Društvo slovenskih literarnih kritikov v okviru Maribera, mariborskega knjižnega sejma, ter v sodelovanju z Življenjem na dotik, letos prvič podeljuje nagrado Kritiško sito za najboljšo knjigo leta 2011 po izboru slovenskih literarnih kritikov.
O zmagovalcu odloča forum, v katerem je zbranih 13 kritikov, katerih glasovi bodo ostali anonimni. Ob presojanju o najboljši knjigi forum obravnava celotno knjižno produkcijo minulega leta, torej vse knjige slovenskih avtorjev z letnico izdaje 2011 ne glede na zvrst ali žanr.
Ožji izbor nominirancev za nagrado Kritiško sito bomo predstavili na tiskovni konferenci v Ljubljani v pričetku junija, dobitnik nagrade, vredne 4000 evrov, pa bo razglašen ob otvoritvi Maribera 19. junija 2012.
Matej Bogataj, Ignacija Jarc Fridl, Tina Kozin, Mojca Pišek, Goran Dekleva, Ana Geršak, Gabriela Babnik, Tina Vrščaj, Blaž Zabel, Aljoša Harlamov, Peter Petkovšek, Maša Pfeifer in Iva Kosmos.
Marko Sosič z zbirko zgodb Iz zemlje in sanj (Litera, 2011)
Barbara Korun s svojo četrto pesniško zbirko z naslovom Pridem takoj (KUD Apokalipsa)
Mojca Kumerdej z zbirko zgodb Temna snov (ŠZ, Beletrina, 2011)
Andrej E. Skubic z romanom Koliko si moja? (ŠZ, Beletrina)
Miklavž Komelj s pesniško zbirko Modra obleka (ZAK, Previharimo viharje)
Katja Perat s pesniško zbirko Najboljši so padli (ŠZ, Beletrina)
Miklavž Komelj je nominiran tudi s pesniško zbirko Roke v dežju (LUD Literatura, Prišleki)
Več o nominirancih si lahko preberete na tej povezavi.
V zadnjem času namreč na Švedskem beležijo nove, precej ambiciozne feljtone, ki so se začeli pojavljati v manjših, regionalnih časopisih in pred nekaj leti še niso obstajali. Ob tem se Weyler vsekakor zaveda, da gre najbrž za edinstven primer tovrstne "pozitivne kritiške bilance" v Evropi.
Če pogledamo samo založniško politiko, vidimo, da skoraj ni več generacijskih ne estetskih ovir, da polemika ne poteka med različnimi estetskimi usmeritvami, temveč bolj med različnimi skupinami pripadajočih. Polemika je torej bolj stvar pripadnosti skupini in razporeditve mest znotraj nje kot stvar vizije, prepričanja in projekcije o razvoju literature.
Ne govorim le o kniževni kritiki, temveč o kritiki nasploh, saj se je celo samo kritično mišljenje znašlo na udaru. Vidimo, kaj se dogaja s humanistiko na univerzah, kaj se dogaja v medijskem prostoru, na politični sceni. Kritika je postala umazan posel. Nekaj kakor pasenje ovc ali goveda. Jasno mi je, da se ljudje s tem ne želijo ukvarjati, še posebej ne intelektualci z določenimi književniškimi in političnimi ambicijami.
Na splošno pa velja, da ni subjektivne in objektivne kritike, temveč samo poznavalska, ki si z doslednostjo in kontinuiteto svojega dela prizadeva za najvišje kritiške standarde, in priložnostna, ki teh standardov ne dosega, niti se jih ne trudi doseči, saj njen osnovni namen ni postavljati na tehtnico, temveč reklamirati.
Zanimivo je, da bi morda svoji kulturni ponudbi izkazali večje spoštovanje, če bi jo res temeljito preučili, in tisto, kar si druge oznake ne zasluži, naravnost in gladko ocenili z "zanič". Če drugega ne, bi pisce spodbudili k temu, da se zavzemajo za načela svojega ustvarjanja, in morda s tem prispevali k razvoju javne debate. Ostrina se v resnici zdi boljša in produktivnejša od nežne ignorance, ki vlada.
Zakaj kritika literature za otroke nima in ne more imeti s kritiko literature za odrasle enakopravnega položaja? Kaj je v njenem jedru takega, da jo ugledni literarni kritiki, literarne revije in tudi dnevno časopisje tako rekoč brez izjeme zavračajo ali se ji vsaj molče izognejo?
Nominiranci: Marko Sosič z zbirko zgodb Iz zemlje in sanj (Litera, 2011); Barbara Korun s pesniško zbirko z naslovom Pridem takoj (KUD Apokalipsa); Mojca Kumerdej z zbirko zgodb Temna snov (ŠZ, Beletrina, 2011); Andrej E. Skubic z romanom Koliko si moja? (ŠZ, Beletrina); Miklavž Komelj s pesniško zbirko Modra obleka (ZAK, Previharimo viharje); Katja Perat s pesniškim prvencem Najboljši so padli (ŠZ, Beletrina) in Miklavž Komelj s še eno pesniško zbirko: Roke v dežju (LUD Literatura, Prišleki).
V prvem krogu smo vse izbrane kritiške kandidate pozvali k predložitvi največ treh predlogov, rezultati glasovanja pa so pripeljali do nominirancev za nagrado kritiško sito. Med temi sedaj forum glasuje in izbira zmagovalca, prvega avtorja ali avtorico, ki se bo ovenčal/a s prestižno nagrado kritiško sito, kakršne pri nas še ni bilo.
Takšni smo kulturniki: za nas je vse tema in vse je »v krizi«, še posebej v krizi identitete in krizi smisla, razen nas samih in tistega, s čimer se ukvarjamo.
Kot so zanemarjeni vrtovi ljubljanskih vrtičkarjev, kjer se na majhnem delčku zemlje sicer vsak po svoje trudi, a kaj, ko to počne v popolni nepovezanosti s svojo okolico, časom in drugimi vrtičkarji. Zato je ustanovitev Društva slovenskih literarnih kritikov pomenila nekakšen prvi korak k sistematizaciji tega področja, organizacija kritiškega simpozija pa je bila logičen drugi korak.
Društvo slovenskih literarnih kritikov v okviru Maribera, mariborskega knjižnega sejma, ter v sodelovanju z Življenjem na dotik, letos prvič podeljuje nagrado Kritiško sito za najboljšo knjigo leta 2011 po izboru slovenskih literarnih kritikov.
Čuden je razpon med totalno histerijo in popolno ignoranco, ko govorimo o kulturnih dogodkih, prav tega pa z vsem srcem podpirajo in hranijo mediji, "psevdostrokovnjaki" se le prilepijo v končnici.
Ko smo se komaj rešili snega, so novo vest zapakirali pod naslov, s katerim so nas spomnili na neko uspešno knjižno in filmsko serijo. Somrak, namreč. Somrak, knjige in branja! (...) Neka dobra in kvalitetna iniciativa mladega združenja "Knjižni blok" o raziskovanju bralnih navad Hrvatov je vpila s strani časopisov in karajoče žugala s prstom – kar 44 odstotkov Hrvatov v zadnjem letu ni prebralo niti ene knjige, samo 31 odstotkov pa jo je kupilo v zadnjih treh mesecih.
Morda najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil od Kiša, je občutek odgovornosti do časa in družbe, v kateri živim. Njegova etika in moralna nepodkupljivost. Vse ostalo mi je bilo manj pomembno. Stil, ideje, metafore, fabule, vse to so samo vzorci na platnicah enciklopedije razpada, ki je ne bomo nikoli dokončali.
"Alternativa pa je, kot vemo, barbarstvo. To v polnem sijaju nastopi, ko se narodu vzame knjige – ko se sistematično prepove pristop k izobraževanju. Spektaklu, zločincem in noči navkljub."