Metamorfoze

Jedel sem burek v zemunski pekarni z drago prijateljico, ki pozna turbofolk sceno mnogo bolje od mene, in ji dal brati tale tekst še pred objavo. Zamerila mi je mojo pomanjkljivo poučenost o turbofolku, sploh ker zdaj pišem o njem. "Strinjam se, da ga ne poznam zelo dobro," je odvrnila moja malenkost ob požirku jogurta, "toda človek, ki je resnični ekspert za turbofolk, ni primeren, da bi o njem pisal esej." Moja malenkost se tako zaveda tveganja ob izrekanju različnih trditev tule.

Izvirnik/original

Od svojih "na novo prirejenih" virov pa do danes je turbofolk naredil dolgo pot, na kateri je večkrat prikazal in dokazal lastno žilavost. Na začetku, ko se je še ločeval od izvorne srbske ljudske in romske glasbe, turške in arabske, diska in rokenrola kot od svojih osnovnih sestavnih, grobo spojenih elementov, je bil z nastopi prvih izvajalcev avantgarda za tisto, kar je sledilo. Šele, ko so se pojavile kopije in variacije Lepe Brene in je vznikel moški sektor turbofolka, je dotična smer postala nedvomna masovna lokalna glasbena praksa. To je bilo tudi logično: državna politika je razumljiva edino na lokalni ravni – posebej odkar je zaradi nje država izolirana – in podobno "umetniško" podporo je dobila prav v turbofolku.

Ko se je režim v devetdesetih spremenil, je turbofolk v novi klimi nekaj časa preizkušal neformalni status alternative, primer njegove vodilne zvezde Svetlane Ražnatović pa mu je priskrbel tudi uporniško avro. Cecini oboževalci so leta 2003, ko je bila zaprta med akcijo dekriminalizacije z imenom Sablja, organizirali protest, češ da se je njihova ikona znašla v celici, ker so ji odvzeli svobodo govora, ne pa zaradi utaje davkov pri prodaji nogometašev Obilića in nelegalnega posedovanja orožja. Kasneje je ta protipravna dejanja tudi priznala, obtožena pa je bila, morda prav zaradi omenjenega pritiska javnosti, zgolj na leto dni zapora v luksuznem hišnem priporu.

V tem času je bil po zaslugi postpetooktobrskih oblasti ideološko in estetsko pomiloščen največji medijski kič Srbije v devetdesetih. Za preoblačenje turbofolka je bil zaslužen predvsem TV Pink s svojimi serijami Grand, zbirališčem turbofolk zvezd in upanj v vzponu. S tem je bila skupaj z novimi tehnološkimi možnostmi povrnjena vera v turbofolk, ta pa je je izhajala iz glamurja, ki ga je za razliko od turbofolka iz devetdesetih Pinkova produkcija lahko ponudila.

Šele ko se neko glasbeno gibanje izkaže – v tem primeru celo dvakrat – za vodilnega, izkusi pa tudi status znane avantgarde in alternative, je mogoče njegovo nadaljnje estetsko razcepljevanje. Tako je poleg žilavosti turbofolk izkazal tudi svojo fleksibilnost, saj so njegovi derivati na koncu pokazali svojo kreativno-kombinatorično moč. Šest let po tem, ko ga je s protesti fenov in fenic zaradi njenega pristanka v zaporu Ceca dopolnila z vlogo svojevrstnega lokalnega Mandele, je Milan Stanković prvič izvedel na nek način kritično pesem Fejs, svojevrstno borbo proti socialnim omrežjem. Omenjeni pevec je za to zgodbo pomemben in to ne samo zato, ker je prepeval pesmi, ki so za razliko od večinske turbofolk produkcije, potopljene v problematiko tipa osebni ljubezenski podvigi in katastrofe, govorile tudi o sodobnih vprašanjih. Tu bi bilo treba izločiti naslovni štiklc njegovega albuma Solo iz istega leta, tj. 2009, ki govori o zaželenosti samskega statusa v današnjem času. Preobrat je v tem, da je bila samota v turbofolk besedilih do takrat izključno neželena, bila je posledica tega, da je eden od partnerjev drugega zapustil, nikakor pa ne izbira. Računajoč na sprejetje vrednot, ki so blizu največjemu delu naroda in z reduciranjem na dela brez vrednosti, ki "se konformistično prilagaja(jo) zahtevam družbe" (Ágnes Heller) turbofolk po sebi ukinja izbiro – za začetek kot osnovo okusa. Tako se ne ve, koliko je v teh dveh pesmih Milana Stankovića pravega turbofolka, s katerim se je neločljivo in incestuozno mešal. Morda bi to lahko brez najmanjše napake naredil neki ekspert.

Moja malenkost pa tu prepoznava drug problem. Jedel sem burek v zemunski pekarni z drago prijateljico, ki pozna turbofolk sceno mnogo bolje od mene, in ji dal brati tale tekst še pred objavo. Zamerila mi je mojo pomanjkljivo poučenost o turbofolku, sploh ker zdaj pišem o njem. "Strinjam se, da ga ne poznam zelo dobro," je odvrnila moja malenkost ob požirku jogurta, "toda človek, ki je resnični ekspert za turbofolk, ni primeren, da bi o njem pisal esej." Moja malenkost se tako zaveda tveganja ob izrekanju različnih trditev tule.

Med drugim se zdi, da obstaja tudi neformalni dark turbofolk. O tem pričajo tudi nekatere pesmi Dunje Ilić in Jelene Karleuše (vsaj spot Slavoljuba Živanoviča Zlog za pesem Insomnia). Obe pevki sta sicer bolj zanimivi na drugih področjih kot pa glasbeno. Jelena Karleuša na svojem ostrem družbenem angažmaju s kritiko mačizma in branjenju LGBT populacije, kar ji je leta 2011 prineslo naslov gej ikone. Dunja Ilić pa s podobo samozavestne mlade ženske, ki ne potrebuje stalnega moškega, povrh vsega pa dejstvo, da je objavila roman (z naslovom Sat) pri solidni založbi (Draganić), zveni že kar neverjetno za turbofolk sceno.

Slednje velja tudi za najnovejše prispevke Mila Kitića in Indire Radić. Prvi je pred nedavnim ustalil novo glasbeno (pod)smer "gangsta folk", v katerem turbofolk meša z rapom. Indira pa je po tem, ko je izkoristila matrico Rammsteinove pesmi Du hast za svoj štiklc Preko, preko, posnela šanson v popolnoma nerazumljivi turbofolk francoščini.

Nepredvidljiva širina turbofolka se potrjuje tudi v teoriji, in sicer v nizu študij iz raznih vetrov (dela Milene Dragićević Šešić, Erika Gordija, Ivane Kronje, Ljerke Vidić Rasmussen, Miše Đurkovića, Catherine Baker, Marije Grujić ...). Končni zaokroženosti turbofolka manjka samo še to, da se očitna parodija te smeri ponovi in prilagodi novim okoliščinam. Večje število sodobnih in celotnih albumov sledi namreč prvencu Ramba Amadeusa O, tugo jesenja iz leta 1988, s čimer želijo ustvariti njegovo starinsko parodijo: z njim zasmehujejo, hommage pa je komaj opazen. Če bi šlo, kot smo rekli, za žilavo smer, bi to prenesla. Pa tudi če ne bi, ne bi bilo velike škode – prav nasprotno.

Prevedla Nina Pfajfar