SPEKTAKULARNA FIGA

Pejic je figa katoličanstvu, pravoslavju in islamu, ona je figa balkanskim macho-mučencem in herojem, glamurozna luč za več deset tisoč jugoslovanskih otrok, ki so se z vojno raztresli po svetu. Ko potujem, pogosto naletim na njih; na mlado pametno dekle iz Pirota, ki dela znanstveno kariero v Berlinu, lezbijko; na filigransko grajenega mladeniča, sina zadrtega Srba, voznika težkih tovornjakov, in spravljive Hrvatice, ki marljivo študira na Harvardu, homoseksualca ...

Izvirnik/original

Pogosto grem nakupovat v amsterdamski trgovski center Oostdorp, ker na poti tja uživam v daljši vožnji s kolesom skozi park. A ni le vožnja s kolesom razlog za moje odhode v Oostdorp. Tam sedem v kafič, obkrožen s sivimi stanovanjskimi zgradbami in trgovinami, in usmerim pogled proti grdi kamniti gmoti, ki simulira skulpturo, vrženo v večno suho fontano. S pogledom krožim po prostoru, ki se brez uspeha napreza, da bi bil videti kot trg. Tako je videti veliko holandskih stanovanjskih naselij, zgrajenih v šestdesetih. Danes so poseljena z emigrant in ostarelimi Nizozemci, ki so bili nekoč verjeli v pravljico o zdravem in funkcionalnem socialnem stanovanju in so tu ostali. Človek sčasoma vzljubi lastne napačne izbire, še posebej

če popravljanje teh zahteva prevelik napor. Sedem torej v kafič z deprimirajočim razgledom, odvratno kavo in natakarji, kakršnih ni več niti v Črni gori (Sorry, Črnogorci!). Odličen kafič z razgledom na pomirjujoče jezero je oddaljen komaj kakšnih sto metrov od tod. Zakaj torej sedam v tega? Zaradi tistih treh, štirih ali petih moških, odvisno pač od raziskovalne sreče. Predstavljam si, da sem tukaj na tajni antropološki nalogi in od časa do časa se tu oglasim, da bi potrdila svoje rezultate. Moški so moji vrstniki, mogoče kakšno leto mlajši, in moji rojaki (vedno se zdrznem, ko izgovorim to besedo). Vsako dopoldne kot padalci pristanejo iz svojih stanovanj v ta kafič. Moje uho, precizni lovec na vsako nianso v govoru, začuda ostaja gluho, in nisem zmožna določiti, iz katerega kraja so. Mogoče tudi zato, ker so preveč od tam, iz neke bivše jugoslovanske province. Njihova izrazita in trmasta tipologija briše jezikovno-etnične specifičnosti, so preprosto sinovi kulture, v kateri so zrasli v takšne, kakršni pač so.

Izdajajo jih oblačila in hoja. Oblečeni so v glavnem v kavbojke in kratke usnjene jakne ali pa v smučarske vetrovke. Raje imajo usnje, usnje pa je, če ga nosijo, po vsem sodeč prišlo iz Turčije. Jakne sežejo do pasu. Ko hodijo, potiskajo trebuhe in boke malce naprej. Takšno držo so usvojili doma kot avtoritarno, moško, "šefovsko", torej zaželeno. Imajo malce krive noge, prav kot bi ravno stopili iz sedla. To hojo so pobrali iz kavbojskih filmov. Večina ima "noge na o", skoraj nihče "na x" (kakršne je imel samo John Wayne, peder). Roke imajo zatlačene globoko v žepe vetrovk, ne vedo, kam bi z rokami. Gibljejo se v formacijah, po dva, trije, štirje. Osamljeni primerek vzbuja v opazovalcu nejasen občutek invalidnosti opazovanega objekta. Gibljejo se v formacijah, ker eden drugemu služijo kot podpornik, kot nevidna bergla. In človek z nevidno berglo ni invalid, človek brez bergle pa.

Izdajajo jih mimika in geste. Njihovi obrazi so pivniki, ki so vpili obraze moških, s katerimi so rastli, eden se preslikava v drugem. Na njihovih so preslikani obrazi dedkov in očetov, ujcev in stricev, moških iz najbližje okolice, iz vojske, iz kavarn, z delovnih mest, obrazi rojakov, prijateljev, obrazi moških v časopisih, na televiziji, obrazi politikov, generalov, vojakov, morilcev, kriminalcev, tatov, obrazi vseh tistih, ki so jih pripeljali sem, v amsterdamsko naselje Oostorp, kjer se vsak dan spustijo iz svojih socialnih stanovanj kot padalci, da bi s svojimi spili kavo, ker nikogar razen svojih tudi nimajo. To je teren, ki so jim ga dodelili, redko potegnejo do centra mesta, ne želijo dlje, radovednost nikoli ni bila njihova močnejša plat. Zato z razširjenimi nogami sedijo na stolih, z obrazi, ki izdajajo vso pravico do osvojenega teritorija, s telesi, ki sugerirajo, da so tu zapičili svojo zastavo. Tako "historično" vpeti osvobodijo roke iz žepov in živahno gestikulirajo. Nikoli se ne smejejo, se pa pogosto režijo. Režanje je njihova najpogostejša obramba, z režanjem drug drugega prelisičijo, skrivajo trenutni poraz, niso sposobni niti se niso nikoli naučili imeti daljših in poglobljenih pogovorov, celo s svojimi ne. Režanje je predah, režanje je radirka, s katero brišejo izrečeno, tako svoje kot sogovronikovo, z režanjem vse obrnejo na norčevanje. Pogosto spuščajo zvoke - eee-he-hee, heee-eeh-heee -, s katerimi drug drugega bodrijo, odobravajo ali si nasprotuejo, z zvoki se vzajemno trepljajo in tolažijo. Ehee-heee ...

Vse vedo, vse so od vedno vedeli, ni treba, da jim kdor koli kaj razloži, oni vse to še predobro vedo. Stavek začnejo s frazo: Vedno sem govoril ... Včasih se spomnijo, da o tem ni nobenega dokaza, in omenijo sinove, če jih imajo (Vedno sem govoril svojemu Milanu, sinu, ...), ali kakšnega znanca (To sem od prvega dne govoril Perotu ... ). Govorijo o denarju, politiki in športu. Včasih se zlomijo in si, reže, izmenjajo informacije o strahotah zdravniških pregledov, prostate, rektuma in podobnega. Redko omenjajo ženske, če pa jih omenijo, zbadajo drug drugega kot nedozoreli dečki. Eee-he-hee, hee-eeh-heee. Ne vedo, zakaj so tukaj, ampak vrnili se bodo dol, imajo kakšno hiško, kakšno stanovanje, nekaj zemlje, dovolj bo, da se preživi, Nizozemska jim bo že dala neko majhno penzijo, do tega imajo vso pravico že samo zato, ker so jo počastili s svojo prisotnostjo.

Vlečejo pivo iz steklenice, si izmenjujejo, kar so prebrali v časopisih dol, obračajo kosti, Milošević, Tuđman, po preteklosti in sedanjosti, Karadžić, Mladić, po prihodnosti ... Kdaj bodo vendar oni dol stopili v Evropo? (Kaj te briga, ti si že v Evropi?!). Oni so prave žrtve, zajebali so pri izbiri države, tu ne vidijo ne sonca ne lune, Poljaki se tukaj bolje znajdejo od njih (Pa jasno, Poljaki so kot Židje) ... Celo Bolgari se bolje znajdejo od njih (Ja, ampak to so bolgarski Turki, tukaj vlada turška mafija, nisi vedel?!). Samo Bolgari vendar lahko umivajo holandske riti, oni tega ne bi niti mrtvi. Oni so tisti, ki so popušili, tukaj žde, ne da bi sami vedeli zakaj, medtem ko tam doli kradejo, vse so pokradli, vse so razprodali, tujci so pokupili obalo, prihajajo tja, divjajo, partijajo, onesnažujejo naše morje (Čigavo "naše", človek?! Bivše "naše" ...). Tujci so se razmnožili kot Cigani, prav jim je, ko pa niso znali ceniti svojih, zdaj pa se drugi slastijo ... Eee-heee, ves svet je ponorel, pedri so se razmnožili kot v pravljici, ne veš več, kdo je moški, kdo pa ženska (A ste slišali za tistega pedra iz Bosne?! Paić! Ni, ampak je Pajić! E, ni, ampak je Peić!) ...

Kdo je Andrej Pejic? Andrej Pejic je rojen v Bosni istega leta, ko je razpadla Jugoslavija in ko se je začela samčevsko-roparska vojna. Andrej Pejic (na srečo je odraščal v Avstraliji) je rojen v balkanskem mastnem mraku kot mitsko bitje, kot beli samorog, kot božanska lilija, bog in boginja v enem telesu, bleščeče čudo, omamna dvospolna lepota, za katero se pulijo najslavnejše modne piste na svetu. Pejic je spektakularna simbolična figa, uperjena proti geografski točki, kjer je rojen, figa balkanskim moškim, a tudi balkanskim ženskam, figa očetom in dedom, materam in babicam, simbolična figa, ki bo transfigurirala krute odnose med spoloma hitreje in bolj učinkovito od gore popisanega papirja. Pejic je figa katoličanstvu, pravoslavju in islamu, ona je figa balkanskim macho-mučencem in herojem, glamurozna luč za več deset tisoč jugoslovanskih otrok, ki so se z vojno raztresli po svetu. Ko potujem, pogosto naletim na njih; na mlado pametno dekle iz Pirota, ki dela znanstveno kariero v Berlinu, lezbijko; na filigransko grajenega mladeniča, sina zadrtega Srba, voznika težkih tovornjakov, in spravljive Hrvatice, ki marljivo študira na Harvardu, homoseksualca; na mladega Banjalučana, receptorja v hotelu Hilton v Londonu, strastnega bralca Hannah Arendt in Slavoja Žižka, poročenega s Tajko; na mnoge, mnoge druge ...

Ti moji trije ali štirje iz kafiča v amsterdamskem nakupovalnem centru Oostdorp (kot tudi številni njihovi odlitki tam dol) pa še naprej težijo o politiki, nakladajo, pijejo svoje dopoldansko pivo, se režijo, potem pa vstanejo, se dolgo poslavljajo, spuščajo svoje eee-he-hee, hee-eeh-heee, da bi z zvoki vrezali svoje ime v ravnodušen betonski prostor, da bi pustili kakršno koli sled o svojem obstoju, in se potem končno razidejo, čas je za kosilo. Odhajajo, ne da bi dojeli, da so že zdavnaj mrtvi, da je bilo dopoldansko pivo s svojimi le kratek izhod iz groba.

Prevedla Staša Pavlović