Blogi

Upam, da bo Maribor s projektom Evropske prestolnice kulture doprinesel k zbližanju ljudi in zgodovine in iz tega oblikoval nekaj novega. Če pa bo to potekalo še z roko v roki z revitalizacijo in morebitno novo usmeritvijo starega industrijskega mesta – toliko bolje.

Dnevnik so v času bivanja v Črni Škatli na trgu Generala Maistra v Mariboru pisale študentke Mojca Kac, Helenca Kerin in Živa Gajšek, ki so zasnovale projekt bivalne enote BlackBox (Črna Škatla).

Ko sem prvič prišla v Maribor, na obisk k prijatelju, ki tu študira, smo se po ogledu mesta ustavili na Glavnem trgu. Medtem ko so moje radovedne oči begale po pročeljih stare arhitekture Maribora, sem rekla prijatelju: "Tukaj bi rada živela, to je mesto po moji meri, majhno in praktično, ima dušo," in tako je misel ostala, globoko ukoreninjena v meni, v upanju, da bom nekega dne prišla za malo dlje. Ko sem se vrnila v rojstno Hrvaško, so tako minevali dnevi in mesece, zavzeti s fotografiranjem...

Z ustreznim opisom razstave kot celote in njenih posameznih delov ter možnostjo dotika lahko pripomoremo, da si slepi in slabovidni ustvarijo predstavo o tem, kar vidijo ali kaj naj bi videli, in do tega tudi ustvarijo odnos.

Javni zavod Maribor 2012 in podjetje Šahohlačnik d.o.o vljudno vabita vse mlade šahiste, da se udeležijo 2. turnirja za Veliko nagrado EPK za mlade.

V sklopu Priložnost za vse – Evropske prestolnice kulture EPK Maribor 2012, bo v sodelovanju z Evropskim kulturnim in tehnološkim centrom Maribor za slepe in slabovidne prilagojena razstava V novi luči.

Povprečna družina v "razvitem" svetu na teden uporabi 5 kilogramov papirja, pri čemer se ves papir, ki ga ljudje uporabljajo pri delu in prostem času, še zdaleč ne reciklira.

Namen akcije je bil odpraviti nekaj fizičnih ovir, ki otežujejo brezskrbno hojo po mestu. Predvsem pa smo želeli opozoriti na obstoječe problematično stanje javnih površin z globokimi razpokami, manjkajočimi granitnimi ploščicami ter večjimi luknjami v asfaltu, zaradi katerih imajo predvsem gibalno ovirani ljudje še večje težave.

Bunkerjev gledališki producent na Japonskem. O majhnih in velikih razlikah. O predstavi, ki jo soustvarjajo umetniški kolektivi Betontanc, The Original Tempo ter Silence.

V Mariboru flash mob ni povsem neznana forma skupinskega vdora v javni prostor, saj v letu 2011 študenti izvajali ekološki flaš mob, v letu 2012 pa so na železniški postaji v Mariboru s skupinskim plesom opozarjali na problematike povezne s prometom.

Najbrž se spomnite, kako je januarja polnil medije članek nemške novinarke, ki o Mariboru ni imela povedati nič lepega. Kratek povzetek vsebuje kar bogat besedni zaklad o našem »bednem mestu« in o tem, kako naj ljudje, ki želijo spoznati Slovenijo, »naredijo ovinek okoli Maribora«. Saj ste ga brali, ne? Ali pa vsaj slišali koga govoriti o tem. Razočarala jo je tudi organizacija Evropske prestolnice kulture. In njena otvoritev.

Nekateri želijo svoj prosti čas koristno izrabiti in imajo željo sodelovati pri tako velikem projektu, kot je Evropska prestolnica kulture, želijo spoznati ljudi, stkati morebitna prijateljstva, se družiti, mrežiti, pomagati drugim. Nekateri želijo spoznati sebe in svoje sposobnosti, zmogljivosti. Morda upajo na zaposlitev. Eni želijo le ven iz hiše, tako rešujejo probleme z osamljenostjo in stisko, spet eni se želijo na tak način mednarodno aktivirati. Drugi se prostovoljstva lotijo zaradi...

Javna delavnica izdelovanja grafitov za slepe (torek, 13. marec, 17 - 19h Vetrinjski dvor, Maribor izvedba: KED Smetumet)

Celoten blog (del je bil objavljen v drugi številki tiskane edicije ŽnD): Obilica časa za premislek v kombinaciji s frustracijo nad stanjem, v katerem se nahajam, včasih rojeva nore ideje. Najbrž je v tem smislu nora tudi moja odločitev, da vam pišem. Toda ne da se mi več pisati prošenj za delo. Jezen sem. In še vedno brezposeln.

Vsak dan, ki je bil bližje »DanD« kot prejšnji, je bil bolj napet. Ozračje se je iskrilo. Pa še petek 13. se je prikradel na koledar ravno zdaj.

Projekt »S prostovoljci na EPK« je tako resnično že v polnem teku, kjer prostovoljci nikakor nimamo občutka, da bi zavzemali obrobni oz. marginalni status, temveč smo vpeti v mrežo različnih programskih sklopov, se nenehno izpopolnjujemo in bogatimo svoja znanja s področja delovanja prostovoljstva pa tudi samega projekta Maribor – 2012.

Mislim, da bom pogrešal celo sam Maribor, z njegovo staro industrijo, barvo Drave in zelenkastim odtenekom stavb. A vem, da se bom vrnil. Ne morem se ne vrniti naslednje leto. Vsi ti načrtovani dogodki in tisti, pri katerih sem tudi sam sodeloval, me bodo vzpodbudili, da se vrnem in sem del njih.

Kaj je bolj smešno od Italijana, ki živi v Sloveniji in gre v gledališče gledat opero La Traviata? Ta teden sem se namreč posvetil kulturi. Za to se moram deloma zahvaliti EPK-ju, saj sem od njih dobil brezplačno vstopnico.

Ker delam v kreativnem programskem sklopu Življenja na dotik, bi bilo zaželeno, da svoje osebne impresije podam tudi na druge načine. Tudi jaz sem lahko izviren! Zakaj ne bi torej danes poskusili z nekaj fotografijami?

Kip je visel iz mostu, obešen z debelo vrvjo in podoba, ki so jo ujeli fotografi, je kmalu obšla vso državo. Ko so rešili kip, so našli tudi pismo. V časopisu Večer je bilo objavljeno pismo, neke vrste prevzemanje odgovornosti ne samo za izginotje Bachusa temveč tudi za izginotje Kneza Koclja.

Odkar mu je Mariborova atmosfera tako pomagala premagati pisateljsko blokado, se je Van Dine odločil preložiti odhod iz tega uglajenega mesta ob Dravi in najel je majhno stanovanje v centru. Po predstavi z Europarkom, ki jo je gledal, se je znova spomnil, kaj pomeni biti umetnik; ta kraj je tako spodbudil njegovo kreativnost, da je po tihem že premišljeval, da bi se za stalno preselil sem.

Na poti nazaj mi je Adeeb povedal, da je imel ves čas občutek, kot da je v družbi starih prijateljev. Prav je imel. Vzdušje je bilo sproščeno, dva dni smo se smejali kot prijatelji, ki so se ponovno srečali po dolgih letih.

VirSovražim Europark, resnično ga sovražim. To verjetno že veste, če ste prebrali mojo črtico v dveh delih. Ne razumem, kako je lahko tukajšnja administracija izdala dovoljenje za gradnjo na tej lokaciji; vidiš ga lahko iz Lenta, iz starega mostu, praktično od vsepovsod. Tudi ponoči ne moreš pozabiti, da je tam, saj v daljavi vidiš gmoto, obsijano s svetlobo. Še zvečer, ko grem na balkon pokaditi cigareto, ima nebo neonski sij. Ne razumite me narobe: tudi v Italiji imamo takšne sramote, a...

Po čudovitem obroku z veliko ribjimi jedmi sva šla v Risiera di San Sabba, edino koncentracijsko taborišče v Italiji. Ta obisk je bil zame precej travmatičen: ko sem bral zadnja pisma, ki so jih pisali zaporniki, obsojeni na smrt, in ko sem videl ostanke krematorijev (naciji so jih razstrelili pred koncem vojne), sem vedel, da bo to intenzivna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil.

Včeraj sem bil povabljen k sodelovanju v reklamnem videu, namenjenemu prihajajočim prostovoljcem. Kot prvi prostovoljec pri EPK 2012 sem bil eden izmed prvih, ki jih je video ekipa povabila k intervjuju.