Moja ljuba domovina 28.

In ker se priče zgodovinskih dogodkov počasi poslavljajo iz vrst živečih, revščina pa je na družbeni ravni vedno globlja, nam bodo kot heroji, vzorniki in zgled, ki mu moramo za uspešno življenje slediti, kmalu ostali le še zločinci: davčni goljufi, mafijci, dilerji, špekulanti, črnoborzijanci, vlomilci, roparji, zvodniki, tolovaji in drugi. Naša prihodnost je svetla.

Izvirnik/original

Moja ljuba domovina je država, ki je polna herojev – ni ga drugega naroda na zemeljski obli, ki bi lahko v obsegu nekaj kvadratnih kilometrov postavil na ogled več herojev. Na zemljevidu izbereš neko poljubno območje – edini kriterij je, da je poseljeno, in ne kakšno trstičje ob Blatnem jezeru ali sredina Velike nižine –, greš tja za nekaj dni in prav gotovo se boš na ulici, na njivi, v kavarni, v trgovini, na avtobusu, na trgu, v uradu ali na železniški postaji spotaknil ob najmanj enega pravega, živečega heroja.

Da je nekdo heroj, se prepozna po tem, da si to misli sam o sebi. In tega dejstva – torej, da je on sam pravi, živi heroj – niti za trenutek ne prikriva, temveč ga hitro oznani, da le ne bi bilo nesporazuma in bi ga na koncu slepa in gluha pa do obisti grozno ljubosumna okolica imela še za navadnega, povprečnega smrtnika. Ravno zato mora sam kljubovati popolnoma neobčutljivemu in ravnodušnemu zunanjemu svetu in z drugimi deliti novico o lastnem herojstvu. To je nehvaležna naloga, saj ga imajo večkrat za bahača, celo za širokoustnega razgrajača, pripeti se celo, da ga vržejo ven ali mu dajo čelno, no, ampak kaj drugega preostane heroju v tako klavrnem okolju, ki ne prepozna izjemneža, človeka, ki izstopa iz množice, kot da o tem pouči nesrečne zbrane nevedneže, ki niti malo ne slutijo, kdo je tisti, ki se je zdaj spustil mednje. Sami namreč niso pripravljeni opaziti, kakšna sreča jih je doletela – da je tu nekdo, ki jih po veličini prekaša vsaj za eno glavo.

V moji ljubi domovini je čas herojev prvič nastopil v njeni novejši zgodovini, po menjavi režima, v času popravljanja zgodovinskih krivic in novih ovrednotenj, in to z vso močjo. Prevrednotenje revolucije leta 1956, ki je bila pomembna tudi s svetovnopolitičnega vidika, je iz globine hiš, polnih najemniških stanovanj, zvabila toliko starih revolucionarjev, da človek za trenutek ni mogel razumeti, kako so lahko Rusi zadušili vstajo, če je samostojnost domovine branilo toliko ljudi. Med mitološkimi zgodbami in herojskimi legendami, ki so oživele, je manjkala samo še tista o revolucionarju, ki je z golo roko zavezal vozel na cev ruskega tanka in s tem zapodil v beg kompletno invazijo vojakov. Razen te je bilo tu čisto vse, kar je sicer globoko užalilo prave heroje: glede na njihove letnice rojstva naj bi namreč petinšestdesetega, tako se vsaj spominjajo, do prihoda okrepitev eno celo budimpeško okrožje branili sedem-, osemletni otroci, in to z eno samo samcato strojnico. Ob petdeseti obletnici so heroji od vlad, ki sta se ravno menjavali, dobili odlikovanja, rede za zasluge, male, srednje in velike križe, toda ko je proces rehabilitacije prostovoljno javljajočih se herojev potihnil in so obravnavo teme končno prevzeli zgodovinarji strokovnjaki, takrat so iz globine sobic na plan že prilezli heroji obdobja povračilnih ukrepov, ki je sledilo revoluciji, in tudi teh je bila cela množica.

Nova invazija herojev.

To so tisti, ki so vstopili v komunistično partijo, ki je izvajala usmrtitve, nato pa uvedla mehko diktaturo, toda niti slučajno ne zaradi koristi, več dodatkov, temveč sta jih pri tem vodila izključno le namen, da bi režim uničili od znotraj, in pa žgoča, nepotešljiva želja po demokraciji. To so tisti, ki jih ideologi in apartčiki niti za trenutek niso mogli zapeljati, saj so že na začetku spregledali zvijače in laži ideologije, ki je temeljila na marksizmu in leninizmu. Samo niso ničesar rekli, saj so si mislili, da lahko od znotraj bolje vse pripravijo za menjavo režima, za katero so si prizadevali že od sedemdesetih let. Aja, a zakaj ni o tem nobenega sledu? Le kako si ljudje predstavljajo, da bi lahko vse to odkrito, še posebej pisno razglašali – že tako so heroji obdobja konsolidacije tvegali svoje glave. Brez njih, ki so odigrali ključno vlogo pri tem, da je partija razpadla, da je režim padel, da je bilo socializma konec, brez njihovega več desetletij trajajočega podtalnega delovanja menjava ne bi bila nekrvava – to je vendar jasno. Lahko bi rekli, da jim gre zasluga za vse, da so na temeljih njihovega podtalnega delovanja ilegalno izdani neodvisni časopisi, civilna gibanja, demokratična opozicija v krsto režima zabili le še zadnji žebelj.

Poleg političnega interesa in vpliva je drugi glavni kriterij za herojstvo zločinskost. Ne spomnim se, da bi bil v moji ljubi domovini kak gangster kdaj deležen širše družbene naklonjenosti, kot je je bil dolga leta deležen viski ropar Attila Ambrus, ki je to ime dobil zaradi pijače, ki jo je tako strastno ljubil. Nazadnje je bil tako priljubljen morda le še najslavnejši madžarski rokovnjač Sándor Rózsa, ki ga opevajo tudi ljudske pesmi in ki prav tako ni bil nič drugega kot ropar, s to razliko, da je namesto viskija v čardah Velike nižine pil velike količine vina in se po zadušitvi osvobodilnega boja leta 1848/49 več let skrival in ropal po kmetih z aktivno pomočjo tamkajšnjega prebivalstva. Če se prav spomnim, je najuspešnejši madžarski bančni ropar vseh časov oropal več deset finančnih ustanov, medtem ko je zanj navijala cela država. Njegov nedavni izpust na svobodo je neposredno prenašalo več televizijskih postaj, pa tudi ko je bil še v zaporu, je bil stalna tema rumenih medijev. Od avtorskih tantiem, ki jih prejema od svojih knjig, in nastopov bo lahko živel do konca svojega življenja.

Samooklicani junaki dvomljive in težko preverljive verodostojnosti in aktivni zločinci ... Na prizoriščih moje ljube domovine nabor herojev izvira iz teh dveh virov, podobno kot tudi v kriminalkah, gangsterskih filmih navijamo za zlobneže. In ker se priče zgodovinskih dogodkov počasi poslavljajo iz vrst živečih, revščina pa je na družbeni ravni vedno globlja, nam bodo kot heroji, vzorniki in zgled, ki mu moramo za uspešno življenje slediti, kmalu ostali le še zločinci: davčni goljufi, mafijci, dilerji, špekulanti, črnoborzijanci, vlomilci, roparji, zvodniki, tolovaji in drugi.

Naša prihodnost je svetla.

Prevedla Maja Likar