po mišičastem telesu. Imajo tolsto plavut, prav kakor lipani in sulci. Tisti, ki ima tolsto plavut, je ribji plemič, dostojanstven, drugačen od običajnih klenov, mren in podustov. Tisti, ki ima tolsto plavut je bil od nekdaj okusnejši od ostalih rib. Čuden je ta občutek občudovanja rib, čudna pa je tudi želja, da to občudovanje spraviš v svoj želodec. Najzanimivejši ribji organ so škrge, rdeče, skoraj krvave in ostre, z majhnimi zobci, na katerih se lahko porežeš. Potem pa je tukaj še ribji mehur, s pomočjo katerega ohranjajo ravnotežje med gibanjem, in pa neizbežne luske. Ko nad vodo čistiš ribo, so luske povsod, po rokah, lepijo se na kožo, izgubljajo se v oblačilih, kakor da bi želele še vsaj za trenutek podaljšati spomin na svoje kratko življenje. Luske so majhna ogledalca, v katerih ljudje vidijo sebe, reko in vse isto, kar naseljuje rečne obale, apnenčaste nasipe, pjeskare*, zelence* ali dubljake*. V njih vidimo, kako okorni smo, ko drsimo skozi vodo, kajti oblika rib je nanadomestljiva, atletska in lepa. V primerjavi s človeškim telesom.

Če si pravi ribič, potem je težko dočakati jutro in izhod na vodo. Še posebej če imaš rad muharjenje, lov z wasser-kroglo in površinskimi muhami, kajti to je ponoči skorajda nemogoče, razen v primeru, da imaš vid vodomca ali da mesečina osvetljuje vodo kot v Disneyevih filmih. Strast do ribolova je posebna strast in z njo ostaneš zaznamovan do konca življenja.

Zelena krogla je bila polna vode in zlatega unskega peska. To je bil Aleph, v katerega sem umestil svet svojega otroštva. To je točka v času in prostoru, v kateri se nahajajo vsi dogodki, živa bitja, predmeti in drugi pojavi v naravni harmoniji. Predvsem je tukaj reka: voda in ribe. Trave, drevesa in žabe. Želve, ki sem jih odkrival na obalah malih potokov, kakšnih sto metrov pred srečanjem z Uno ali Krušnico. Kače bodo prišle kasneje, ko se bom umaknil stran od vode in začel raziskovati kopno. Ko se bom povzpel na Hum, kjer so nekoč davno, tako Lopašić, izkopavali srebro. Na Ravnik, ki se nahaja na vrhu Huma. In kjer bodo za potrebe partizanskega filma izkopali globoke rove. Po končanem snemanju rove obraste trava, v njih pa se začne zbirati deževnica in paglavci. Nekdo je rekel, da so to luknje, ki so jih povzročile letalske bombe iz druge svetovne vojne. Ta resnica je bila neizpodbitna, v njo smo verjeli kot v sonce, luno in Uno. Zeleno kroglo sem si sposodil pri Borgesu. Ko rečem Borges pomislim na Danila Kiša. Ko rečem Borges morda pomislim tudi na sceno iz maja leta 1992, ko stojimo za preluknjanimi tovornimi vagoni na železniški postaji v Bosanski Krupi in gledamo, kako gori z metki obstreljeno poslopje železniške postaje. Ti metki imajo na svojem zrnu dve barvi: rdečo in črno. Ne smemo zamešati barv na svinčeni srajčki metka s tistimi barvami, ki jih najdemo na telesu potočne postrvi. To sta dva ločena in nepovezljiva svetova. V tem poslopju sem, še preden je bilo požgano, iz nekogaršnjega stanovanja vzel Borgesove Izbrane pesmi (CK3, Beograd, 1982), ki jih berem že zadnjih 19 let.

Ko rečem Kiš se spomnim spalnice svojih staršev in zakonske postelje, na kateri sem v samo enem dnevu prebral 7000 dni v Sibiriji Karla Steinera. To je bilo leta 1983. Najprej sem bral Steinera, potem pa sem na tretjem programu Radia Sarajevo slišal nekaj odlomkov iz Kiševe radio novele ali radio romana. Kar me je najbolj navdušilo, je bila fraza, ki se je vseskozi ponavljala: Gospod moj! To je ta blesk, začudenje (kot pravi Kundera), ki ga začuti bralec med branjem, čeprav svojega občutka ne želi in niti ne more pojasniti.

Glas igralca je bil globok in impresiven. Vzvišenost, patetika in iskrenost. Zgodba je bila nenavadna, z atmosfero, ki me je spodbudila, da sem začel iskati Kiševe knjige. To je bilo že davno, od takrat sem prebral za celo morje odvečnih knjig, ki sem jih po hitrem postopku ekskomuniciral iz spomina. In kasneje sem ugotovil, da se vse napisane, pomembne knjige (tudi tiste s samega začetka) združujejo v eno veliko enciklopedijo, prav tako kot postaje v Jugoslovanskem voznem redu železniškega, avtobusnega, ladijskega in letalskega prometa Eduarda Sama. In da si samo s takšno novo enciklopedijo lahko pridem do dna in preživim devetdeseta leta na hribovitem Balkanu, v Bosni in Hercegovini. Preživeti vojno in vse njene grozote tako, da uloviš kontinuiteto s preteklostjo, ta preteklost pa bo odslej, za vse, ki so bili v vojni, za vselej ostala čas do aprila 1992. Čudežna meja, ki je višja celo od Berlinskega zidu. Kar je utopičen podvig, most skozi čas in prostor, most, čez katerega ne pride nihče, virtualen most zgrajen iz besed, s pomočjo katerega se bosta dva časa združila kot dve vodi. Kajti most je tako ali tako samo prostor začasnega prebivanja, na mostu se ne da živeti.

Morda najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil od Kiša, je občutek odgovornosti do časa in družbe, v kateri živim. Njegova etika in moralna nepodkupljivost. Vse ostalo mi je bilo manj pomembno. Stil, ideje, metafore, fabule, vse to so samo vzorci na platnicah enciklopedije razpada, ki je ne bomo nikoli dokončali. Kot barve reke Une, ki jih je na desetine, a se še dalje razvejujejo v na stotine odtenkov. Kot barve v zeleni krogli, kjer je prostora za ves izginuli svet. Z ribami, žabami, želvami in kačami. In tu bo najmanj prostora za ljudi in njihove biografije. To bo neka osebna in morda povsem nepomembna zgodba, v kateri se nepomembnost prepleta s težnju k predstavljanju vsega - z najmočnejšim nagonom ustvarjanja, kot je napisal Bruno Schulz v knjigi Republika sanj. Na kratko - govorila bi o ribah in mestu, o ribah in človeškem zlu. O travah in unskih ladjah, o vojnem zločinu, saj je nemogoče napisati knjigo samo o reki in rastlinah. Poskušal sem pobegniti od etične literature, saj sem se je prenasitil, a mi pobeg seveda ni uspel, ugotovil sem celo, da je to (zame) edini možen način pisanja po Omarski in Srebrenici. Če želim biti iskren do literature. To je moj Aleph, Vozni red in Enciklopedija. Zveni skorajda neresnično: Kiš, Una in Bosna. Enciklopedija travme.

*Pojasnila:

pjeskar - del reke z rumenim, peščenim dnom

dubljak - rečna globina

zelenac - na nekaterih predelih reka ustvarja bazene - majhna jezera zelene barve

Prevedla: Staša Pavlović