Vsi prispevki avtorja

Ne razumite me napačno, ne moraliziram. Ne vztrajam fanatično pri partnerski zvestobi, niti ne verjamem, da je naravna le monogamija. Seveda ni, saj nam je bila vsiljena, tako kot toliko drugih stvari v družbi. Vendar se zavzemam za enakopravnost in vedno se bom. Če bo Sulejman imel več žena, bom tudi jaz imela več moških, vse hkrati.

Zakon časa nalaga, da se skombinirate t.j., da se prekombinirate za tovrstne kombinacije. Kdor se ne zna prilagoditi logiki "kombinacij", bo, no, izpadel iz vsake kombinacije. In kaj je lahko hujše od tega? Nad ljubeznijo smo že zdavnaj obupali, kolikor toliko trajna opcija je prav tako redkost, torej so nam na voljo samo še kombinacije.

Na tej višini, do katere se bo vzdignil, ni več nobene atmosfere. Stal bo na vratih svoje kapsule, dobesedno, na tisti črti, ki ločuje tisto kar pripada Zemlji in tisto kar pripada vesolju. In kaj če se zmoti za nekaj metrov in ga vesolje odnese? Kaj če ne zleti dol pač pa začne lebdeti nekam proti zvezdam?

Če sedaj (neupravičeno) pustimo ob strani ekstremno žalostne primere težkega otroštva v državah s preveč problemi, večina otrok začenja svoje življenje obdana z idiličnimi slikami. Lutke, dvorci, dobre plišaste živali, nasmejani medvedi in pojoče pande, kolesa, ki se z lahkoto vozijo, ker imajo veliko koles, lepe visoke plavolase princese in popolno izklesani princi ...(...) Ni vam pomoči. Končali boste nesrečni, do konca čakajoč na srečni konec svoje pravljice in zmago pravice nad krivico....

"Medtem so se na nek način zgodile ali vsaj napovedale mnoge "manjše" smrti. Smrt družine, smrt ideologij, smrt religije, smrt umetnosti, smrt otroške nedolžnosti, smrt življenjske radosti ... Z življenjem, ki ga poznamo danes, upravljata dve močni kolesi: obveze in strah. Tako gledano se je konec sveta pravzaprav že zgodil."

"To je prav ta generacija mularije, ki mi gre danes na živce. Preglasni so. Arogantni. Ne vidijo v ničemer nobenega smisla. Agresivni so. Postavljajo se, nekritično, ali na nacionalno stran, ali pa na stran Amerike, o kateri pravzaprav nič ne vejo. Bulijo v svoje stvari in ne berejo knjig. Kar pa je še najhuje, mladi so, in kot vsi mladi, mislijo, da so pobrali vso pamet sveta in da prav oni morajo nekaj spremeniti. In seveda, mislijo, da mi nimamo pojma. Kot smo tudi mi mislili, da tisti...

Izstopi iz avtobusa, me pogleda nežno in zelo osredotočeno, in – uganili ste – nekako povsem spontano, kakor da je bila to najbolj naravna stvar na svetu, vzame dežnik iz moje roke in ga dvigne malo višje, tako da se lahko oba stisneva podenj.Potem se odpraviva proti mojemu domu in jaz vdihujem njegov parfum pomešan z vonjem dežja.Sledi dvajset let zakona, v katerih se je zgodilo toliko stvari, ki bi se jih dalo zabeležiti, da preprosto ne vem, kje naj začnem, zato niti ne bom...

Seveda smo mi Balkanci takoj postregli z vprašanjem, kaj je z žensko, ki spi spodaj na klopi, pod oknom njene pisarne. Šele takrat se nam je gospa Sinove začela opravičevati in nam pojasnjevati, da so omenjeni norveški klošarki ponudili vse, kar so ji lahko ponudili: stanovanje, denar, pokojnino, službo ... A ona si preprosto ni želela ničesar od tega. Ona si je želela ostati klošarka, živeti na ulici in zbirati miloščino od mimoidočih, ki jih kasneje žali. To je njena izbira in mi ničesar ne...

Žal mi je, mati, da se mi danes ni zgodilo nič, kar bi bilo vredno tvojega vrhunskega daru za tragičarko in zmagovalko v teatru. Svet morda nikoli ne bo videl kvalitete, s katero bi bil tvoj bel in plemenit obraz ovit v globoko črnino. Črnino, pred katero bi lahko vsi v dvorani le utihnili ter tu in tam nemara nebrzdano zastokali.

Nisem si mislila, da leta prinesejo vse to. Mislila sem, da je zrelost videti drugače. Da strah izgine. Da izgine tudi kolebanje. Da neodločnost prepusti mesto absolutnemu obvladovanju situacije. Mislila sem, da se nekako naravno in brez bolečine vzpostavi nek red, kjer se točno ve, kakšen odnos imamo do vsakega dela telesa in do vsake misli.