Godrnjanje

"To je prav ta generacija mularije, ki mi gre danes na živce. Preglasni so. Arogantni. Ne vidijo v ničemer nobenega smisla. Agresivni so. Postavljajo se, nekritično, ali na nacionalno stran, ali pa na stran Amerike, o kateri pravzaprav nič ne vejo. Bulijo v svoje stvari in ne berejo knjig. Kar pa je še najhuje, mladi so, in kot vsi mladi, mislijo, da so pobrali vso pamet sveta in da prav oni morajo nekaj spremeniti. In seveda, mislijo, da mi nimamo pojma. Kot smo tudi mi mislili, da tisti rojeni v tridesetih ali štiridesetih nimajo pojma. Vem iz izkušenj, da je brez veze, da jim prepovedujemo ali sploh karkoli govorimo."

Izvirnik

Kot vsi ljudje, ki preidejo v zrela leta, sem tudi jaz včasih naklonjena k obtoževanju mladih ljudi. Ti niso resni, niso dovolj empatični, volja do življenja jim ni na zavidajočem nivoju, o navdušenju nad kakršnokoli drugo stvarjo razen nad kratko in učinkovito pozabo, raje niti ne bom govorila. Za tem navadno stoji tisto splošno primerjanje, ki se, kot že vemo, začne s stavkom: »Ko sem bila jaz v vaših letih…«, konča pa se z resigniranim kimanjem z glavo, ki bi verjetno moralo pomeniti, da vse to govorim tako ali tako samo sama sebi, ker oni tako ali tako tega ne bodo nikoli razumeli. Četudi pa bi razumeli, jih ne bo zanimalo. In tako gre to naprej, v nedogled…

Seveda, se tudi jaz dobro spominjam, da je predhodna generacijo podobno govorila meni. Ta predhodna generacija je imela svoje zgodbe, kot imam jaz svoje. Generaciji rojeni v tridesetih in štiridesetih letih so bile mlade takoj po Drugi svetovi vojni, prav tako pa tudi z njih nista mogla izleteti vzhičenost in navdušenje kot takrat, ko premešaš steklenico šampanjca. Preprosto, tako so bili priviti – svet je za njih bil pojav, ki se gradi in napreduje. Mnoge od nas je motil ta napredek, to mojo generacijo mislim. Ker smo mi bili mladi v času, ko je dotični napredek že bil narejen, in – kar se je zadevalo nas – ni bilo več potrebno garati na napredku, le uživati v njegovih koristih. Moja generacija je bila mlada v tako imenovanem času sigurnosti in stabilnosti. Ko sem bila študentka, sem lahko s študentsko žepnino z vlakom odšla v Trst, si kupila nove škornje in se tam spotoma tudi moderno ostrigla v kakšnem frizerskem salonu, ker je bilo splošne prepričanje takšno, da tisti v Trstu znajo vse bolje, kot teli naši v Beogradu. Kot spomin na potovanje sem ohranila piksno coca-cole in v njej kasneje spravljala svinčnike.

No, tole ni tekst o nostalgiji. Niti najmanj. Tole je tekst, ki poskuša razumeti, kaj se zdaj pravzaprav dogaja. Moja generacija je, torej, prvih dvajset, trideset ali pa tudi petintrideset let preživela v občutenje nekakšne sigurnosti. Niso obstajale zgodbe o vizah, nisi imel problemov, da greš v tujino z dinarji in jih tam v prvi menjalnici zamenjaš za valuto države, v kateri si se znašel, poročen par navadnih intelektualcev srednjega razreda, kot so na primer bili moji starši, si je lahko privoščil veliko in dolgo počitnikovanje vsako leto, v hotelu v centru Benetk na primer, niso pa niti razmišljali koliko daril in spominkov bodo prinesli z vsakega tovrstnega potovanja. Naj govori vsak kar hoče, vendar pa se jaz še vedno dobro spominjam, da se je živelo takrat povsem normalno in da so ljudje že marca planirali kako in kje bodo preživeli julij, zimske počitnice pa so si rezervirali že septembra. Točno se je vedelo, kdaj boš imel letne počitnice in koliko bodo le-te trajale, ne spomnim pa se, da bi ljudi toliko skrbelo glede morebitne odpovedi. Ne idealiziram, seveda so se nesreče vedno in povsod dogajale, bili so tudi brezdomci in ljudje brez stanovanj, bili so tudi ljudje katere je režim zatiral, vse to mi je jasno, pa vendar če pogledam v povprečju – je bil to čas varnega in dostojnega življenja.

Ko preživite trideset let svojega življenja v tovrstni varnosti in dostojanstvu, ko ste do tridesetega leta starosti obiskali že celotno Evropo po dolgem in počez, pa vas takrat udarijo s sankcijami in vas razglasijo za najhujše otroke od vseh, se ta reč še nekako da prenesti. Ampak, kaj pa tisti, ki so se šele rodili? Ki za tisto prejšnjo realnost sploh ne vedo? Tisti, ki jim je edina realnost ta, ki jo moja generacija gleda že zadnjih dvajset let?

To je prav ta generacija mularije, ki mi gre danes na živce. Preglasni so. Arogantni. Ne vidijo v ničemer nobenega smisla. Agresivni so. Postavljajo se, nekritično, ali na nacionalno stran, ali pa na stran Amerike, o kateri pravzaprav nič ne vejo. Bulijo v svoje stvari in ne berejo knjig. Kar pa je še najhuje, mladi so, in kot vsi mladi, mislijo, da so pobrali vso pamet sveta in da prav oni morajo nekaj spremeniti. In seveda, mislijo, da mi nimamo pojma. Kot smo tudi mi mislili, da tisti rojeni v tridesetih ali štiridesetih nimajo pojma. Vem iz izkušenj, da je brez veze, da jim prepovedujemo ali sploh karkoli govorimo.

Vse kar človek, po petdesetem letu starosti, lahko naredi, je da se usede in da gleda, trajanje takšno kot je. In zdaj sem tukaj, na tem mestu, ponavljam si mantro: resnično, oni niso imeli niti za en dan varnosti, niti en dan splošnega optimizma, niti en dan jasnega ponosa, ker obstajaš tak kot si, tukaj kjer si, v svetu kakršen je. Vse kar so dobili, so bile zgodbe o smrtonosnih nevarnostih seksa, o zlonamernosti tujcev, o kometih, ki samo še čakajo, da se zabijejo v nas in pokončajo vse tole naše trpljenje v katerem se nahajamo.

Mora biti neznosno, ko imaš petindvajset let in vse kar čakaš je dva tisoč dvanajsto leto, da vidiš, ali se bo konec sveta resnično zgodil ali ne. Meni je lahko, da godrnjam o tem, ker je mularija brezvoljna. Jaz sem na mostovih mahala z zastavicami. Oni skačejo z mostov. Nekaj zaradi besa in nemoči, a nekaj zaradi skunka.

Škoda, ker ne bom doživela in videla, kaj bo njihova močna točka, njihova duhovna podpora, ki bo povzročila, da se bodo počutili večvredne nad sledečimi generacijami. Vem pa, da bo nekaj, na kar se bodo oprli. Vedno je nekaj. Prevedla Ivana Komel