Jan Fabre: Zapeljevanje v etično

Z vsemi temi zadržki in vprašanji v ozadju vstopamo v biografijo Jana Fabra, belgijskega multidisciplinarnega ustvarjalca, ki deluje kot samostojna blagovna znamka in vse od leta 1986 tudi kot umetniški vodja mednarodno uveljavljenega gledališkega ansambla Troubleyn. Preden je pričel posredno ali neposredno vzgajati novo generacijo umetnikov, kot so Annabelle Chambon, Lisbeth Gruwez in Emio Greco, se je vzpostavil kot ključni izzivalec kreativne sile v t. i. flamskem valu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (nova generacija gledališčnikov je zajela še Anne Tereso De Keersmaeker, Jana Decortea in Wima Vandekeybusa). 

Svoje prvo odrsko delo Theater geschreven met een K is een kater je ustvaril natanko na prelomu dekad, leta 1980. Že konec sedemdesetih let je kot zelo mlad uprizoritveni umetnik premikal meje konvencije v svojih „money performances“ (denarnih performansih), v katerih je publika zažigala kupe denarja, z nastalim pepelom pa je mladi Fabre nato risal prijetne risbe. Do tega ga nista mogli pripeljati samo dobra izobrazba in diploma na Kraljevi akademiji likovnih umetnosti, temveč posebno zanimanje in vizije, ki so se v dekadah ustvarjanja izčistile v vprašanja ritualov, naslade, erotike, lepote in ne nazadnje nasilja. Poglavitno tezo svoje poetike je razvil in predstavil v komadu To je teater, kot je bilo pričakovano in predvidevano, v katerem je pod stole občinstva umestil virtualno bombo. Kot bi želel publiko povabiti k razmisleku o tem, kaj od gledališča – razen simetrije vsebine in forme – pravzaprav pričakuje. Ta dilema ga je zapeljala naprej v Moč gledališke norosti, danes že kanonično delo, s katerim se je leta 1984 prvič predstavil tudi ljubljanski publiki – redka priložnost za preboj tedaj aktualne tuje umetniške paradigme skozi socialistično zaporo. Predstava, ustvarjena za Beneški bienale, je fizično in psihološko krutost opremila s kaznujočim ponavljanjem. Že skorajda arhetipski prizor: med petnajstimi performerji, ki so resničnost priganjali kar štiri ure in štirideset minut, sta dve okronani princesi skakali po žabah, da bi se te spremenile v princa (prince). S to kreacijo se je zapisal med umetniške reference časa, še več, njegova karizmatična dela so postala študijski material in priročna zaloga inventivnih gledaliških rešitev, sredstev in orodij. Kot zgled in kot navdih delujejo še danes, bolj ali manj umestno se nanj naslanjajo tudi slovenski gledališki ustvarjalci.

Zdrava družba bi morala plačati umetniku, da sanja. Dati umetniku en evro in zahtevati, da ga umetnik namnoži v tri evre, je napačna politika. Politika mora dati umetnosti veliko denarja, kajti le umetnik lahko sanja. Čas sanj in spanja je zelo pomemben. Umetnost mora spodbuditi ljudi, da razmišljajo, diskutirajo, protestirajo, redefinirajo in na novo izumljajo vrednote. To je naloga umetnosti.“ (Jan Fabre v intervjuju za portal Sigledal)

Vse od vsebinsko in formalno razsipnih osemdesetih dalje je kreiral dela, ki so zajemala in raziskovala telo kot osnovo procesa subjektivacije in kot objekt. Takšna sta bila njegov Angel smrti, ki ga je navdahnil ameriški umetnik Andy Warhol, ter plesni solo za Lisbeth Gruwez Quando l'uomo principale è una donna (Ko je glavni moški ženska). V slednjem se je naslonil na pomembnega predstavnika francoskega novega realizma, Yvesa Kleina, čigar neizraznim odtisom je dal aromo in razločljivi obraz. Iz steklenic je na plesalkin oder sprva kapljalo, nato pa se izlivalo oljčno olje, ki ga je spremenilo v odsevajočo kopel. Oljčno olje je tu evociralo mnogo pomenov, vse od medicinskega, kozmetičnega in tudi krščanskega. Fabrova vizija je oljko povzdignila v mater Zemljo, neuničljivi balzam človeškega sveta, katerega plodove so nekoč uporabljali v namene kontracepcije. Predstava Ko je glavni moški ženska je po Fabru najvišji in najdaljši skok v smer in predlog matriarhata.

Belgijski filolog Luk Van den Dries je v svoji študiji Corpus Jan Fabre podal sintezo Fabrovih raziskovanj telesnosti: „Živa prisotnost igralca je ena največjih nujnosti in značilnosti gledališkega medija, toda Fabre je eden redkih režiserjev, ki to poglobljeno raziskuje. Ni ga strah tega, da bi fizičnost samo naredil za objekt preiskave. Ne kot lik ali glavni nosilec zgodbe, pač pa kot glavno stvar, telo kot tako. To zanimanje za telo se vleče že od čisto prvih performansov, v katerih je Fabre uporabil lastno telo kot umetniški objekt. Že takrat je raziskoval telo, vzdržljivost ter se igral s tveganjem.“ Po trilogiji o telesu, in sicer o duhovnem telesu (Sweet Temptations, 1991), fizičnem telesu (Universal Copyrights, 1996) in erotičnem telesu (Glowing Icons, 2001), ter po zveznih projektih The fin comes a little bit earlier than usual (BUT BUSINESS AS USUAL) o telesu kot kostumu in As long as the world needs a warrior’s soul o telesu v revoltu je vse rezine telesa sežel v The Crying Body. Tam je v središče zopet pritegnil telesne tekočine, ki so ga fascinirale od ustvarjalnih začetkov dalje. Ko Fabre govori o solzah, govori o tistem, kar telo proizvede, ko je žalostno, ko je napeto, ko je bolno, ko čuti spolno poželenje, zanima ga, kaj telo doživlja, ko je ogroženo in v nevarnosti, ko čuti bolečino ali privlačnost. Še zlasti pomemben je odnos, ki ga ima subjekt do tiste vlage, ki jo proizvede – kakšen pomen daje človek solzam, potu, vaginalni tekočini, spermi, urinu in krvi ter kako z njimi ravna.

Leta 2008 je sledil solo za hrvaško plesalko in performerko Ivano Jožic Sleepy Dusty Delta Day, ki ga je osnoval na legendarnem hitu Bobbie Gentry Ode to Billy Joe. Vse odtlej velja Jožičeva za Fabrovo muzo, nazadnje smo jo lahko spremljali v spektaklu Prometej, Pokrajina št. 2, ki je lansko leto gostoval tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu v okviru festivala Exodos. Vse tiste, ki so s Fabrom soudeleženi v zločinu kreiranja, imenuje „bojevnike lepote“: ti morajo biti preroški tako kot dobri znanstveniki, da bi ljudi napeljali na to, da razmišljajo in predvidevajo. Lepota, za katero in s katero se bojujejo, ni make up, ni gola estetska kategorija, temveč se skriva v prepletu estetskih in etičnih kategorij. Po Fabru je lepota privlačna, zapeljiva površina, pod katero se zatikajo etične in politične dileme, onstran vsakršne ideologije.

Fabre, ki je lansko leto kuriral ljubljanski festival Exodos, se je občinstvu predstavil tudi kot vizualni umetnik. Med tovrstnimi deli slovijo njegove risbe, ki jih je narisal s kemičnim svinčnikom BIC in so tematsko blizu njegovim gledališkim delom. S svojim priljubljenim pisalom je na začetku kariere počečkal, porisal in prepisal vso hišo. Med odvodi njegove ustvarjalnosti moramo omeniti tudi literarne aspiracije, od sedemdesetih let dalje je napisal zgledno število dramskih del. Mnoga med njimi so monologi, napisani za Fabrovo najljubšo igralko Els Deceukelier. Besedila služijo tudi kot manifesti Fabrovega odnosa do gledališča, ki je totalna umetnina, zmožna vzporejati sredstva in vsebine resničnosti, iz njih pa je nemogoče destilirati konvencionalno gledališče. 

Če je Fabre v umetnost vstopil zanesenjaško, kot pravi renesančni umetnik, je njegov status danes bolj dvoumen. Sredstva, metode in postopke, ki jih je aktiviral v snopu svojega ustvarjalnega vrhunca konec osemdesetih in na začetku devetdesetih, obnavlja in osvežuje še danes, kar po logiki stvari venomer pripelje do predvidljivosti. Kljub temu da je Fabru mogoče očitati, da ga bolj kot vsebina, h kateri je nekoč stremel, danes poganja preverjena forma, je še vedno odličen v prepričevanju, da umetnost ima in bo imela smisel, saj je le umetniku dovoljeno sanjati in izboljševati svet.

Jana Fabra bomo v okviru Evropske prestolnice kulture lahko doživeli na treh ravneh. Najprej se nam bo inovativni sodobni umetnik predstavil kot gost projekta Dvanajst 7. maja v Kazinski dvorani SNG Maribor. Dva dni zatem, 9. maja, ga bomo (znova) spoznavali kot stvaritelja plesnega sola plesalca in koreografa Antonyja Rizzija o življenju med ekstazo in breznom. V ospredju predstave Droge so me obdržale pri življenju sta paradoksalni svet zasvojenosti in ekstaze ter junak, ki droge potrebuje za zdravljenje nevarne bolezni, hkrati pa se jim predaja tudi drugače. 

Tretja plast pa se bo odstrla skozi kataloško razstavo Umetnost me je obranila zapora!, ki bo na ogled od 4. do 27. maja v Umetnosti galeriji Maribor.