BITI LAURIE ANDERSON

Kultna Laurie Anderson bo mariborsko dvorano Tabor obiskala 1. junija ob 21. uri: Četudi samo studijsko delo nikakor ne more v popolnosti prinesti tega koncertnega, pristnega in spontanega vzdušja, naj bosta tako "Homeland" kot tudi celotna diskografija Lauria Anderson za vse tiste, ki se še nikoli niste srečali z njeno glasbo, popotnica njenemu mariborskemu nastopu. Spletna transverzala vam omogoča hitro edukacijo skozi diskografijo, toda resnično podoživetje njene glasbe je možno le v živo. Na koncertu. Mi bomo zagotovo tam!

V Maribor prihaja Laurie Anderson. Morda pa bi se bolj promocijsko dodelana vaba za glasbene sladokusce starejše in mlajše generacije prebrala tudi takole: "V Maribor prihaja Laurie Anderson!" Kakopak s klicajem! In to je zagotovo, vsaj po glasbeni plati, eden od vrhuncev EPK 2012 Maribor. Seveda si kot avtor tega spisa pridržujem popolno pravico do lastnega mnenja v vseh pogledih, nivojih, percepcijah in refleksijah na prihod ene najbolj pomembnih ameriških glasbenih umetnic. V svoj malodane rokovski bran bom že na začetku povedal, da sem kot glasbeni navdušenec že v gimnazijskih dneh najprej spoznal Laurie Anderson in šele potem za marsikaterega pravovernega rokerja bolj pomembnega in kakopak medijsko prepoznavnega njenega družinskega sopotnika Louja Reeda. Toda vrnimo se na pričetek zgodbe Laurie Anderson in Maribora. Tisti decembrski dan, ko sva z Alešem Štegrom prihajala v Vetrinjski dvor na predstavitev produkcijsko-svetovalnih parov, ki bodo dokončali in nadaljevali programske zasnove EPK 2012, naju je pogovor zapeljal tudi na njegov projekt Dvanajst. Dvanajst mislečih z različnih področij umetnosti in filozofije, ki v Mariboru pogledujejo in premišljujejo včeraj, danes, jutri. Kot član oddelka za neklasično glasbo pri EPK 2012 Maribor sem takrat predlagal ... uganete koga? Laurie Anderson. Laurie Anderson s klicajem! A takrat sem skozi megleno in deževno potovanje proti Mariboru skušal pesniku Alešu razložiti svoj prav na ... bolj ali manj humoren, nadrealističen, toda vsekakor tehten način.

Laurie Anderson je tistega poletja povila svoje zadnje studijsko delo "Homeland" – zvočni zapis njenih koncertov, performansov, političnih pamfletov in filozofskih razmišljanj o svetu, v katerem živimo, ob poudarku na njeni rodni ameriški grudi in ameriški politiki do preostalega planeta. Na albumu je tako in drugače prisoten že omenjeni Lou Reed. Toda še bolj pomemben podatek je ta, da je na albumu Homeland sodeloval Kieran Hebden, za glasbene poznavalce bolj znan kot Four Tet, zagotovo eden trenutno najbolj pomembnih in izvirnih ustvarjalcev znotraj široke palete elektronskega glasbenega žanra. Pevsko podporo kultni ameriški multiumetnici je prispeval Antony Hegarty, frontman skupine Antony And The Johnsons, njen prav tako newyorški sokrajan John Zorn pa je poskrbel za pihala. Oblikovalsko podobo celotnega glasbeno-filmskega formata je prispeval znameniti ameriški oblikovalec John Gall. Kakšen fantastičen glasbeno-umetniški paket! Maribor je pravo mesto za njen drugi obisk Slovenije. Za njen prispevek k premišljevanju včeraj - danes - jutri.

Navsezadnje sem nekje prebral, da je večji privrženec njenega opusa od mene le Marko Crnkovič, ki je Mariborčan. Ali je potrebna še kakšna dodatna promocija v smeri njenega obiska? Vedno je potrebna in dobrodošla. Še posebej v času, ko popularna glasbena umetnost pri nas, ne glede na svojo komercialno ali alternativno usmeritev, ni sorazmerna z medijsko komercializacijo. Zaradi neadekvatne obravnave glasbeni umetniki in njihova dela potemtakem doživljajo medijsko razvrednotenje in posploševanje, ki v najhujšem primeru prinaša le umetniško diskreditiranje. In upornosti v uporu do takšnega stanja sem se kot popoln glasbeni samorastnik učil predvsem skozi glasbeni opus Laurie Anderson.

Kdo je pravzaprav Laura Phillips Anderson?

Rojena leta 1947 v predmestju Glen Ellyn pri Chicagu je kot najstnica igrala violino – inštrument, ki je postal njeno najbolj prepoznavno orožje glasbenega eksperimentiranja – v chicaškem mladinskem simfoničnem orkestru. Selitev v New York ji je prinesla diplomo iz kiparstva Akademije likovnih umetnosti na prestižnem kolidžu Bernard, ki jo je kronal častni doktorat na umetniški šoli Univerze v Columbii. Četudi ji je pozornost svetovne glasbene scene omogočil singel "O Superman", ki bo leta 1981 dosegel drugo mesto na znameniti UK Pop Charts, to ni bilo njeno prvo glasbeno delo. Že leta 1977 je Laurie Anderson izdala svoj prvi studijski posnetek "It's Not The Bullet That Kills You, It's The Hole", ki je napovedoval njen glasbeno-umetniški in, lahko rečemo, tudi življenjskofilozofski slog, v katerem se umetnik zoperstavlja vsaki obliki banaliziranja in klišejskega razvrščanja, ki ga prinašajo ustaljene in komercialno vodene oblike popularne glasbe. Tenka črta, ki tako globoko loči izvirno glasbeno umetnost in konfekcijsko popkulturo zabave. Skratka, več kot dovolj atributov v prid razlagi, zakaj se tako osemminutna avdio-video inštalacija "O Superman" kot tudi enajst drugih del Laurie Anderson hrani v newyorškem Museum Of Modern Art - MOMA. Zimzelena skladba "O Superman", ob kateri se bodo skozi različna avtentična razumevanja njenega bistva oplajale še generacije in generacije avantgardnih glasbenih in drugačnih umetnikov, se je znašla na njenem prvencu "Big Science".

Sledil mu je konceptualni album "Mister Heartbreak", ki ga je med drugimi zaznamovala zaključna skladba "Sharkey's Night", v kateri se kot pripovedovalec pojavlja kultni ameriški pisatelj William S. Burroughs. Leta 1984 je Laurie Anderson zaključila svoje umetniške metamorfoze z izjemno televizijsko uprizoritvijo "Good Morning Mr. Orwell", ki je bila, kot ste lahko ugotovili po letnici, navdahnjena z romanom "1984" Georga Orwella. Toda za podpisnika teh vrstic in, upam si trditi, tudi za marsikaterega glasbenega privrženca Laurie Anderson je monumentalno in epohalno delo njene celotne glasbene kariere pravzaprav koncertni film "Home Of The Brave". Četudi ni bil deležen komercialnega uspeha, je predstavljal vrhunec njenega glasbenega izraza. Koncertni film, ki je nastal iz posnetkov njenih nastopov poleti 1985 v newyorškem Park Theatru, je Laurie režirala sama. Ta glasbeno-filozofski kabaret, ki se je naslanjal na pesmarico albuma "Mister Heartbreak", bo ostal zagotovo v spominu po tangu, ki sta ga na odru uprizorila Laurie Anderson in William S. Burroughs z brezosebno masko na obrazu. Nekaj tako "brezosebno preudarnega" so v glasbeni umetnosti prejšnjega stoletja na odru in v svojih videospotih izvajali le umetničini "bratje po orožju", kultni The Residents. V izvedbi "Sharkey's Night" so ostali prekriti obrazi vseh, razen Laurie Anderson, a to nam ni skrilo fantastične glasbene ekipe, ki je pospremila "Home Of The Brave" v antologijo popularne glasbe - med drugim kitarista Adraiana Belewa (King Crimson), tolkalca Davida Van Tieghema, klaviaturistke Joy Askew ... in kakopak famozne in, če si sposodim besedno igro srbskega novinarskega kolega, avantgardne šamanske ženske, Laurie Anderson.

Laurie Anderson, ki je pela z laringofonom, pritrjenim v grlu, plesala v futuristični obleki, ki ji je služila kot telesno tolkalo, in igrala na svojo danes že kultno električno violino z magnetnim trakom. Ko je VHS-posnetek "Home Of The Brave" priromal v moje roke, nekje na koncu gimnazijskih dneh, so moji bili občutki identični kot pri astronomih, ki odkrijejo novi planet zunaj sončevega sistema. Kajti v poslušalčevem planetariju subkulturne pripadnosti punk, hardcore in kitarski noise godbi se je Laurie Anderson za vedno vtisnila v spomin kot glasbenica, ki razširja obzorja z istimi nameni, z enako družbeno ozaveščenostjo in moralno držo, le z drugačno, samosvojo, unikatno avtorsko zvočno-lirično izpovedjo. Meni do takrat povsem neznano. Četudi bo Laurie Anderson v svit izdaje svojega zadnjega albuma "Homeland" novinarjem dahnila, da nikoli ni bila naklonjena improvizacijam, bi si upal trditi, da je marsikatera nastala globoko v njeni zavesti, da se pri glasbi kot pri kiparstvu končni izdelek oblikuje s potezami, ki ostajajo in se za vedno obdržijo. Album "Homeland" je tako v veliki meri naravni in narativni zaključek skoraj triletne koncertne "improvizacije", ki jo je Laurie Anderson predstavljala na koncertnih odrih po vsem svetu. Nastal je kot t. i. "work in process", živa koncertna materija, ali če parafraziram Jacka Kerouaca, "na cesti". Na globalni cesti spajajoč vse meridiane življenjskega prostora tega planeta, na katerih je mogoče našo prihodnost premišljevati skozi glasbo. Četudi samo studijsko delo nikakor ne more v popolnosti prinesti tega koncertnega, pristnega in spontanega vzdušja, naj bosta tako "Homeland" kot tudi celotna diskografija

Lauria Anderson za vse tiste, ki se še nikoli niste srečali z njeno glasbo, popotnica njenemu mariborskemu nastopu. Spletna transverzala vam omogoča hitro edukacijo skozi diskografijo, toda resnično podoživetje njene glasbe je možno le v živo. Na koncertu. Mi bomo zagotovo tam!

DISKOGRAFIJA:

Big Science (1982)

Mister Heartbreak (1984)

Home of the Brave (1986)

Strange Angels (1989)

Bright Red (1994)

The Ugly One with the Jewels (1995)

Life on a String (2001)

Homeland (2010)