András Gerevich (Madžarska): PRIHAJAJO DNEVI POEZIJE IN VINA

(1976) je madžarski pesnik, scenarist in prevajalec. Njegovo poezijo odlikujeta jasnost in odsotnost metafore. Doslej je izdal tri pesniške zbirke v madžarskem jeziku, pred kratkim pa je v izboru Georgea Szirtesa izšla tudi antologija njegove poezije v angleškem jeziku. Njegove pesmi so bile uvrščene v antologije, objavljal je v različnih literarnih časopisih in revijah. Podpisal se je tudi pod številne prevode mnogih pesnikov in pisateljev, med drugim je prevajal tudi Seamusa Heaneyja in Davida Lyncha.

Več o projektu si lahko preberete na tem naslovu.

Eduarda Escoffeta iz Španije, ki bo prav tako letošnji gost na Ptuju, lahko podrobneje spoznate na tem naslovu.

Vse o posameznih dogodkih projekta si lahko preberete na tem naslovu.

 

András Gerevich

Družinske počitnice

 

Zaradi te sem te peljal v Firence -

je oče pokazal na Boticellijevo Venero.

Tak je bil tvoj oče, ko me je vzel -

se je mati ustavila pred kipom Davida.

Desetleten sem se rad plazil le

po stolpih, ruševinah, skalah,

tekal sem gor po polžastih stopnicah

in v krogu po kupoli katedrale.

Saj je oče popolnoma drugačen, sem si mislil,

bolj star, debel, bolj kosmat,

toda jaz bom tak, ko bom velik.

Oče se spomni mojega začudenja: Zaradi te?

A ko vidim Davidov kip,

se pubertetniško zmedem.

 

Ribiči na bodrogu

 

Lupiš krompir na bregu Bodroga,

medtem ko sekam drva na kup,

vsevprek pripoveduješ, smeješ se,

ritem sekire meri najin čas.

Kovački in rjave penice čivkajo

v ščavju. Kot mirna ribiča

se usedeva. Rad bi stisnil

toplo ptičje telo, otepanje.

Kot na koncu napetega laksa

riba, ki se upira vlečenju,

se ne predaš mojemu objemu,

ko ne izpustim tvojega telesa.

Padeva drug na drugega, s peskom

se mi napolnijo usta, ogenj ugasne.

Kot riba v črva,

ugriznem tvojo prsno bradavico.

Desire

 

Strast je ozko, postano stanovanje,

glasno od prometa glavne ceste,

parfumi v vrsti pred ogledalom,

a hladilnik je prazen, kljuka se lepi.

Ta strast je dom najlepšega moškega,

ki ga nikoli ne najdeš doma,

ker spi v stanovanjih drugih moških,

vendar zapeljuje s stotih fotografij.

Nalepi mednje svoje slike,

nosi njegove spodnjice, zlezi v posteljo,

vzemi njegov priimek - če se priseliš,

si lahko samo kos pohištva.

 

Letni časi

 

V nedeljo smo pobegnili v gozd igrat se:

tekli smo, v glavi mi je šumelo od ščebetanja,

čebele in hrošči so brenčali okoli mojega obraza;

skrili smo se za debla in grmovje,

da bi oprezali za sprehajalci.

Sonce je zeleno sijalo med trepetavimi krošnjami,

lovili smo se in postali razbojniki;

preplezali smo skale: bil sem močnejši

kot kamen, hitrejši kot kuščar, spretnejši.

Toda pulover se je strgal, v ustih sem imel pesek.

Vsak moj korak se je do kolen pogreznil v listje:

mrgolelo je mravelj, skoraj se je premikalo,

in pokalo, kot bi se lobanje jate mrtvih

ptic drobile pod listjem -

vrgel sem se vanj, čeprav sem se bal.

Naj me v njem skrije tema, pod njim sem čutil

vlažno zemljo, njen surovi vonj. Zeblo me je in

vstal sem, sneg se mi je topil na obrazu,

pronical pod obleko. Zmrznil mi je na koži,

stisnil me je in moje telo je postalo sneg.

 

 

Prevedla Gabriella Gaál