Cafe Nostalgija: Anatolski veter

Šele skozi ves multilingvalni šum sem razumel veliko muko in stari kurdski pregovor: očetje ozabljajo, sinovi se spomnijo.

izvirnik/original

Začetek letošnjega maja sem preživel med Kurdi. Istanbulski center Goethejevega inštituta nas je, četverico piscev iz antologije "Pogumnost spominjanja", ki jo je letos objavil najstarejši nemški časopis Die Horen, na daljni jugovzhod Turčije. Z menoj se leteli moj dragi prijatelj, hrvaški romanopisec in dramatik Slobodan Šnajder, ciprski pesnik Gürgenc Korkmazel ter turški pisatelj proze Murat Uyurkulak. Na tej pustolovščini smo imeli osem književnih branj v Mestih Mardin in Batman ter v Dijarbakirju, središču neobstoječe kurdske države. Da pa bi o tem vznemirljivem in neponovljivem potovanju povedal kaj koherentnega, dolgujem bralcu nekaj uvodnih pojasnil.

S Kurdi sem se prvikrat srečal Na Dunaju pomladi leta 1993. Bosna je tedaj gorela in nesrečne bosanske ženske so demonstrirale pred stavbo Združenih narodov, pridružili pa so je jim Kurdi. Znotraj, v jekleno-stekleni stavbi Vienna centra je potekala pomembna seja Združenih narodov o človekovih pravicah. Dokler niso napadli Bosne, nisem veliko vedel o Kurdih, kakor tudi tile ne vedo ničesar o Bosni, sem razmišljal, medtem ko sem gledal, kako nadute diplomatske riti hladnokrvno prečkajo telesa obupanih bosanskih demonstrantk, ležečih pred glavnim vhodom v zgradbo.

Bosna je gorela in to ni nikogar posebej ganilo, razen naših bratov Kurdov, ki so tja sicer prišli, da dvignejo glas proti krivici, ki se je dogajala njim. Ko so videli, kako nihče niti ne pogleda skupine nesrečnih Bošnjakinj, ki so na pragu svetovnega licemerstva prišle iskat pravico, so Kurdi solidarno pritekli, se izognili policijskemu kordonu in vzklikali:

»Bosna, Bosna – Kurdistan! Bosna, Bosna – Kurdistan!«

Prizor je bil skoraj tragikomičen: nad grmado plavolasih žena je plapolala slika temnopoltega kurdskega vodje z nemškim napisom »Es lebe Oçalan!« (Živel Oçalan!). V naslednjih dneh in letih sem veliko mislil na Kurde in Oçalana, vse bolj prepričan, da Bošnjaki doživljamo njihovo usodo. »Pravijo nam Turki, a so iz nas naredili Kurde,« je moja soproga, Bošnjakinja, skozi grenek, gost jok komentirala spontano dunajsko bratstvo.

Borba Kurdov za neodvisnost je za zdaj brez uspeha. Države Kurdistan ni na zemljevidih, kot se stvari odvijajo, pa je tudi nikdar ne bo. Potem ko so iraške in turške oblasti avgusta 2006 krvavo zadušile kurdski upor, so v Izmiru ujeli Abdulaha Oçalana, oblasti v Ankari pa so mu dosodile smrtno kazen. Ko sem gledal prizore Oçalanovega prijetja s prevaro, televizijsko sliko političnega voditelja nesrečnega ljudstva z leseno hruško v ustih, sem se spomnil njegove dunajske fotografije in v trenutku se mi je zazdel kot najbližji sorodnik. Osupnilo me je, da so se mediji in politiki v moji državi odzvali precej ravnodušno, celo brezčutno. naprej je vse znano: pod pritiskom mednarodne javnosti je bila obsodba spremenjena v dosmrtno raboto, ki jo zdaj opravlja na nekem sredozemskem otoku. Sicer v Turčiji živi okoli 15 milijonov Kurdov, še pet milijonov pa jih živi v Iraku, Siriji in Iranu.

Po več kot dveh urah letenja z orjaškim boeingom Turkish Airlinesa smo pristali v Mardinu, mestecu prav na sirski meji. Na poti od letališča do hotela smo opazili napis nad mestom iz velikanskih črk, s kakršnimi si pri nas nekoč lahko pogosto videl zapisano Titovo ime. Prevajalka je na naše vprašanje, kaj tu piše, odgovorila: »Častno in pošteno je biti Turek.« Parola nad mestom, v katerem so večinoma prebivali Kurdi, ni zvenela prav nežno in nedolžno, posebej ker je bil predel načičkan z vojnimi utrdbami, letališke zgradbe pa so bile zaščitene z bodečo žico. Poleg Turkov in Kurdov živi v mestu veliko Arabcev in Sircev, v daljni meglici biblične pokrajine pa se je videlo tudi sirsko mejo. Naša ljubka gospodinja Claudia van Raabe, direktorica istanbulskega Goethejevega inštituta, nas je seznanila z mestnimi znamenitostmi, opazno očarana nad svetom, ki ga Evropejci v glavnem merijo s predsodki.

Prvo branje smo imeli na univerzi Artuklu, eni redkih, kjer poučujejo kurdski jezik, in sicer kot sestavni del turške kulture. V mogočni univerzitetni avli so nas poslušali kurdski študenti, ki jim je Slobodan Šnajder pojasnil, kako so Osmani na visoki porti srbohrvaščino razumeli kot enega službenih jezikov, medtem ko sodobna Turčija te pravice ne ponuja svojim državljanom Kurdom. Njegove besede so na licih resonirale, a so ostale brez komentarja, diskusija, ki jo je načel Murata Uyurkulaka, turška literarna zvezda v vzponu, ki je govoril o potrebi po osvetlitvi genocida nad Armenci, pa je izzvala buren aplavz. Šele ob izstopu smo opazili, da univerzitetno zgradbo varujejo oboroženi policisti, kar je naša prevajalka pojasnila z bližino Sirije, kjer se dogaja državljanska vojna.

Spoznali smo, da so v mestu vse do začetka 20. stoletja živeli Armenci, danes pa da jih tu živi le še peščica. Obiskali smo nekaj njihovih praznih cerkva, pokol, ki so ga nad njimi izvršili Mladoturki, pa je v današnji Turčiji predmet žolčnih polemik in tabu, ki ga je pred svetom v največji meri odstrl nobelovec Orhan Pamuk. Toda če o pobitih Armencih oblasti dopuščajo vsaj dialog, hkrati brutalno in neusmiljeno obračunavajo z živimi Kurdi. Petega maja, ko smo dospeli v Dijarbakir, se je odvijal številčno obiskan pogreb dveh kurdskih upornikov, ki ju je dan pred tem ubila vojska. Desettisoče ljudi se je zbralo na trgu, da bi izrazili sožalje in obup ter protest proti državi in policiji. V množičnem ihtenju mase se je čutilo, kako malo je tam življenje vredno, hkrati pa njegovo izgubo močno obžalujejo.

Od Mardina do Dijarbakirja vodi moderna avtocesta – potovali smo skozi davno Mezopotamijo, kot da se spuščamo po času vse do Abrahama, očeta naroda, ki je bil po izročilu rojen tu nekje. Srečali smo velikanske vojne transporterje, ki prevažajo tanke. Življenje in smrt, resničnost in mit sta tu tako blizu. Prišli smo do biblične reke Tigris, ki se leno vije med olistanimi debli vrb in palm, v svojem mulju skrivajoča prah in ostanke civilizacije, katere dediči smo danes tudi mi. Tu so rojene vse podobe monoteističnega Boga, v imenu katerih se med seboj iztrebljamo še danes. Dijarbakir, ki nas je s svetlimi ulicami spomnil na Zagreb, ima dva milijona in pol prebivalcev, od katerih je 90 odstotkov Kurdov. Mesto je moderno, a obkoljeno s kasarnami, četrti, v katerih bivata vojska in civilna uprava, pa so ograjene z bodečo žico.

Nastop pred prepolno dvorano v kurdskem kulturnem centru Egitim Sen v Dijarbakirju je bil nedvomno vrhunec našega anatolskega potovanja. Gostitelji so govorili turško, meni in Šnajderju pa zatem prevajali v nemščino. Večina udeležencev pogovora je bila kurdskih piscev, ki so postavljali vprašanja o Bosni, Srebrenici, zločinu, ki je ostal nekaznovan. Mene so kot Bošnjaka spraševali o možnosti pomiritve na Balkanu in če se da normalno živeti po genocidu. Šnajder in jaz sva poskusila pojasniti naše aporije – Južni Slovani so treh veroizpovedi in govorijo isti jezik, tu pa je vera ena, jezika pa sta različna. Predstavnik kurdskega Pen kluba v osnutkih, znani kurdski pesnik Arjen Arî, ni hotel govoriti turško, temveč so njegovo govorjenje v kurdščini simultano prevajali v turščino, potem pa iz turščine nam v nemščino. Šele skozi ves multilingvalni šum sem razumel veliko muko in stari kurdski pregovor: očetje pozabljajo, sinovi se spomnijo.

Kurdski avtorji so dolgo govorili, predvsem o svoji nesreči, o tem, kako nimajo pravice do lastnega jezika in se borijo za kulturno avtonomijo in jih zato ubijajo. Tako kot Bošnjaki upajo, da bo Turčija sprejeta v Evropsko unijo in bo njihov problem tako rešen. Pravzaprav so bolj tožili kot spraševali. Želeli so, da podpremo osnovanje njihovega Pena, a ko sem o iniciativi spregovoril s predsednikom turškega Pena Tarikom Gunerselom, ki sem ga po vrnitvi srečal v Sarajevu, je skomignil: »Vrata so jim odprta, naj se vključijo v turški Pen.« Stara, znana zgodba.

Po vrnitvi v Istanbul, ki buči v lučeh bogastva in moči, slave in zgodovine, sem mislil na kurdske otroke, ki so nas čakali v mestu Dora, med grobnicami, starimi pet tisoč let. Ves razred nam je, v upanju, da bodo dobili drobiž, razigrano prepeval kurdske in francoske pesmice, ves razred angelcev brez prihodnosti.

Bosna, Bosna – Kurdistan! Te besede so mi hodile po mislih, ko sem se z gospo Claudio Hahn-Raabe sprehajal po nekem mostu na Tigrisu. Govorila je o lepoti turške glasbe, jaz pa sem razmišljal o dunajskem bosansko-kurdskem pobratimstvu, medtem ko nama je lase mršil topli veter Anatolije.

Prevedel Andraž Jež