HIŠA PRAVLJIC PO ČEVLJARČKOVI POTI

Resnica je, da se "in živeli so srečno do konca svojih dni" ne zgodi ravno za vsakim vogalom in da se je s takimi rečmi pač treba sprijazniti, pa kljub temu je prav to včasih tisto, kar človek potrebuje. Pravljice so lahko včasih najboljša tolažba in najboljša spodbuda za upanje v boljši svet. Prav pravljice se nas lahko dotaknejo na poseben, čisto otroški način, in morda se ravno tu skriva vzrok tega, da se nas je prav po tihem in čisto nežno dotaknil tudi risani film z izjemno pravljičnim naslovom: Hiša pravljic, ki smo si ga ogledali na enem izmed letošnjih kulturnih dni v kinu Udarnik v Mariboru. Tokrat so se naši učitelji v svet pravljic odločili popeljati starejšo populacijo naše šole, kar se marsikomu ni zdelo ravno pretirane evforije vredno, a vse naše "predskrbi" so bile popolnoma odveč.

Včasih nas kakšna stvar tako očara, da veliki možgani za nekaj trenutkov opustijo svoje naloge in se marsikaj zgodi na ravni nezavednega. Tako je bilo tudi tokrat. Čeprav nam kot zavednim predstavnikom najstniške generacije pravljice in vse, kar diši po otrocih, seveda ne bi smelo biti všeč, so izrazi na naših obrazih povedali dovolj o tem, da iz dvorane nismo odšli povsem ravnodušni. Pravljični junaki, ki jih že dobro poznamo iz zgodnjih trenutkov svojih življenj, so se tokrat prikazali v nekoliko drugačni luči in drugačnih zgodbah, še vedno pa je vsak od njih nosil sporočilo, ki daje pravljicam zdravilno moč. Dobro vedno zmaga, pa naj nam življenje navrže še toliko nasprotnih dokazov, zato delaj dobro, ker boš nagrajen in poplačan.

S tem, ko smo zapustili dvorano kina Udarnik, pa se pravljica za nas še ni zaključila, pač pa nas je popeljala na mariborske ulice. Nešteto takšnih in drugačnih trgovin je sicer zares čisto prava pravljica za marsikatero dekle, a po Mariboru se nismo sprehodili zaradi tega. Po ulicah nas je namreč vodila Čevljarčkova pot, po kateri je pred več sto leti vodila tudi preprostega, a iznajdljivega čevljarčka, ki je Maribor v srednjem veku rešil pred Turki. Zgodovinskega ozadja torej ni manjkalo, čeprav si je Maribor do danes pridobil že precej modernizirano podobo, pravljičnega ozadja tudi ne, in očitno je bilo to dovolj za še en prijeten in zabaven kulturni dan.

Teta Elenora je v risanem filmu, ki smo si ga ogledali, dejala, da človek nikoli ne bi mogel živeti brez sanj. Zato si upajte sanjati, včasih tudi podnevi in z odprtimi očmi (seveda ne pri pouku …). Upajte, verjemite in drznite si, če nekoliko povzamem še Walta Disneyja, predvsem pa se ne bojte še kdaj pa kdaj vzeti pravljice v roke. Verjemite mi, z gotovostjo lahko trdim, da vam ne bo škodilo.