Smrt je kosila tudi iz zraka

Eno najbolj tragičnih poglavij v zgodovini Maribora pomenijo bombni napadi zavezniških letal med drugo svetovno vojno. V letih 1944 in 1945 je Maribor doživel kar 29 bombnih napadov, v katerih je prek 1.500 zavezniških letal na mesto odvrglo blizu 16.000 bomb, težkih 4.750 ton, ki so popolnoma porušile ali poškodovale skoraj 2.300 ali 47 odstotkov mestnih zgradb. Brez strehe nad glavo je ostalo prek 4.200 Mariborčanov. V bombnih napadih je izgubilo življenje 483 meščanov, med njimi 60 otrok, ranjenih pa je bilo 352 ljudi. Število žrtev je bilo gotovo še večje, kajti podatki o številu žrtev med vojaškimi osebami, ki so izgubile življenje zaradi bombnih napadov, so zelo skopi. Mesto je od 9. septembra 1942 do 25. aprila 1945 prestalo 268 letalskih alarmov, ki so ljudem parali živce in jih držali v zakloniščih skupno celih 14 dni. V zadnjih mesecih vojne okupatorjevi oblasti tudi ni več uspevalo odstranjevati ruševin niti zadovoljivo skrbeti za prizadete.

Čeprav je šlo pri bombnih napadih za izvajanje operativnih vojaških načrtov zavezniških sil v srednji Evropi in na Balkanu, katerih cilj je bil predvsem uničenje nacističnih industrijskih zmogljivosti, ki so služile okupatorjevemu vojnemu stroju, in ohromitev prometnic v mestu, je pri tem največ trpelo nedolžno civilno prebivalstvo. Ljudje so izgubljali imetje, streho nad glavo in svoje najbližje. Pod ruševinami lastnih domov so ostajale cele družine, od starčkov do komaj rojenih otrok, najmlajši je bil star komaj teden dni. Strah in velika negotovost sta trajala do zadnjih dni vojne.

Obseg in način bombardiranja dokazujeta, da so zavezniki Maribor obravnavali kot sestavni del nacističnega rajha, čeprav do formalne priključitve okupirane slovenske Štajerske k nacistični Nemčiji ni nikoli prišlo. Zato bombne napade na Maribor in druge kraje slovenske Štajerske ter nasilje, ki je bilo s tem prizadejano civilnemu prebivalstvu, štejemo med vojne zločine (po 25. členu IV. haaške konvencije), ki so bili posledica nacistične okupacije.

Čeprav je bila v prvih treh letih vojne nemška Luftwaffe gospodarica neba na vseh bojiščih, se je leta 1943 razmerje sil v zraku odločilno obrnilo na stran zaveznikov, ki so prešli na širokopotezno in strateško bombardiranje Nemčije, ki ni prenehalo vse do konca vojne. Kljub veliki škodi in žrtvam sta nemška morala in nacistična disciplina še dolgo ostali trdni. Po zaslugi okupiranih dežel so nacisti celo uspeli povečati vojno proizvodnjo. To je bil leta 1944 tudi glavni razlog, zaradi katerega so zavezniki začeli bombardirati tudi okupirane dežele. Zahodno in del srednje Evrope so bombardirali Britanci, severno Italijo, južno Nemčijo, Avstrijo, Jugoslavijo, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo pa Američani iz svojih baz v severni Afriki in nato v južni Italiji ter na Malti.

Zaradi bombnih napadov je bil Maribor daleč najbolj prizadeto slovensko mesto. Cilji ameriških bombnikov so bili še v Zidanem Mostu, Dobovi, Strnišču, Celju, Ptuju in Velenju, nekaj bomb pa je padlo še na nekatera druga mesta in kraje. Letalski napadi so bili namenjeni predvsem okupatorjevim industrijskim objektom in prometnicam. Proti koncu vojne je okupatorjeve vojaške transporte na železniški progi med Mariborom, Zidanim Mostom in Dobovo uspešno napadalo tudi letalstvo osvobodilne vojske Jugoslavije (imenovano »titovci«), ki je delovalo pod okriljem zavezniškega štaba balkanskih letalskih sil. Ker so zavezniška letala zaradi nemške protiletalske obrambe bombardirala iz velike višine (4.000 in več metrov), so bila nenatančna in so povzročila veliko škode na nestrateških objektih in smrtnih žrtev med civilnim prebivalstvom. Zaradi tega je Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije večkrat protestiral pri zavezniškem poveljstvu, ki pa se na svarila ni dosti oziralo.

Čeprav je bila organizacija protiletalske obrambe v Mariboru in na slovenskem Štajerskem obsežna in je vključevala precej prebivalstva, je tudi okupator ta obrambni sistem obravnaval le s formalne plati, v prepričanju, da zavezniki okupiranih dežel ne bodo bombardirali. Do streznitve je prišlo šele po prvem bombardiranju, ko so bili izdelani podrobnejši akcijski načrti za zračno obrambo. Pomemben del teh načrtov je bilo protiletalsko topništvo (»flaki«). Položaji topniških gnezd so bili izključno na desnem bregu Drave, in sicer pri Rogozi, med Betnavo in Razvanjem, pri Hočah, ob severnem robu betnavskega gozda, v železniškem trikotu, vzhodno od Splošne stavbne družbe (poznejše Metalne) na Teznem, v gramoznici med Pobrežjem in Zrkovci ter nekaj sto metrov severovzhodno od Brezja. Nekaj časa je bilo okupatorjevo protiletalsko topništvo kar uspešno, saj je bilo nad Mariborom sestreljenih precej ameriških letal, v zadnjih mesecih vojne pa ni več predstavljalo resnejše nevarnosti za zavezniška letala, ker mu je primanjkovalo usposobljenih vojakov za topniška gnezda.

Maribor je bil prvič bombardiran 7. januarja 1944. Do oktobra istega leta novih bombardiranj ni bilo, bili pa so vsakodnevni preleti zavezniških letal in alarmi protiletalske obrambe, ki so ljudi pogosto naganjali v zaklonišča. Bombardiranja so se nadaljevala 13. oktobra 1944 in niso prenehala vse do 12. aprila 1945. Od 29 bombnih napadov na Maribor jih je bilo v letu 1944 izvedenih 16, leta 1945 pa 13. Največ, kar sedem, jih je bilo novembra 1944. Večina letalskih napadov je bila izvedena podnevi, ponoči so bili samo trije napadi. Glavni cilji ameriških letal so bili: železniški in glavni most prek Drave, glavna, tezenska in studenška železniška postaja ter industrijski obrati v Melju, na Teznem (zlasti Tovarna letalskih delov) in na Studencih (železniške delavnice). Ob večjih napadih so bombe padale po celem mestu, največ pa v trikotu med glavno železniško postajo in Dravo med starim in železniškim mostom (Mlinska ulica, Ulica kneza Koclja, Sodna ulica, Glavni trg, Partizanska cesta, Šentiljska cesta, Kopitarjeva ulica, Kolodvorska ulica itd.). Največja napada po številu žrtev sta bila izvedena 14. oktobra 1944 – 76 mrtvih – in 1. marca 1945 – 75 mrtvih.

Žrtve bombnih napadov so za talci druga največja skupina žrtev druge svetovne vojne v Mariboru. Ker je šlo za povsem nedolžne žrtve, se mi zdi, da bi v Mariboru po 67 letih končno že lahko poravnali moralni dolg do skoraj 500 žrtev bombnih napadov in jim postavili ustrezno in dostojno spominsko obeležje.